Ljubljana Festival je član EFA, avstrijski festivali niso (2)

Kot vidimo, so iz vse Avstrije izbrali le Salzburške slavnostne igre, ne pa na primer še tamkajšnja Velikonočni in Binkoštni festival, pa Mozartove tedne. Na Dunaju so prezrli Dunajske slavnostne tedne, pa Wien Modern, operni festival v Bregenzu, pa graško Štajersko jesen…

Dodati pa je treba, da Republika Avstrija v celoti ignorira uradno Evropsko združenje festivalov s sedežem v Bruslju. EFA zanje kot da ne obstaja. Obstajajo pa njihovi festivali za obiskovalce in medije.

V Salzburgu dajejo vsako leto največji poudarek na izvedbi oper, med njimi sta vsaj dve Mozartovi, kot letos La clemenza di Tito in Don Giovanni.

Režiser Romeo Castellucci si je zadal nalogo: kako biti večji od Mozarta, videti več, seči v naš blasfemični čas, povoziti zgodovino in njene ustaljene norme, se jih osvoboditi in zavreči. Režiser ni tako neuk, da vsega tega ne bi vedel, je pa zelo predrzen, da je v bistvu sprejel Don Giovannijevo mentaliteto in jo namesto strasti do žensk, nadomestil s svojo neskončno gledališko pohoto.

Samo če pogledamo nenehno kostumsko spreminjanje, vedenjsko podobo nesrečnega in zelo poštenega Don Ottavia, ki prihaja na oder vsakokrat z drugim psom na vrvici, daje pa vtis glumača ali harlekina, izniči karakteristike, ki jih o svojem razumevanju likov podaja Castelluci, in pri tem gladko zamolči njega, Leporella in deloma še Komturja.

Komturja na odru ni več in povsem odpade vsa pričakovana dramatičnost v zadnjem delu opere, z vsemi Mozartovimi podrobnostmi, tako glede spomenika, napisa, glave, ki se nenadoma začenja premikati oziroma prikimavati, kaj šele vabila na večerjo in Don Giovannijevega seganja v Komturjevo roko na njegovo zahtevo… Vsega tega ne vidimo, tako da Don Giovanni v bistvu izvaja nekakšno odrsko pantomimo; igra se sam s sabo, tako kot pri večerji opeva slavno italiansko vino marzemino ležeč na hrbtu in s krožnikom v rokah. Za tako večerjo bi si kot edini na svetu zaslužil štiri Michelinove zvezdice, ki bi predstavljale neskončni kulinarični blef.

Zelo dobra je bila predstava La Clemenza di Tito.

La clemenza di Tito je nastala kmalu po Čarobni piščali leta 1791, vendar je bila premierno uprizorjena nekaj tednov prej. Ostaja fascinantna zaradi načina, na katerega se Mozart osvobodi omejitev opere seria in piše redko ostro, izredno izrazito, pogojno rečeno celo feministično glasbo. Salzburška predstave v režiji slavnega Kanadčana Roberta Carsena to prepričljivo pokaže, še posebej na koncu, ki ga režiser samovoljno spremeni in pridejo na oder prvotni politični rimski zarotniki ter milostnega ali usmiljenega Tita gladko zabodejo do smrti, na njegov prestol pa se usede prva zarotnica Vitellia, zelo izzivalno, dominantno. Ostale njene prijateljice na balkonu rimskega senata  stari – novi varnostniki s pištolami v rokah gladko obvladajo. Vitellia izpade kot totalna povzpetnica in je bila vsa poprejšnja zelo rafinirana psihologija osebnosti z vso pogojno rečeno ljubeznijo, pripadnostjo, načrti, nenadnimi spremembami položajev med seboj in do Tita izničena in poražena. Ali lahko ženska sama postane pomembnejša in odločujoča, ni treba gledati prav daleč. Ko si da v glavo, da bo prišla na oblast ali vsaj vzvodov oblasti, to naredi.

