KRITIK.si

Akademski slikar Marko Jakše je odprl razstavi v Lavrenčičevi hiši na Vrhniki. Spričo velikega zanimanja občinstva, ki vsak dan prihaja iz Ljubljane, so sklenili razstavo podaljšati vključno do nedelje, odprta pa je le popoldan od 16. do 19. ure. Razstavo so sicer pripravili ob vrhniškem festivalu O’BRK.

Razstava Marka Jakšta na Vrhniki, vse fotografije Marijan Zlobec

Marko Jakše vedno vzbuja veliko pozornost, zlasti občinstva, medtem ko se ga osredje galerije bojijo kot hudič križa. V Ljubljani je tako svojo največjo razstavo doslej imel na Gospodarskem razstavišču.

Je pa bil slovenski slikar na predzadnjem Beneškem likovnem bienalu, kot izbranec Moderne galerije, ko tam ni vladal krog okrog Zdenke Badovinac, kar pa pomeni praktično vse, od Metelkove in Mestnega muzeja, Mestne galerije do Cukrarne, kjer bodo dali ogromne denarje za razstavo Marine Abramović in Ulaja v Ljubljani, kot da sta onadva cvet slovenske umetnosti ali v očeh provincialne Ljubljane veleumetnika, ki sta zaznamovala slovensko likovno sceno, če že ne kar zgodovino. Pač hlapci. Omenjeno razstavo bo v Cukrarni itak delala Dunajska profesorica, ki v tamkajšnjem kuratorskem svetu ne pomeni kaj dosti. Pomagalo ji bo še kup drugih ljudi.

Marko Jakše ima morda srečo v tem, da z močvirsko Ljubljano nima skoraj nič skupnega in lahko ustarja nekje na deželi, ne da bi mu bilo treba brskati po katalogih in monografijah, da bi skozi slikarstvo drugih umetniških opusov kot samovoljni interpret njihovih del postal jaz sam.

Marko ima srečo, da ustvarja iz svoje neizmerne domišljije, ki je bolj pravljična, lahko bi rekli ilustratorska, le da je njegova literatura samo njegova in nastaja le v enem izvodu v njegovi glavi.

Na Vrhniki vidimo slike, ki nosijo ali pomenijo same v sebi odprto delo, kot bi dejal semiotik Umberto Eco. Kaj to pomeni? Najpreprosteje rečeno: ob gledaju njegovih slik ima vsakdo svojo razlago, če že ne kar razlagalno zgodbo; kaj vidi in kako, kaj mu pomenijo in zakaj, kakšna je njihova izpovedna moč, kateri in kakšni so motivi, kako uspela je njihova realizacija, kakšna je kompozicija slik, če že ne kar scenografija ali zgodbeni efekt. Jih razumem ali ne, mi dajejo odgovor ali me provocirajo…

Marko Jakše ni tako angažiran, kot je bil nekoč Tone Kralj, ki je trpel pod fašizmom in fašistično okupacijo ter se nanjo slikarsko simbolno odzival.

Marko Jakše ni uslužbenec idej in ideologij, kot je bil nekoč Pablo Picasso. To je edina možna slikarska zvrst, ki je ne bi znal realizirati, poleg seveda vsakršnega modernizma. V tem kontekstu sicer lahko razumem mnenje ali ugotovitev Zdenke Badovinac, ko mi je pred kakimi petnajstimi leti rekla, da tako kot slika Marko Jakše, so slikali pred tridesetimi leti. No, tako kot slika on niso nikoli.

V omenjeni enotnosti, enosmernosti ali brezsmernosti osrednjih ljubljanskih galerij in muzejev, je za Marka Jakšeta res najbolje, da razstavlja na Vrhniki, v Ljubljani pa na GR ali Kodeljevem, v nekdanjem Kodelijevem dvorcu, včasih v Škuc ali Equrni, v Mariboru v Kibli…

Da bi mu pa pripravili pregledno razstavo 400 slik v Moderni galeriji, ni niti najmanjšega zanimanja. In če ga ni v profesionalnih krogih, ga ne more biti zunaj njih.

