Nastop legendarne 83. letne argentinske pianistke Marthe Argerich je bil na koncu in hkrati vrhunec 72. Ljubljana Festivala. Težko se je posloviti od njega in nje, ki jo posredno ali neposredno spremljamo že desetletja. Prav gotovo je Martha Argerich umetniška izbranka, tigrica s človeškim srcem.
V prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer se je ves čas vedla zelo suvereno, instinktivno, samozavestno, je vedela, kako odlično je za koncert pripraljena, pa je ob prihodu v Ljubljano dan pred koncertom zvečer ob deseti uri že vadila, kot je na tiskovni konferenci povedal Darko Brlek, saj so ji pripravili prenosni klavir za njeno hotelsko sobo.
Ne moreš postati svetovni pianist in slavo obdržati skoraj 70 let, če ne vadiš kakih 200.000 ur.
Martha Argerich je v bistvu zaslovela že kot mladenka in ji je bila kasnejša svetovna kariera usojena.
Svetovni pianist v bistvu živi nekakšno samostansko življenje, kot mi je nekoč v pogovoru dejal slavni italijanski pianist Aldo Ciccolini.
Pri Marthi Argerich te “samostanskosti” ni videti, prej nasrotno, en sam hedonizem ali hedonistični spopad s svetom in življenjem na način umetniške predanosti, znanja in svobode.
To je njen življenjski nazor, ki daje misliti mnogim, še več pa jih v tem smislu navdihuje.
Vsi umetniki imajo svoje umetniške in življenjske nazore, kar vidimo zadnjih nekaj let za mnoge, zlasti ruske umetnike, kot hudo ter ne prostovoljno izbiro in usodo.
72. Ljubljana Festival je imel hude probleme z nastopom svetovne baletne plesalke, voditeljice baleta moskovskega Bolšoj teatra Svetlane Zaharove, vse do dogodka samega v polni Gallusovi dvorani CD pa ni bil objavljen dokončni seznam nastopajočih plesalcev, ker je voditelj Newyorškega baletnega gledališča, koreograf Aleksej Ratmanski, nekoč sicer vodja baleta v istem Bolšoj teatru, kot je prav tako na tiskovni konferenci povedal Brlek, baletnikom zagrozil s prepovedjo nastopanja v ZDA in po Evropi, če bodo nastopili v Ljubljani. Tako smo šele tik pred nastopom dobili vloženi listek v program, na katerem so bila sporočena prava imena nastopajočih.
Na Salzburških slavnostnih igrah sem videl kar dve operi v ruščini, obe sicer uglasbljeni po literarnih tekstih slavnega Dostojevskega (Igralec Sergeja Prokofjeva in Idiot Mieczyslawa Weinbergerja), a tam so lahko nastopili tako ruski kot ukrajinski, pa beloruski, poljski, litovski, armenski, ameriški, avstralski …umetniki. Igralca je dirigiral Rus Timur Zangiev. Med publiko je bilo veliko Rusov. Avstrijska zunanja politika, se za razliko od slovenske, nikogar ne boji.
Martha Argerich je srečno zunaj vseh zunanjepolitičnih peripetij; živi v Švici, tekoče govori doma in s kolegi, na primer z dirigentom Charlesom Dutoitom v francoščini, pa italijanščini, rojstni španščini, angleščini…
Po koncertu mi je rekla, da je bila publika dobra, kar je pomenilo odlična, saj ima dovolj izkušenj in primerjav iz kakih 3000 koncertov po vsem svetu. Kakih presežnih besed pa ne uporablja, kaj šele samohvalnih. Saj ni Uroš Perić, s svojim igranjem klavirja na ravni prvega razreda srednje glasbene šole. Če vzamem primerjavo, ker sta oba nastopila na festivalu v razponu le nekaj dni.
O razmerju, glasbenem in ljubezenskem, med Martho Argerich in dirigentom koncerta Charlesom Dutoitom, -nekoč sta bila poročena, – ne bi znala vsega in natančno povedati niti sama.
Pri večerji je Dutoit sedel med pianistko in svojo sedanjo ženo, a se je bolj pogovarjal z Martho, kar je logično, saj sta bila skupaj na odru.
Če pogledamo vzdušje na koncertu, potem je bilo jasno, da je zvezda večera samo ona.
Umetniški nazor nastaja desetletja, ko prideš nekako na konec kariere in vedno težje izbiraš program za koncerte. Vse, kar ti je intimno všeč, že znaš in si neštetokrat že izvedel.
Odpadejo mnogi klavirski koncerti in solistični ali komorni program, potem pa se vseeno opredeliš in izbereš en koncert, kot je zbrala Ravelov v G – duru.
