Gostovanje svetovno znanega simfoničnega orkestra milanske Scale, znanega pod imenom Filarmonica della Scala, ob koncu 72. Ljubljana Festivala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, pomeni nadaljevanje bogate tradicije predstavljanja italijanske glasbene kulture v Ljubljani.
Pozdrav in zahvala Darka Brleka, vse fotografije Marijan Zlobec
O tem sta z odra še pred koncertom spregovorila direktor ter umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in novi veleposlanik Republike Italije v Sloveniji, njegova ekselenca Giuseppe Cavagna, ki je položaj prevzel marca.
Njegova ekselenca Giuseppe Cavagna
Vrhunska italijanska glasbena gostovanja so se pokazala tudi letos z dvema predstavama Verdijevega Trubadurja in koncertom Maggio Musicale Fiorentino pod dirigentskim vodstvom Zubina Mehte, s koncertom Simfoničnega orkestra konservatorija Vincenzo Bellin iz Catanie z dirigentom Epifaniom Comisom in še s koncertom orkestra milanske Scale s šefom dirigentom Riccardom Chaillyjem.
Riccardo Chailly v Cankarjevem domu
Podpora Republike Italije v oblikovanju programov Ljubljana Festivala hkrati pomeni obogatitev kulture za vse predstavnike italijanske narodne skupnosti v Slovenji kot tudi priložnost za obisk občinstva iz Trsta in vse Furlanije – Julijske krajine, kar se redno dogaja že vrsto let, saj je iz Trsta do Ljubljane bližje kot do Milana.
Bistveno pa še vedno manjka, to je gostovanje kompletne operne scenske predstave iz Scale, po čemer je Milano operna prestolnica sveta že od samega začetka. In tako kot je bila nekoč sodobna ali sočasna z uprizarjanjem novih oper, se trudi biti aktualna še sedaj.
Sam sem v zadnjih letih v Scali videl tri nove opere, kot so Konec igre madžarskega skladatelja Györgyja Kurtága, napisana po antidrami Samuela Becketta, Pasje srce ruskega skladatelja Aleksandra Raskatova in italijansko noviteto CO2 Giorgia Battistellija kot naročeno delo Scale.
Zanimivo je bilo, da sem se malo pred začetkom opere Pasje srce pred restavracijo poleg Scale slučajno srečal z dirigentom Valerijem Gergijevom, ki je imel nekaj dni zatem serijo koncertov z orkestrom Scale, in mi je sam rekel, da mi bo opera všeč. Opera Pasje srce je nastala po daljši povesti Mihaila Bulgakova iz leta 1925. Libreto je v italijanščini napisal Cesare Mazzonis, potem pa so ga prevedli v ruščino (pod njeno verzijo se podpisuje George Edelman). Namesto sprva napovedanega dirigenta Valerija Gergijeva pa je opero dirigiral Martyn Brabbins, umetniški vodja svetovne premiere v Amsterdamu. Cenzura je v Pasjem srcu že leta 1925 videla pisanje v sovražnem tonu in globoko zaničevanje sovjetskega režima. Raskatov v svojem pismu gledalcem vse to zamolčuje. O operi sem pisal v Delu 5. aprila 2013. En stavek je morda pomenljiv: “Se (Raskatov) sodobne Rusije boji? Ne nazadnje je Rusijo zapustil, ko je bil Putin pri KGB.”
Pričakujemo, da nam Milančani pokažejo svojo identiteto s pravo opero, tako kot je Bolšoj teater prišel iz Moskve za štiri razprodane predstave Jevgenija Onjegina, Marijino gledališče iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevom pa s celo serijo koncertov in predstav, med njimi s celotnim Wagnerjevim Nibelungovim prstanom …
Riccardo Chailly je pravi dirigent za tak podvig.
Riccardo Chailly med dirigiranjem
Milančani so tik pred koncertom zamenjali vrstni red v programu, tako da so v prvem delu izvedli Ravela, v drugem pa Čajkovskega. Predvidenega zbora pri Ravelu ni bilo.
