Salzburške slavnostne igre vsako leto ponovijo po eno opero z Binkoštnega festivala, ki ga oblikuje umetniška voditeljica in nastopajoča pevka, solistka, italijanska glasbenica, Rimljanka, mezzosopranistka Cecilia Bartoli.
Njena svetovna slava se vsakokrat ali vedno znova pokaže kot rezultat večdesetletne izjemne kariere in vokalne vzdržljivosti, tako da je bilo občinstvo v Hiši za Mozarta še enkrat fascinirano in je vse nastopajoče nagradilo s huronskimi, tudi skandirajočimi aplavzi in ovacijami.
Tito
La clemenza di Tito je nastala kmalu po Čarobni piščali leta 1791, vendar je bila premierno uprizorjena nekaj tednov prej. Ostaja fascinantna zaradi načina, na katerega se Mozart osvobodi omejitev opere seria in piše redko ostro, izredno izrazito, pogojno rečeno celo feministično glasbo. Salzburška predstave v režiji slavnega Kanadčana Roberta Carsena to prepričljivo pokaže, še posebej na koncu, ki ga režiser samovoljno spremeni in pridejo na oder prvotni politični rimski zarotniki ter milostnega ali usmiljenega Tita gladko zabodejo do smrti, na njegov prestol pa se usede prva zarotnica Vitellia, zelo izzivalno, dominantno. Ostale njene prijateljice na balkonu rimskega senata stari – novi varnostniki s pištolami v rokah gladko obvladajo. Vitellia izpade kot totalna povzpetnica in je bila vsa poprejšnja zelo rafinirana psihologija osebnosti z vso pogojno rečeno ljubeznijo, pripadnostjo, načrti, nenadnimi spremembami položajev med seboj in do Tita izničena in poražena. Ali lahko ženska sama postane pomembnejša in odločujoča, ni treba gledati prav daleč. Ko si da v glavo, da bo prišla na oblast ali vsaj vzvodov oblasti, to naredi.
Režiser in sooblikovalec luči Robert Carsen je Tita pripravljal že ob razplamteli vojni v Ukrajini in izraelskem napadu na Palestince v Gazi, a je v osnovi posodobil le rimski senat, tako da gledamo opero današnjih dni; moderno scenografijo in kostumografijo Angleža Gideona Daveya, sooblikovalca luči Belgijca Petra van Praeta, zelo uspešnega in za zgodbo kar bistvenega videa Avstrijca Thomasa Achitza in v koreografiji, ki v bistvu pomaga režiserju, Nemca Ramsesa Sigla.
Rimski senat
Kot rečeno je bistven video prizor kot Titova analiza vsega, kar so posnele skrivne kamere med zaroto proti njemu ob koncu prvega dejanja, ki pa se zanj ni končala tragično, ampak je preživel. S približevanjem posnetkov Tito zlahka pride do sicer delno zamaskirane podobe svojega prijatelja Sesta z nožem v roki, ki ga je v operi interpretirala Cecilia Bartoli. Dokaz Sestovega obraza je na dlani, tako kot izdajstvo, ni pa prepoznavnega Titovega obraza. Soočenje morilca in umorjenega je vendarle še odprto.
Prepoznan je samo en obraz
Robert Carsen je v pripravljanju premiere že spomladi povedal, kako zelo ceni priložnost v Salzburgu, da lahko v daljšem časovnem obdobju osredotočeno dela samo na enem delu z visoko usposobljenimi kolegi, kot je Cecilia Bartoli, in drugimi izjemnimi pevci.
Toda za njegov pristop k upodobitvi modernega Tita je bistven duh sprememb v DNK te sicer slavne, a manjkrat izvajane opere. Kontekst in fokus dela sta se že v Mozartovem času močno spremenila. S formalnega vidika je število figur v primerjavi s prvotno predlogo skoraj prepolovljeno. Že takrat je postalo tematsko središče vprašanje: Kaj je dobra vlada? Kdo je dober vladar ? Kakšen mora biti dober vladar ?