Morda je ta koncert v tem trenutku njena najbližja koncertna in pianistična identiteta.
Sama izvedba na fenomenalni ravni je to potrdila, ker se je vse zlilo kot v kakšno izpovedno avtobiografijo, kot je v tem trenutku ne bi morda našla pri nobenem drugem skladatelju, a to so bolj ugibanja.
Pred leti sem jo po koncertu vprašal, če bi na naslednjem gostovanju morda igrala Čajkovskega, pa je odločno odgovorila da ne. Ji je prelahek ? Že doživljajsko tuj ?
Njena perfekcija se poslušalcu in gledalcu zdi kot nekaj lahkotnega ali lahkega, iz perspektive samega skladatelja Ravela potrditev tistega, kar je sam dočakal s koncerti Marguerite Long že na začetku tridesetih let, sicer bogatih z vrhunskimi pianisti.
Z rožami
O tem se lahko prepričaš iz dokumentarnih knjig Salzburških slavnostnih iger. Tam so že v tridesetih letih nastopali vsi najboljši glasbeniki na svetu.
Drugi dodatek
Kot sem že zapisal, iz njenega pianizma izstopa ne le briljantna igra, tehnika, smisel za vsak detajl, za barvo zvoka, drža rok, da bi jo nenehno gledal, skladje fizične in duhovne pojavnosti, avtoritarnost, ne lirskega ne mehkega, ženskega tipa.
Ovacije ne nehajo
Samozavest in znanje ji dajeta naravni ali iz desetletij pianistične kariere izvirajoči in nastajajoči ali izoblikujoči se osebnostni profil. Bolj kot je zrela, bolj je naravna.
Odhod s koncertnim mojstrom
Potem ko je dvorana eksplodirala v ovacijah, se je nekako posvetovala s koncertnim mojstrom Miranom Kolblom, če ji orkester dovoli, da igra dodatek.
Stoječe ovacije do vrat
Izbrala je Bacha, čeprav se je po prvih taktih zdelo, kot da igra Scarlattija, a je bilo jasno, da jo zaznamuje sijajno napisana in še bolje izvedena Gavotta iz Angleške suite št. 3.
Ko potrka Darko Brlek, se vrata odprejo
Pri drugem dodatku, Schumannovi Fantaziji op. 12 VII. Traumes Wirren ali Sanjske vizije se je njeno pianistično razdajanje še razširilo, tako da ne presenečajo rože, ki jih je neka njena občudovalka mimo vseh sedečih v prvi vrsti prinesla do nje in jih neposredno izročila.
Iz uradnega šopka organizatorja pa je nekoliko s težavo izluščila eno rožo in jo izročila koncertnem mojstru, le-ta pa svoji kolegici.
Nikoli ni miru
Ovacije so še trajale, Martha Argerich je počasi zapuščala dvorano, a bolj kot se je bližala izhodu, bolj je v Gallusovi dvorani odmevalo. Kot da bi jo z rjovenjem opozarjali na nevarnost, če prestopi prag in kam pade, od koder ni več vrnitve na oder.
Čestitke predsednice dr. Nataše Pirc Musar
Martha Argerich je morda v Ljubljani skočila v spominsko obdobje tridesetih let, ko je Ravelov koncert pod skladateljevim dirigentskim vodstvom na veliki koncertni turneji izvajala Marguerite Long, ki ji je bil posvetil koncert.
V imenitni družbi
Nekateri ugibajo, ali je bil Ravel sam tako dober pianist, da bi svoj Klavirski koncert v G – duru sam izvedel, in na tihem odgovarjajo, da morda pa ni bil.
Z direktorjem SF Matejem Šarcem
V Ravelovem koncertu je čutiti vpliv ameriške glasbe, jazza in Gershwina, s katerim se je skladatelj spoznal v Parizu. Oba pa sta bila učenca slavne pedagoginje Nadie Boulanger.
S koncertnim mojstrom Miranom Kolblom
Najstarejši posnetek Ravela z Marguerite Long iz leta 1932 za slavno Columbio obstaja in je odličen, a je interpretacija Marthe Argerich, ko jo slišiš v živo sijajnejša, čeprav je bila prva za oni čas zgodovinska in je vplivala takoj na uspeh novega dela v evropskih glasbenih prestolnicah ter v ZDA.
Pri Marthi Argerich in njenem svetovnem ter umetniškem nazoru prihaja na dan temeljni heideggerjanski princip identitete med bistvom in bivanjem.
Zrela enostavnost in izkristalizacija samozavedanja, kdo si, kaj znaš in kaj ljudem sam največ lahko daješ.
Ko hote malo premakneš stol pred klavirjem, postaviš koncert zgolj pod navednice, kot lastni citat.
Marijan Zlobec