Režiser in sooblikovalec luči Robert Carsen je Tita pripravljal že ob razplamteli vojni v Ukrajini in izraelskem napadu na Palestince v Gazi, a je v osnovi posodobil le rimski senat, tako da gledamo opero današnjih dni…

Kot rečeno je bistven video prizor kot Titova analiza vsega, kar so posnele skrivne kamere med zaroto proti njemu ob koncu prvega dejanja, ki pa se zanj ni končala tragično, ampak je preživel. S približevanjem posnetkov Tito zlahka pride do sicer delno zamaskirane podobe svojega prijatelja Sesta z nožem v roki, ki ga je v operi interpretirala Cecilia Bartoli. Dokaz Sestovega obraza je na dlani, tako kot izdajstvo, ni pa prepoznavnega Titovega obraza. Soočenje morilca in umorjenega je vendarle še odprto.

La clemenza di Tito je idealna opera za naš čas, ker nas postavlja v dialog z zgodovino in aktualnostjo, ki še zdaleč ni zaključena, nasprotno, najhuje morda še pride, in to kaj kmalu, a je režiser Carsen konkretno raje tiho, sicer bi izpadel kot kakšen politični aktivist.

Na velikem odru v Salzburgu smo poleg Don Giovannija gledali še Offenbachove Hoffmannove pripovedke. Če smo pri Mozartu videli ves velikanski oder in prostor, je bila tokrat narejena pravcata bariera iz sestavljenih kulis ali zgradb, ki so vse dogajanje potisnile na kakih deset, morda največ petnajst mestrov v globino, pod umetne kulise ali zidove ter interiere.

V tej predstavitvi je režiserka Mariame Clément zamolčala marsikaj, od postavitve v klošarsko okolje in nekakšne ljudske kuhinje za reveže in brezdomce do dodanih prizorih filmskega snemanja prizorov z vsem nujnim snemalnim aparatom, nekaj podobnega kot smo lani spremljali Verdijevo opero Falstaff. Režiserka govori o eni plati svojega razumevanja opere, ne pa o vizualni plati, kot jo vidi gledalec in pri kateri sodelujejo še drugi avtorji, kot scenograf, kostumograf, mojster luči in videa, dramaturg.

Zelo velik odmev je imela opera Igralec Sergeja Prokofjeva v režiji Petra Sellersa. (Igralec je hazarder).

Programski izziv je bil odlično sprejet, saj so bile vse predstave razprodane, pred vhodom oziroma na cesti pred dvorano pa so posamezniki nosili lističe z napisom Iščem vstopico. Slišati je bilo tudi rusko govorico.

Sellars sicer zagovarja elementarno ljubezen, a je vprašanje, ali jo v operi predstavljata Aleksej in Polina. Ostaja prav tako odprto vprašanje, ali lahko starejši moški ljubi bistveno mlajšo žensko… Sellars izpostavlja še vsakršne navidezne in s tem napačne kalkulacije, ki se izidejo povsem drugače (pojav Babulenke, ki v igralnici nalašč izgublja). Sellars zelo poudari Aleksejevo igralniško srečo, še bolj pa presenetljiv konec z vrženim denarjem, ki ga Polina razume kot kupnino zanjo, čeprav gledalec opere prej pomisli, da Aleksej Polino resnično ljubi.

Scenograf George Tsypin je v ambientu Skalne jahalne šole našel igralniški prostor v aktivni in pasivni podobi, tako da se igralništvo nikoli ne umakne iz gledalčeve percepcije; nenehno ga udarja v obraz in sporoča svojo grožnjo. Scenograf je znal širino odra in seveda prostora visoko nad njim osmisliti na način, kot ga v igralnicah vertikalno ni. Ta stereo princip je zelo slikovit, morda celo metaforičen, če pomislimo, da so igralne mize in rulete dvigjene visoko ter za igralce nedosegljive, s tem pa tudi oddaljene od morebitne zmage ali dobitkov. Po drugi strani pa ima scenograf rad nekatere prizore v zeleni naravi, seveda bolj romantične, intimne, ljubezensko prepričevalne, čeprav so bolj kot ne brezizhodne…

Salzburški festival je imel še nekaj koncertnih izvedb oper, ki so po sami glasbeni plati odlične.