Začetek atentata
Kot režiser se je Robert Carsen Tita lotil s te perspektive: »Zame je v ospredju vprašanje politično korektnega delovanja. Gre za moč, ki jo Vitellia zahteva zase v ozadju lastne travme. S poroko s Titom si želi povrniti izgubljeni družbeni položaj.« Toda zaradi njegove odločitve za Servilio so jo še drugič spregledali.
Tita kot liberalnega humanista ne zanima lastna vladavina, temveč to, kar ljudstvo zahteva od države. To pomeni, da je prisiljen ignorirati zakonske predpise. »Mislim, da je to opero mogoče različno brati, odvisno od tega, kako gledaš na različne politične situacije. Najpomembnejše vprašanje je: Kaj pričakujemo od politike?« pravi Carsen na primer glede trenutne politične situacije v Ameriki. S tem namiguje, da je Tito tudi figura, ki je hvaležna za resnico, kot mu je predstavljena, tu v obliki totalnih prizadevanj nekakšnega vodje tajnih služb in varnosti Publia in se – za razliko od časa tako imenovanih fake news – trudi z njo ravnati odgovorno.
Soočenje pred kaznijo
Za Carsena je eden od vidikov libreta tudi sklicevanje na zgodovinsko osebnost Tita, ki je bil na oblasti v času izbruha Vezuva in ki je skrbel – ne nazadnje z vlaganjem lastnega denarja – za lajšanje trpljenja ljudi. Mozart tudi jasno izraža, da ima Tito rad svoje ljudi in se zavzema za njihovo blaginjo.
V operi La clemenza di Tito je opaziti tudi odmeve Shakespearea, v čigar delih – na primer v Rihardu III. – pogosto govori o moči in o tem, ali imajo vladarji v mislih dejansko cilje, in če jih imajo, kakšni so v resici.
Za Carsena je La clemenza di Tito ambivalentno delo, kar ustreza njegovi osebni drži: “Cenim dvoumnost. Zame niso posebej zanimivi samo črno-beli kontrasti, ampak tudi sivi in drugi, vmesni toni v delu.” A Carsen zamolči v bistvu totalen poraz slehernega humanizma, kot pa ga v svoji režiji jasno izpriča.
Carsen ugotavlja, da Mozart svoje like obravnava z veliko ljubeznijo in spoštovanjem. A pozabi povedati, da Mozart vseh političnih krutosti in vojn, kot smo jih planetarno doživljali denimo od prve svetovne vojne do danes, ni mogel poznati.
Carsen pove, da v politiki humanizma ni. In v predstavi vsega tega do konca ne ugotovimo.
Poglejmo sedaj samo operno zgodbo.
Medtem ko Sesto še vedno ne želi izvesti napada, Kapitol zažgejo. To je dogovorjeni znak za strmoglavljenje cesarja. Sesto nima izbire. Medtem ko se plameni širijo, Rimljani izražajo svojo grozo. Ko Sesto pove Vitellii, da je Tito umorjen, ga ta roti, naj ne razkrije njune krivde. Ves Rim objokuje tragične dogodke.
Robert Carsen konec prvega dejanja postavi zelo efektno s sceno domnevne Titove smrti na balkonu, ko pade in leži na tleh.
Robert Carsen, foto SF/Jan Friese
Drugo dejanje je je polno vseh možnih in že omenjenih razpletov.
V rimskem senatu Annio sporoči Sestu, da je Tito še živ; sredi dima in plamenov je Sesto zamenjal cesarja in zabodel drugega človeka. Sesto prizna svoj poskus atentata, čeprav noče navesti nobenega razloga. Annio mu svetuje, naj se izpove Titu in se zanese na njegovo usmiljenje. Vitellia poziva Sesta, naj pobegne, vendar je prepozno: kolega zarotnik ga je izdal in Publio vstopi, da bi ga aretiral. To je režiser Carsen izvedel zelo prepričljivo, saj ma Publio dovolj pomočnikov, kar naredi nekaj prizorov zelo efektnih.
