Uvrstitev slavne Puccinijeve opere La bohème (1896) na 72. Ljubljana Festival v izvedbi tako rekoč zasebne Pehlivanian Opera Academy (Operna akademija Pehlivanian) postavlja več vprašanj, tako neposrednih kot v kontekstu.
Prizor iz tretjega dejanja, vse fotografije Darja Štravs Tisu
George Pehlivanian, ki smo ga v Ljubljani spoznali kot gostujočega in zatem stalnega dirigenta Slovenske filharmonije, je leta 2020 ustanovil Pehlivanian Opera Academy (Operno akademijo Pehlivanian), ki nudi celovito usposabljanje mladih pevcev in dirigentov z vsega sveta. Akademija je za nadarjene umetnike v prvi vrsti priložnost, da med pripravo operne produkcije sodelujejo, nastopajo na turnejah, nadgradijo svoje veščine in pridobijo dragocene izkušnje, ki so pomembne za uspešno kariero v svetu opere.
Umirajoča Mimi
Poseben poudarek je na pripravi mladih profesionalnih pevcev tako na pomembne glavne vloge kot tudi na spoznavanju stranskih vlog, medtem ko hkrati izvajajo in se učijo celotno glasbeno-gledališko delo. Moto akademije »opera ljudem« odseva Pehlivanianovo namero, da vsako poletno sezono pripravi opero, ki je dostopna slovenskemu občinstvu in turistom v različnih mestih. Ta pristop omogoča širšemu občinstvu, vključno z otroki, najstniki, mladimi in starejšimi, da uživajo v operni izkušnji na domačih tleh. Poleg tega lahko obiskovalci nastopov članov akademije v enem večeru vidijo različne dirigente in pevce na odru, doživijo interpretacijske razlike med posameznimi poustvarjalci ter opazujejo njihovo komunikacijo med seboj in z občinstvom. Akademija ob svoji petletnici delovanja ter stoti obletnici smrti Giacoma Puccinija predstavlja koncertno izvedbo opere La bohème, ki nadaljuje niz uspešno izvedenih del, ki so pritegnile več kot 25.000 obiskovalcev, je POA predstavljena v programu.
Pehlivanian je napravil tisto, česar Akademija za glasbo ni; niti po programu, niti po prizadevanjih, načrtih, kadru, angažmaju, dokazu, da se zaveda pomena študentskega uprizarjanja oper, čeprav ima tudi svoje operne produkcije, a na festivalu je to širše in večji, mednarodni izziv. Ne nazadnje naj bi AG imela celoten kader, ki bi tako produkcijo zmogel, tako po organizacijski kot izvedbeni plati. Če gredo nekateri pevci z AG k POA, to pove veliko.
Andrea Rodríguez-Gómez in Ron Silberstein
Salzburške slavnostne igre imajo vsako leto svoje kurze in tekmovanja, tako opernih pevcev kot dirigentov, pevci sodelujejo pri festivalski operni produkciji, letos otroka hornista Radovana Vlatkovića v uprizoritvi Mozartovega Titusa, kot mi je po koncertu profesorjev sam povedal. Pred leti je v operni produkciji sodelovala naša sopranistka Nika Gorič, pa Aco Biščevič in še kdo… Wagnerjev festival v Bayreuthu ima vsako leto sto štipendistov, ki tudi sodelujejo, vsaj na svojih koncertih… Slovencev je bilo tam že precej.
Mimi in Rodolfo
Nastop v Poletnem gledališču Križanke je počastil stoletnico Puccinjeve smrti.
Giacomo Puccini (1858–1924) velja za največjega italijanskega opernega skladatelja po Giuseppeju Verdiju. Ta je postopoma razrahljal operno strukturo in opustil številke ter tako »pripravil teren« in izoblikoval poteze, ki so jih skladatelji v obdobju fin de siècla stopnjevali do ekstremov. Verdijevi nasledniki, ki jih glasbeno zgodovinopisje označuje s pojmom giovane scuola (mlada šola), so bili pod izrazitim vplivom naturalizma, iščoč skladnosti z realnostjo glede na zakone »narave«, tj. rase, nacionalnosti, dednosti in okolja. Čeprav Puccinija pogosto postavljajo v ta kontekst, mnogih idej naturalizma ni sprejel, pač pa je prevzel predvsem ekscese, osredinjene na spolni nagon, ki ga je glasbeno portretiral s spotakljivimi temami, glasnim orkestrom, kriki in izbruhi. Puccini, ki je živel v času, ko se je romantizem iztekel v moderno, je svoj glasbeni izraz zavestno poskušal »posodobiti«, da bi sledil novim trendom, vendar je vedno ostal zavezan tradiciji italijanske opere 19. stoletja.