Jakše je sicer neodvisen slikar, ne more pa biti neodvisen, ko gre za razstavljanje, če tam ni volje in želje.

Je Jakše provokator? Je. Je pripovedovalec svojih zgodb ? Je. Je samosvoj in neponovljiv ? Je.

Njegov umetniški nazor je blizu nekdanjega metafizičnega slikarstva, čeprav je bolj spontan kot Rene Magritte. Nima socialnega, družbenega in političnega konteksta kot Otto Dix ali George Grosz, ima pa neverjetno spretnost določene kombinatorike, brez pravil, tako da bi pri Aristotelu padel na izpitu, potem pa pri vseh filozofih do danes.

Jakšetove slike so že po izboru osnovnih barv samosvoje, nosilke slikarskih motivov in celih zgodbenih razlag, ki jim večkrat daje sam svoje in večinoma nepričakovane naslove.

Slike so prenos določenega notranjega videnja in spontana projekcija imaginacije navzven, zato se ne in se ne morejo ponavljati. Jakše ni Janez Bernik s svojimi stotimi slikami Kristusa na križu, ki tematsko ne zanimajo niti svete Cerkve, niti ne njegove zgodnje abstraktne slike, motivno pobrane pri precej drugih sočasnih ali nekoliko starejših evropskih slikarjih…

Marko Jakše ne ve, kateri slikarski slog je sedaj “in”, kaj šele kateri avtor, tako kot vedo ali to domnevajo kustosi in direktorice ter direktorji.

Marko Jakše samo slika. Seveda se da reči ali ugotoviti, katera slika se mu je bolj posrečila, katero bi imel raje doma, katera je bolj drzna…

V nekaterih slikah rad motivno dialogizira med človekom in živalmi, med ljudmi in nekakšnimi polljudmi ali figurami, ne da bi jim dajal kakšne zgodovinske ali mitološke idetitete.

Je preveč spontan, da bi bil perfekcionist, kot je bil Dali, ali je do sebe slikarsko izpovedno zahtevnejši, kot je bil v zadjih desetletjih svojega ustvarjanja Pablo Picasso, bo treba še ugotoviti ?

Nehote je Marko Jakše bolj mešanica nekaterih svetovnih kot domačih idej, ker je bolj odprt oziroma si meje postavlja sam, ali še bolje; meje mu postavlja lastna trenutna slikarska in izpovedna sposobnost. Ta pa ni vedno enaka ali ista.

In ker je tako, si vsak obiskovalec nekako sestavi svojo všečnostno lestvico. To pa pomeni, da je celotna razstava eno, posamezne slike pa drugo.

Razstava nima kataloga. Si predstavljate teoretično besedilno grozo sodobnih kustosov, ki pišejo v luninem jeziku in ne zmorejo enega preprostega stavka, kot je preprosto in vsem razumljivo pisal Federico Zeri, pri nas pa sami sebe ne razumejo niti pisci sami.

Je pa pri Marku Jakšetu težko biti enostaven in jasen, ko pa je vsaka njegova slika zavita v svojo zgodbo.

Krst ali potop ?

Pravzaprav lahko Jakšetovo slikarstvo razumemo kot poseben paradoks; medtem ko ilustratorji slikajo ali rišejo zgodbo nekega teksta, bi se zdelo, da bi pisatelji lahko pisali svoje zgodbe ob gledanju Jakšetovih slik, naslovi pa bi bili njegovi, kot npr. Eci, peci, pec, ja sam mali zec, Poslednji potrošnik, Krst ali potop ?, Dobrodošao na okean, dovoljno je dubok, da potopi tvoj san, Slaba vladavina, Polipi se gon’jo, “Hej, punca, zbud se…muhce mam zate !”, La pace ritrovata…