Rimljani se zahvaljujejo bogovom, da so prizanesli njihovemu cesarju. Tito ne more niti dojeti motivov zarotnikov niti verjeti, da bi ga Sesto izdal, a mu nato sporočijo, da je Sesto pred senatom priznal svojo krivdo. Annio roti Tita, naj ravna s Sestom sočutno. Cesar noče podpisati smrtneg obsodbe, dokler Sestu ne da priložnosti, da vse pojasni.
Vitellia snuje zaroto
Sesto Titu prizna svoje zločine, vendar zavrne vpletenost Vitellie, ker jo ljubi. Sesto se izpove na kolenih, kar je s Cecilio Bartoli v predstavi nadvse efektno. Tito Sesta nerad obsodi na smrt. Ko ostane sam, je cesar razpet med svojo dolžnostjo in čustvi ter sklepa, da lahko vlada le, če njegova moč temelji na ljubezni. Smrtno obsodbi zato z zelo vidno gesto raztrga.
Sestova izpoved na kolenih
Annio in Servillia prosita Vitellio, naj uporabi svoj vpliv kot Titova soproga in pomaga rešiti Sesta. Vitellia spozna, da mora priznati svojo krivdo, namesto da bi osvojila prestol za ceno Sestovega življenja.
Vitellia v dilemi
V senatu, kjer naj bi usmrtili zarotnike, Tito želi pomilostiti Sesta, ko pride Vitellia in prizna svojo krivdo. Tito ponovno obvlada svoja mešana čustva, a pomilosti Vitellio, Sesta in vse sozarotnike.
Ko ga Titovi podložniki hvalijo, on izjavi, da mu lahko bogovi vzamejo življenje na dan, ko dobrobit Rima ne bo več njegova najvišja prioriteta. No, kaj je dobrobit, vidimo takoj v Carsenovem koncu. Dobro v politiki je treba ubiti.
La clemenza di Tito je idealna opera za naš čas, ker nas postavlja v dialog z zgodovino in aktualnostjo, ki še zdaleč ni zaključena, nasprotno, najhuje morda še pride, in to kaj kmalu, a je režiser Carsen konkretno raje tiho, sicer bi izpadel kot kakšen politični aktivist.
Gianluca Capuano, foto Gianandrea Uggetti
Glasbeno vodstvo predstave je prevzel dirigent Gianluca Capuano. To je njegova prva Mozartova opero in šesta operna produkcijo v Salzburgu. Zanj je La clemenza di Tito ambivalentna opera, ki je po eni strani hommage razcvetu opere serie libretista Pietra Metastasia, po drugi strani pa je sodobna in usmerjena v prihodnost. Libreto je bil do leta 1791, ko je nastala opera, uglasbljen že več kot 40-krat, Mozart pa v njej obuja skoraj pozabljeno dobo velikih recitativov secco in arij da capo za kastrate. Nasprotno pa Capuano vidi moderne vidike opere v njeni formalni strukturi in harmoniji: “Finale prvega dejanja ima skoraj protoromantične, v prihodnost usmerjene poteze. Ob koncu svojega življenja Mozart eksperimentira z oblikami,” glasbo označuje Capuano in dodaja: “Arije – z izjemo velike tridelne arije v drugem dejanju – so močno skrajšane v primerjavi z izvirno različico Metastasia; Mozart se je sposoben izraziti v sorazmerno majhnem prostoru na zgoščen in jedrnat način”. Poleg tega Mozart eksperimentira s solističnim instrumentom klarineta in baseta v dveh velikih arijah Sesta v drugem dejanju in Vitellie na koncu opere. Capuano vidi nadaljnje progresivne elemente v operi: “V prvem dejanju je zelo hiter trio, nato takoj velik spremljevalni recitativ Sesta in nato neposredni finale. To je popolnoma moderno. Tudi to, da Mozart opero začne z duetom.”