Boemi
Kljub temu je v njegovi glasbi mogoče zaznati nekakšen slogovni pluralizem, ki vključuje
vplive nemške simfonične tradicije, kromatiko in princip leitmotivov Richarda Wagnerja ter francosko obarvane harmonije in orkestracijo. Njegov prvi večji uspeh je bila opera Manon Lescaut (1893), v kateri je združil mrežo vodilnih motivov (motivi, ki predstavljajo neko osebo, predmet, pojem ali stanje) z italijanskim pojmovanjem melodije kot glavno nosilko sporočila oz. dogajanja, s čimer je spretno prilagodil simfonične strukture zahtevam drame.
Rodolfo in Mimi
Njegov naslednji uspeh je bila opera v štirih dejanjih La bohème (1896), ki se vsebinsko opira na Prizore iz boemskega življenja (1851) francoskega avtorja Henrija Murgerja. Tako Puccini kot njegov rival, skladatelj Ruggiero Leoncavallo, sta trdila, da sta si prva prisvojila pravico do uglasbitve tega sižeja. Čeprav se zdi, da je bil Leoncavallo resnično prvi, je njegova različica danes popolnoma v senci Puccinijeve mojstrovine. Puccini je delo napisal v sodelovanju z libretistoma Luigijem Illico in Giuseppejem Giacoso. Ker je velik pomen pri pisoval metriki, je svoja sodelavca pogosto prosil, naj besedilo prilagodita njegovim usmeritvam, ki so se razlikovale od tradicionalnih zahtev opernih skladateljev 19. stoletja. Illici in Giacosi je uspelo iz feljtonskega romana, ki ga je Murger sestavil iz kratkih, dokaj nepovezanih prizorov, izluščiti koherentno operno dramo. Na drugi strani je Puccini za vzpostavitev individualne in kolektivne podobe skupine revnih umetnikov ohlapno združeval različne kompozicijske tehnike, vključno z dolgimi, liričnimi melodijami, fleksibilnimi motivičnimi celicami, tonalnostjo kot semantičnim orodjem ter briljantno in raznoliko orkestracijo. V La bohème se Puccinijev odnos do naturalizma jasno odslikava: osnovni milje bede revnih umetnikov ni bistvo, pač pa je v ospredju tragična osebna zgodba. Tako socialna kritika, četudi je morda nakazana, nikoli ne pride do izraza in konec koncev umanjka. Vse skupaj je zgolj okvir za melodramo, v središču katere je ljubezen. Ta se dviga iz vsakdanjih situacij, toda ironičen prizvok se kaže tudi v najbolj intenzivno poetičnih trenutkih. (Iz programa Metke Sulič).
Milan Obradović in Olivia Haramis
Zgodba se dogaja sredi latinske četrti, globoko v pariški bedi okoli leta 1830. V mansardi se slikar Marcello in pesnik Rodolfo borita proti zimskemu mrazu tako, da sežigata svoje slike oziroma rokopise. Pridružita se jima prijatelja, filozof Colline in glasbenik Schaunard, ki prinašata hrano, pijačo in cigare. Gospodarju Benoîtu, ki bi rad najemnino, se izmaknejo tako, da ga upijanijo, in nato odidejo v kavarno Momus, kjer se zbirajo različni umetniki, študentje in bolj ali manj posebni posamezniki. Rodolfo ostane doma, da bi dokončal pisanje, vendar ga zmoti slabotna šivilja Mimì, ki si želi prižgati svečo. Njuno naključno srečanje sproži romantično zvezo in pozneje se pridružita drugim v kavarni. Tam Marcellova bivša ljubica Musetta povzroči prizor s svojim premožnim oboževalcem, Alcindorom, vendar obudi romanco z Marcellom. Ljubezen med Mimì in Rodolfom se sredi vztrajnih uličnih prodajalcev in živahne kavarne poglobi. Nekaj mesecev kasneje je Mimì bolna in ločena od Rodolfa. Poišče Marcella in mu razkrije, da jo je Rodolfo zapustil ne zaradi ljubosumnosti, ampak strahu pred njeno boleznijo in lastno nezmožnostjo skrbeti zanjo. Njuna ljubezen je premočna, da bi se razšla, zato se dogovorita, da ostaneta skupaj do pomladi, Musetta pa po divjem prepiru ponovno zapusti Marcella. Zgodba doseže vrhunec, ko se bolehna Mimì vrne k Rodolfu. Medtem ko se prijatelji zberejo, da bi jima pomagali, in prodajajo svoje imetje za zdravila, zaljubljenca obujata spomine na svojo ljubezen. Mimì tragično umre zaradi svoje bolezni, zaradi česar je Rodolfo uničen. (Iz programa).