Pri izboru Ravela in Čajkovskega, brez italijanskega skladatelja v programu, se postavlja vprašanje italijanske izvirne simfonične in koncertne literature na svetovni ravni. Posredno pa povezave s samo glasbeno zgodovino, ki je tako iz Vzhoda kot iz Zahoda nenehno vplivala tudi na nas. Mi, se pravi Slovenija, se vseeno vedno, vsaj od renesanse z Gallusom dalje, čutimo nekje žlahtno vmes ali kot križišče slovanskega, germanskega in romanskega sveta in kulture.
Riccardo Chailly morda ne ve, da je Niccolo Paganini postal častni član ljubljanke Filharmonične družbe, pa da je skladatelj Ferruccio Busoni imel v Ljubljani klavirski recital, ali da je skladatelj Pietra Mascagni leta 1929 dirigiral kar šest koncertov v Postojnski jami. Nekateri italijanski viri, zlasti turistični in popotniški blogi, omenjajo tudi koncert dirigenta Artura Toscaninija in tenorista Enrica Carusa. Sam sem doslej videl le časopisne dokumente za Mascagnija.
No, seveda lahko Riccardo Chailly izvede s Scalo koncert tudi v Plesni ali koncertni dvorani Postojnske jame, žal pa ne bo prvi. Lahko pa pride Riccardo Muti s svojim vsakoletnim Koncertom prijateljstva iz Ravenne. Da malo “razdražim” ambient.
Veličastno
Balet Dafnis in Hloa (Daphnis et Chloé) je najimpresivnejši glasbeni dosežek, ki ga je francoski skladatelj Maurice Ravel (1875–1937) ustvaril in velja za eno najsijajnejših baletnih partitur 20. stoletja. Ustvarjanje te mojstrovine, ki govori o romanci med Dafnisom s kozjo glavo in pastirico Hloo, ga je zaposlovalo kar dolgo, od začetka leta 1909 do 5. aprila 1912.
Dirigentovo veselje
Delo zahteva ogromen orkester in zbor (ki poje brez besed) in se oglasi tako na odru kot za njim. Danes je ta balet bolj znan po odlomkih, v koncertni izvedbi pa ga slišimo v obliki ene ali druge orkestrske suite, v katere je Ravel združil posamezne točke baleta. Tako
balet kot obe suiti temeljijo na štirih vodilnih motivih, ki spremljajo oba protagonista in njuna najrazličnejša doživetja. Vsebino, ki izhaja iz pastoralne drame grškega pesnika Longusa, je zasnoval Mihail Fokine, klasično izobraženi plesalec in koreograf, za francosko baletno skupino Ballets Russes ruskega impresarija Sergeja Djagileva.
Dvig flavtista
Ravel naj bi zapisal, da je pri komponiranju baleta poskušal ustvariti široko glasbeno fresko, ki bi odslikavala podobo s slik francoskih slikarjev druge polovice 18. stoletja. V simfoničnem smislu je zgrajena na strogem tonskem načrtu, z nekaj različnimi temami, z razvojem katerih je zagotovljena homogenost dela. Suito št. 1 je začrtal že leta 1911. V tej je iz baleta črpal gradivo iz Nokturna, Interludija in Bojnega plesa. Ta suita povzema prizore dvorjenja Dafnisa in Hloe, njeno ugrabitev in čudežni pobeg od piratov s Panovo pomočjo ob jutranji zori.
Dirigentova zahvala ruskemu koncertnemu mojstru Sergeju Galaktionovu
V Suito št. 2, ki je veliko bolj priljubljena in pogosteje izvajana kot prva, je Ravel povezal posamezne odlomke iz tretjega prizora baleta: Prihajajoči dan, Pantomima in Zaključni ples. To suito je napisal šele po dokončanem baletu, leta 1913.
Suita št. 2 se dogaja v gozdu, ki je posvečen bogu Panu, in se začne ob zori po grozni noči v ujetništvu piratov. V zahvalo Panu Dafnis in Hloa prikažeta Panovi ljubici, nimfi Sirinks, v plesu vse dogodivščine ugrabitve, in to ob spremljavi flavte. Glasba postaja vse bolj energična, dokler v vrtincu ritma Hloa ne pade v Dafnisovo naročje. Nastopijo bakhantke in v vrtoglavem
5/4-ritmu upodobijo razburljivo dionizijsko slavje ljubezni. (Iz programa Metke Sulič).