Veliko pozornost je vzbudila redko scensko izvedena opera Capriccio Richarda Straussa, ki so jo izvedli mednarodni solisti ob spremljavi Dunajskih filharmonikov pod dirigentskim vodstvom Christiana Thielemanna.

Med koncertnimi izvedbami oper je bil Hamlet Ambroisa Thomasa z orkestrom Mozarteum iz Salzburga pod dirigentskim vodstvom Bertranda de Billyja.

Koncertno so izvedli tudi opere Il prigioniero Luigija Nona in Il canto sospeso Luigija Dallapiccole, Koma Georga Friedricha Haasa in Desire Beata Furrerja.

Koncertni program Salzburških slavnostnih igre je porazdeljen v več kot deset ciklov. Predstav in koncertov je po pet, šest vsak dan, neredko sta istočasno celo dve operni izvedbi v dveh sosednjih dvoranah, kot v Hiši za Mozarta in v Veliki festivalski dvorani, tako da je hkrati pod eno streho skoraj 4000 gledalcev. Res pa je, da je kompleks treh dvoran, v kateih izvajajo opere in seveda koncerte, dolg dobrih dvesto metrov.

Med koncerti so vedno razprodani vsi z Dunajskimi filharmoniki in na koncu festivala gostujočimi Berlinskimi filharmoniki s Kirilom Petrenkom.

Glede na politično dogajanje med Izraelom in Palestino se je žal precej izjalovila ideja dirigenta Daniela Barenboima, ko je v svoj mladinski orkester West – Eastern Divan Orchestra vključil izraelske in palestinske glasbenike in s tem dokazal, da se da živeti in nastopati skupaj. Dalo se je, a do vojne je vseeno prišlo.

Večkrat sem že omenil, da ima salzburški festival več kot osemkrat večji proračun kot ljubljanski, obiskovalcev pa le petkrat več.

Salzburg je Mozartovo mesto in ima kot tako na milijone obiskovalcev skozi vse leto. Samo v času poletnega festivala mesto in pokrajina Salzburg zaslužita nad 250 milijonov od turizma. K temu veliko prispevajo z Dunaja čez počitnice preseljeni Dunajčani na svoje vikende okrog jezera, še bolj pa Nemci, zlasti Bavarci, ki jim do Salzburga ni daleč, poleg tega pa lahko nabavijo Deutsche Bahn DB Bayern Ticket za vlak za 25 evrov (ali 29 za spletni nakup), ki velja tudi za vožnjo, poleg vse zvezne države Bavarske v enem dnevu, še do Salzburga in nazaj domov, kar si številni Münchenčani in drugi Nemci in turisti zlahka privoščijo. Npr. greš iz Salzburga do Nűrnberga in zvečer nazaj za omenjeni  znesek. Zato pa je v Salzburgu 51 % vseh obiskovalcev Nemcev in le 37 % Avstrijcev.

Salzburg je za vse druge svetovne festivale programsko in izvedbeno nedosegljiv. Ima občinstvo srednjega in višjega sloja, ki so mu drage vstopnice najnižji strošek bivanja v Salzburgu. To občinstvo pa je še nekaj: svojemu festivalu zvesto do smrti. Neka anketa je pokazala, da obiskujejo festival 30 in več let ter da so tam od pet do sedem dni; vidijo tri opere in dva koncerta. Imajo pa tudi razne povezane abonmaje in je skupna cena nižja. Ljubljana Festival je letos imel en tak primer nakupa vstopnic za štiri koncerte.

Podobno zvestobo pa je sicer opaziti tudi v Ljubljani. Žal pa so pri nas prometne zveze zelo slabe in če nimaš svojega prevoza in če nisi iz Ljubljane, ne prideš po koncertu ali predstavi domov. V Salzburgu ne sme biti konec nobene opere ali koncerta tako pozno, da ne bi več mogel na mestni promet ali železniško postajo na vlak.

