Slovenska matica je v svojem Novičniku, ki ga piše tajnica urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, strnila oktobrsko dogajanje in napovedala novembrsko. Oktober se je zaključil z izjemnim priznanjem Slovenski matici, njenim knjigam, predvsem pa dvema odličnima avtorjema, pesnici Miljani Cunta in pesniku Robertu Simonišku, ki sta v Matičini pesniški zbirki Mozaiki v letih 2023 in 2024 izdala svojo poezijo. Društvo slovenskih pisateljev je namreč obema podelilo najvišje slovensko literarno priznanje za pesniško ustvarjanje, Jenkovo nagrado za leto 2024.
Nagrada Miljani Cunta, foto Marijan Zlobec
Obe nagrajeni pesniški zbirki, Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo in Vračanje k čistosti, že naslovno druži klic k nujnosti vrnitve. To je vračanje k izvirom človeške ustvarjalnosti, sprehod skozi lepoto in dobroto duha preteklosti, je kritično motrenje sedanjosti, da bi v prihodnosti s pesniško besedo znova sestavili zdaj v kaotične drobce teme in zloslutnosti zdrobljeni svet v vsej njegovi svetlosti, svetnosti in svetosti.
Nagrajenec Robert Simonišek, foto Marijan Zlobec
“Slovenska matica kot svoj poklon spominu in življenju letošnji november posveča eni od največjih osebnosti slovenske zgodovine, generalu Rudolfu Maistru ob 150-letnici njegovega rojstva in devetdesetletnici smrti. Poseben znanstveni posvet bo namenjen tudi Sloveniji, ki letos praznuje 180-letnico prve javne rabe svojega imena. Kot Matičin apel k spoštovanju človekovega dostojanstva in svetosti življenja pa bo zvenel znanstveni posvet o dachavskih procesih, ki bo potekal prav v mesecu, ko je bila Igorju Torkarju (Borisu Fakinu) s politično montirano razsodbo naložena visoka dvanajstletna zaporna kazen, in prav na dan, ko je bil leta 1950 v obračunavanju takratne komunistične oblasti z našo tehniško inteligenco usmrčen Branko Diehl, še ena od v dachavskih procesih krivično obsojenih žrtev.
Igor Torkar
Niz znanstvenih srečanj pa bomo sklenili s čaščenjem življenja in umetniške ustvarjalnosti, ko se bomo zbrali na simpoziju ob 90-letnici akademika prof. Andreja Jemca, ki s svojim obsežnim slikarskim opusom pričuje o neverjetni transformativni moči in široki razprtosti umetniškega iskanja in izražanja resnice med svetlobo pomladi, ki jo priklicuje z živostjo svojih barv, in mrakom groze, ki strašljivo pronica v vse pore današnjega družbenega življenja zaradi nezaceljenih ran naše popretekle zgodovine.”
Tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec
“Posebne pozornosti bo na slovenskem knjižnem sejmu, ki bo potekal konec novembra, deležna tudi Slovenska matica, saj letos praznuje 160 let svoje ustanovitve. Na balkonu nad svojo stojnico bomo v duhu svojega nastanka odprli Matičino čitalnico s krajšim prikazom pomembnih mejnikov iz naše preteklosti. Tu bodo v sproščenem kavarniškem slogu potekale tudi posebne prireditve, pogovori in predstavitve knjig. Na svoji sejemski stojnici pa bomo ob obeh že omenjenih nagrajenih delih in številnih novostih (Pound, Majcen, Gomboc …) letos še prav posebej ponosni na dva dragocena Matičina avtorja oziroma njuni deli, na Draga Jančarja in njegovo najnovejšo zbirko esejev Zakaj pisati ter na Dnevniške zapiske 1948–1954 Alojza Rebule.”
Rudolf Maister
Novembrske dogodke na Slovenski matici bi lahko poimenovali tudi kot »gradnike slovenstva«. Vsaka Matičina knjiga, zapisana v slovenščini, pomeni dragocen košček v mozaiku narodove kulture, znanosti in omike. Leta 1936 so levičarsko usmerjeni študenti zaradi teženj po srbski prevladi v današnji slovenski prestolnici ustanovili Slovenski klub in svoje poslanstvo strnili v geslu: »Ne Moskva, ne Rim, Ljubljana!« Med ustanovitelji tega kluba je bil tudi Igor Torkar, človek, ki je tako pod nacističnim kot komunističnim terorjem zaradi svoje ljubezni do slovenstva fizično, strokovno in duhovno izkušal, kaj pomeni družbeno izključevanje, zaničevanje in izničevanje. Njegove privrženosti slovenstvu zato ne smemo brati kot zanikanja pravice do narodne biti drugim, ampak kot velik ne tako komunistični ideologiji kot klerikalizmu Cerkve, da bi se lahko ves v polnosti predal temu, kar mu je bilo svetlo in sveto, to so njegov materni jezik, njegova duhovna svoboda in narodna identiteta. Slednji se med seboj ne izključujeta, ampak oplajata in dopolnjujeta. Nositi slovenstvo v srcu namreč ne pomeni biti ujetnik neke ideje, ampak zavedati se lastnih temeljev, na katerih šele lahko svobodno in ustvarjalno gradimo svoje življenje. Dialog med ustvarjalno svobodo in gradniki slovenstva je tisti, ki ga želi Slovenska matica negovati tudi v prihajajočih desetletjih, za katera verjamemo, da jih bo kljub vsem morebitnim družbenim ujmam, viharjem in kataklizmam kakor nekoč tudi v prihodnje preživela.”