Maurice Ravel:
Dafnis in Hloa, suita št. 1
I. Nokturno / Nocturne
II. Interludij / Interlude
III. Bojni ples / Danse guerrière
Dafnis in Hloa, suita št. 2
I. Prihajajoči dan / Lever du jour
II. Pantomima / Pantomime
III. Zaključni ples / Danse générale
Dirigiranje
Riccardo Chailly je obe suiti – prva je dolga kakih dvanajst, druga petnajst minut, združil v povezano celoto ali kot eno kompozicijo. Že v uvodu se je pokazala odlična pripravljenost in koncertna kondicija pihalcev kot solistov in godalcev s svojim razkošnim barvnim zvokom, ki so v počasnem tempu poudarjali razkošje razpoloženja, ki mu je dajal piko na i še izbor tolkal, opaznega aelophona ali vetrnika. Potem se dinamični razvoj, ritmična razgibanost in izvedbena zahtevnost le še poglabljata in nastaja cela paleta zvočnih vtisov. V Gallusovi dvorani se vse te povezane prefinjenosti kompozicije s sto nastopajočimi glasbeniki pokažejo kot programsko utemeljene. Čeprav je Suita 1 precej manj znana kot Suita 2, je tehnično zahtevnejša, ker ima manj zapomnljivih melodij in zvočnih vtisov kot Suita 2, je morda napisana lažje, a je spekter prav tako barvit. Soli v Suiti 2 so daljši (flavti, klarineta, oboi), kombinacije solov spevnejše (flavti, piccolo, klarinet, harfi, celesta, violina, oboa, alt flavta), zvočno razpoloženje bolj plesno, a vzvišeno, poduhovljeno, dinamika z rogovi, trobentami in pozavnami kompaktna, proti koncu pa je Ravelova invencija s pravcatimi zvočnimi in ponavljajočimi se kaskadami nenadkriljiva, orgiastična, ker je tempo izjemen in mora dirigent vzdržati izvedbo do odrezavega, ekstatičnega konca v fff, ne da bi zvok kakorkoli popačil, ampak ga obdržal v vsej lepoti.
Filharmonični orkester Scale in dirigent Riccardo Chailly sta potrdila svojo vrhunskost v celotni zvočni in ambientalni prezenci v Gallusovi dvorani, kjer lahko takoj začutiš, kako diha v orkestru vsak posameznik, gledaš dirigenta, vidiš dialog, vsak detajl in odkriješ mojstrstvo.
Izmed ruskih romantičnih skladateljev je Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) najmočneje prepletal rusko glasbo s tradicionalnimi zvrstnimi normami (Zahodne Evrope). Imel je raznolik opus in bil uspešen na vseh področjih, od izjemnih oper in baletov do komorne glasbe ter ustvarjalnih vrhuncev, med katere sodi njegovih šest simfonij. Poleg teh, ki so oštevilčene, sta še Simfonija Manfred, op. 58 (1885), programsko delo z idée fixe, in nedokončana Simfonija v Es-duru (kot sedma), vključena v Tretji klavirski koncert. Pri simfoničnem ustvarjanju so tradicionalni in konservativnejši oblikovni normativi ogrodje (izhodišče), znotraj katerega izrazi svoj glas.
Zahvala dirigenta
Preden je napisal Simfonijo št. 5 v e-molu, op. 64, se je pri ustvarjanju Četrte simfonije usmeril stran od ideje nacionalne simfonike, v močnejše razkrivanje svoje notranjosti. Peto simfonijo je napisal enajst let po Četrti. S Peto, ki jo je krstno izvedel sam leta 1888, ni bil zadovoljen. Očital si je, da je neiskrena, izumetničena, preveč vesela …, kasneje je mnenje spremenil. Danes je njegova najbolj priljubljena simfonija. Tisto, kar je skladatelja na začetku mogoče motilo, je bilo optimistično napredovanje; od prvega molovskega stavka vodi razvoj do zaključka v istoimenskem svetlem duru. Čeprav jo je napisal po standardnem štiristavčnem modelu, je pri njej zanimiva uvodna tema, ki kot »moto povezuje vse stavke« in je postala znana kot motiv usode. Simfonijo odlikujejo poenoten značaj, spretna raba mota, ki doživlja različne metamorfoze in ima dramatično vlogo, ter barvita orkestracija. Poleg tega je v prvem stavku slišati slovansko ljudsko melodijo, v drugem razpoloženje sentimentalnosti dvigne v visoka romantična občutja s privlačnimi melodijami. Tretji stavek, ki je najbolj izstopajoč, je graciozen, a tudi nekoliko grozljiv valček z zelo bogato orkestracijo, finale pa pripelje čustveno dramo simfonije do vrhunca, napetost narašča do zadnjih veličastnih trenutkov z izbruhom nove različice motiva usode v svetlejših odtenkih. (Iz programa).