Pri salzburškem festivalu je bistvena lastna produkcija tako opere kot dramskega programa. Ljubljana tega ne zmore, možna pa bi bila kakšna manjša produkcija, tako komorne opere kot gledališke predstave, kar se je že večkrat zgodilo.

Salzburški gledališki program je zelo močan in odmeven, vključuje pa tudi literarne večere, pogovore, predavanja. Bilo je pred leti tudi tekmovanje za mlade režiserje, kjer je nekoč zmagal naš Sebastian Horvat kot režiser Alamuta, ki je imel v Salzburgu več zaporednih predstav v Mestnem kinu, kot se dvorana imenuje. Videl sem to impresivno predstavo Drame SNG Ljubljana v slovenščini z nemškimi in angleškimi nadnapisi. Bil je velik uspeh, takoj nad trideset nemških kritik, ki pa jih Drama nikoli ni predstavila. Horvat je dobil nagrado kot najboljši mladi gledališki režiser na svetu, bi se dalo reči. V tekmovanju je kajpada sodelovalo več mednarodnih gledališč in predstav, ki jih je ocenjevala posebna žirija.

Salzburg ima svojo poletno pevsko šolo ter tekmovanje mladih dirigentov, kjer pa slovenski dirigenti niso bili niti prijavljeni, kar vzbuja vprašanje, kako je s študijem dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Pred leti je bila med mladimi pevkami v Salzburgu sopranistka Nika Gorič.

Salzburški festival izvaja veliko glasbenih del sodobnih in še živih skladateljev, pred leti tudi slovenskih (Nina Šenk, Vito Žuraj). Največ seveda naredijo sami. V programih ljubljanskega festivala je zelo malo slovenskih del, ker jih ne izvajajo niti slovenski glasbeniki.

Je pa opazen v Ljubljani lep sponzorski odmev, tako kot v Salzburgu, ki pa je finančno desetkrat večji, še posebej z ameriškim in nemškim kapitalom. Sevefa se da v Ljubljani še marsikaj izboljšati, zlasti pri posameznih manjših sponzorjih z udeležbo svojih ljudi, kar se sicer dogaja, a ostajajo mnogokrat sicer kupljene vstopnice na samem dogodku neizkoriščene. V Salzburgu to ni možno.

Salzburški festival je medijsko zelo pokrit, še posebej z radijskimi prenosi in televizijskimi snemanji, tako da so možne ponovitve, na primer na MEZZO, ki pa je že tretjič prišel iz Pariza v Ljubljano. Porazen pa je v Ljubljani odnos RTV Slovenija in še posebej Televizije Slovenija, do Festivala Ljubljana, ki je razen uvodne Poletne noči (torej svoje prireditve) ne zanima nič.

Prav tako RTV Slovenija poročevalsko zelo slabo pokriva dogajanje; v Ljubljano pridejo svetovni glasbeniki, Kultura na TVS pa predstavlja razne dogodke lokalnega pomena. Podobno je z radijskim poročanjem; dva, trije stavki s posmehljivim prizvokom.

Še slabše je z drugimi televizijami, ki niso vredne imena ali omembe. Te se najraje identificirajo same s sabo in se delajo najbolj pomembne v državi ter so vsi najvišji politiki zgolj neke lutkice v njihovih ustih.

Salzburški festival je gostil poročevalce iz nad trideset držav. Je pa bilo opazno znižanje medijskega interesa pri časopisih, ki iz tujine pošiljajo v Salzburg manj svojih poročevalcev kot nekoč, a to je razumljivo spičo sedanjih političnih okoliščin (Rusija, Ukrajina, Izrael…).

Salzburg sicer ustvari v juliju okrog 3,7 milijona nočitev, avgusta pa okrog štiri milijone. V vsem letu okrog 30 milijonov. Petkrat več kot Ljubljana.

Zanimivo pa je, da je največ nočitev med nemškimi turisti (6,3 milijona), nočitev avstrijskih gostov pa je 3,3 milijona. Salzburg se veseli Nemcev, ki govorijo isti jezik in se počutijo kot doma.

Spletna stran npr. predstavlja kar dvanajst najlepših festivalov v Avstriji.