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice
Zbirka Knezova knjižnica
Mateja Gomboc: Zavladati vetru
Spremno besedo napisala: Ignacija Fridl Jarc
Zbirka kratkih zgodb Zavladati vetru je četrto delo za odrasle bralce, ki ga je ustvarila pisateljica Mateja Gomboc. Njen zadnji roman Gorica je bil nominiran za knjigo leta in za Cankarjevo nagrado. Tokratno kratkoprozno zbirko pa je naslovila po stavku iz ene od istoimenskih novel, ki stoji v zadnjem razdelku knjige in govori o najstnici, ki s svojo prestopniško mladostniško druščino sproži požar v vrtičarskih barakah v Trnovem. Tudi v vseh drugih zgodbah nastopajo ženske, vendar najnovejšega dela Mateje Gomboc kljub temu ne moremo brati kot tako imenovane »ženske literature«. Pisateljica namreč s širino in daljnosežnostjo svojega umetniškega pogleda presega platonsko zamejenost našega razumevanja na zgolj prividne sence v votlini t. i. »ženske književnosti« in se ozira k soncu občečloveških problemov, kot so samota spominjanja, soočenje z migrantom, beg pred zločinom in krivdo, tujstvo v lastni družini, neuresničena ljubezen, patološko hrepenenje, groza zgoljbiti, umetniška zlaganost, zatajevani alkoholizem, travmatično otroštvo, partnerski konflikt, patološko starševsko pokroviteljstvo in mnoge druge teme.
Mateja Gomboc
Zbirko prevevata časovna in prostorska odprtost. Čas je večinoma mogoče razbrati le posredno, tako iz vsebine zgodb kot iz sloga pisanja, ki se spreminja in se ji zvesto prilagaja, zgodbe pa so univerzalne in bi se lahko godile na katerikoli geografski koordinati sveta. Poleg notranjega monologa osrednjih ženskih likov avtorica v zbirki Zavladati vetru zelo pogosto in spretno rabi še eno platonsko prvino, to je dialog. Prav posebno pozornost pa posveča otrokom in mladim, njihovi ranljivosti, iskanju pomoči odraslih oziroma tistih, ki jim lahko pomagajo, pa tudi njihovi zrelosti v presojanju situacije. V takih trenutkih ne more skriti svoje naklonjenosti in osebne prizadetosti v odnosu do njihovih krhkih duš. In ta prizadetost se brez moraliziranja o naši odgovornosti, a vendar z globokimi etičnimi odzveni in simpatijami do mlajših literarnih likov prenaša tudi na bralca.
Zbirka Knezova knjižnica
Drago Jančar: Zakaj pisati: eseji in drugi zapisi
Gre za zbirko esejev o kulturnih, etičnih in v najširšem smislu tudi političnih vprašanjih našega časa, ki jih je avtor pisal v zadnjih nekaj letih. Uvodni esej (Najbolj strašna zgodba), ki se naslanja na Gogoljevo povest z istim naslovom, je bil napisan nekaj dni po napadu na Ukrajino, ko je istočasno v Kijevu izšel tudi prevod njegovega »vojnega« romana In ljubezen tudi. V eseju Pismo o demokraciji in Evropi avtor razmišlja o položaju literature in pisateljev v sodobnem evropskem času.
Drago Jančar
Besedilo Arhipelag Jugoslavija govori o starih in novih literarnih povezavah s področja nekdanje države. Ob njegovem obisku v azilnem domu na Viču premišljuje o sodobnih migracijah in individualnih usodah migrantov. Tu so še premisleki o kulturnem fenomenu Srednje Evrope v preteklosti in danes, o etičnih pogledih preminulega znanstvenika Jožeta Trontlja, o razmerju med literaturo in sodobno družbo in še nekaterih literarnih in družbenih vprašanjih.
Alojz Rebula: Dnevniški zapisi
Prepis besedila in opombe: Tanja Rebula
Spremni besedi napisala: Milček Komelj in Edvard Kovač
Rebulovi mladostni dnevniški zapisi (1948‒1956) osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani, ko je s pristnim zanimanjem spoznaval antično izročilo in si prizadeval prodreti do srca grštva, ter zatem prva leta njegovega profesorskega službovanja v Trstu. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Vstopal je v mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno predajal predstavi o usodni moči ljubezni. Ljubezen do ženske, ki je za mladega Rebulo ostajala največji življenjski misterij, je bila zanj usodna in za vse njegovo tudi pisateljsko življenje idealna, svetopisemsko globoka in iracionalna, z močjo odločne volje usmerjena iz strastne čutnosti v duhovnost. Tako utelešenje ljubezni je odkril v podobi Zore Tavčar, svoje poznejše žene, pisateljice, literarne spremljevalke in spodbujevalke, svojega »nežnega komandanta«, svoje rože mogote ter svojega »dobrega angela« na vseh njegovih poteh, ki naj bi mu prinesel »ključ v življenje«; in ta ključ mu je s svojo ljubeznijo v resnici izročila za zmeraj.
Alojz Rebula
Zahvaljujoč pisateljevima hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha, o divjem pihu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo potrditev eksistence«, in dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.
Marijan Zlobec