Impresivnost Riccarda Chaillyja in orkestra milanske Scale
Pri Peti simfoniji v italijanski izvedbi vedno pomislim, ali bo izvedba dovolj ruska, ekstatična, močna, trda, uvodoma s solom klarineta usodnejša, napovedovalka zgodovinskih sprememb, ki jih je Čajkovski bolj slutil in jim že v prvem stavku dal neverjetno zvočno in dramatično prezenco, ki jo dirigent z orkestrom lahko stopnjuje do skrajnosti. Ampak potem bi Chailly s Scalo morda izzival samega Putina in bi lahko še kaj dodal, a je bolje, da v tem smislu naredim piko.
Vseeno sem v prvem stavku Andante – Allegro con anima pogrešal še malo več zvočnega ekrazita, kot ga na koncertnih odrih dajejo nekateri ruski orkestri. Več idejnosti, za katero bi se Italijani odkriteje opredelili in bili malo manj dušebrižniki; bolj bi pogledali za note.
Ta miselni, konceptualni in izvedbeni vtis se je nadaljeval, ker italijanski glasbeniki v glasbi Čajkovskega ne začutijo slovanskega emotivnega pretresa, ki bi s svojo zvočno voluminoznostjo zapolnil Gallusovo dvorano.
Drugi stavek Andante cantabile con alcuna licenza je z uvodnim solom roga in zatem v dialogu s klarinetom ter tretjim solistom oboistom ostal brez kakšne izpovedne tragike, ki bi jo opredelili še kontrabasi in violončela, zatem pa še rogovi in pozavne. V nadaljevanju se s svojo molitveno prošnjo oglasita klarinet in fagot solo, a bi v inerpretacji orkestra Scale težko zaznal neko večjo opredelitev ali angažma, res pa je, da zvočni motiv zaustavijo pizzicati godal, da se spet oglasita oboa in klarinet, pa obe flavti, štirje rogovi, trobente, pozavne, a če ne pripelješ stavka do končne vzvišenosti na povsem prepričljiv način s stopnjevanjem tempa in dinamike ter spreminjanjem nians v izrazu, potem pa z upadom vse orkestrske zvočnosti v miren solo klarineta, izpade drugi stavek kot najtežji. In prideš do zvočne volilne skrinjice, pa ne veš, koga bi volil.
Kmalu na svidenje
Tretji stavek Valse: Allegro moderato in četrti Andante maestoso – Alegro vivace (Alla breve) – Molto meno mosso sta potem izpadla kot lažja. Valček je zelo znan in mojstrsko napisan, a naredi Peto simfonijo kot vedrejšo, tehnično lažjo, spevnejšo, spet z nekaj soli pihal (klarinet, fagot), seveda pa bolj splošno ali širše prepoznavno. Chailly je tu imel pravi tempo, bolj miren, a ne prepočasen, z občutkom, ki ga povezuje z opero.
Maestoznost četrtega stavka je prav tako znana, poudarjena z nekaj soli, tokrat trobente, rogov, pozavn… V Allegro vivace je Chailly izvedbo dinamiziral in pripeljal do ekstaze, ki smo si jo vsi želeli, ker se vseeno zdi, da je Čajkovski nam zelo blizu, in Italijani začutijo, da mora na odru (in v dvorani) priti do rusofilizacije zvočnega ambienta.
Koga briga Vladimir Putin in njegova vojna z Ukrajino !?
Ovacije so bile obilne in stoječe, a dodatka vseeno ni bilo.
Marijan Zlobec