Talita Sofija Komelj in Roland Sofoyan
Zasedba:
Rodolfo, pesnik: Yu Chan Pan (1. in 3. dejanje), Benjamin Pregl (2. dejanje), Ron Silberstein (4. dejanje)
Mimì, šivilja in pletilja: Lucia Palladino, Xiangning Ouyang (1. dejanje), Rosy Anoush Svazlian (2. dejanje), Rebeka Pregelj (3. dejanje), Andrea Rodríguez-Gómez (4. dejanje)
Marcello, slikar: Milan Obradović
Musetta, pevka: Talita Sofija Komelj (2. dejanje), Olivia Haramis (3. dejanje), Gaja Napast (4. dejanje)
Schaunard, glasbenik: Lovro Korošec.
Operni zbor je bil sestavljen iz solistov POA
Colline, filozof: Strahinja Djokić
Benoît, stanodajalec: Roland Sofoyan
Alcindoro, državni uradnik: Roland Sofoyan
Parpignol, prodajalec igrač: Alexander Yau
Dirigirali so George Pehlivanian v prvem, tretjem in četrtem dejanju ter Tilen Draksler in Carolina Cerezo Davila v drugem dejanju.
Yu Chan Pan in Xiangning Ouyang
Polscenska izvedba pomeni znanje vlog na pamet, dramsko igro, scensko razprostranjenost po odru, delno upoštevanje manjših rekvizitov in kostumov, načeloma vse, kar opernega pevca naredi in predstavlja v celostni podobi.
Yu Chan Pan
Pehlivanian je zbral ustrezno zelo dober in ves čas pripravljen, izvedbeno intenziven ter prepričljiv orkester, tako da tu ni imel nobenih težav. Ker bo skupaj po Sloveniji kar devet koncertnih izvedb Puccinijeve opere, ljubljanska pa je bila tretja, se bodo izvedbe verjetno še izboljšale, seveda odvisno od okoliščin ali ambienta.
Boemi
Ozvočenje v Križankah od dogodka do dogodka niha, čeprav so aparature iste. Včasih imam vtis, da se s tem ukvarjajo sami amaterji. O kakšni perfekciji ni bilo ne duha ne sluha.
Gerge Pehlivanian
Pehlivanian je z odra povedal, da takega koncepta izvedbe opere z nastopom več pevk in pevcev v istih vlogah ter več dirigentov ni nikjer na svetu. To pa samo po sebi ne pove veliko. Bolje bi bilo, da bi obema mladima dirigentoma dal samostojno, to je eno celo dejanje. Najmanj.
Povsem odveč, da ne rečem deplasirana je bila uvodna popevka Ko boš prišla na Bled, boš moja punčka spet Bojana Adamiča s pevko Jelko Cvetežar, ki je izbrani operni pevci niti niso znali zapeti, dirigent pa naj bi s tem počastil mesto, v katerem sedaj živi in si je na Gorenjskem ustvaril slovensko družino.
Pevska panorama je bila kot rečeno pestra. Najmočnejša v tretjem dejanj, v duetu tenorista Yu Chan Pana kot Rodolfa in sopranistke Rebeka Pregelj kot Mimi. V istem dejanju je bil prepričljiv še duet baritonista Milana Obradovića kot slikarja Marcella in sopranistke Olivie Haramis kot pevke Musette.
Rebeka Pregelj
Vendar pa je bila kot celostna podoba Musette v drugem dejanju bolj prepričljiva, glasovno in igralsko sopranistka Talita Sofija Komelj, le da je bil njen prizor vsaj v prvem delu postavljen čisto na levo stran odra, medtem ko so bili boemi daleč na drugi strani in je bilo treba urejati račun zapitka bolj na daljavo.
Talita Sofija Komelj
Puccinijeva glasba s svojo lepoto poslušalca prevzame, tudi če ni vse idealno, ampak spremljaš projekt in seveda nastopajoče v njihovem nastajanju, v sedanji glasbeni identiteti. Ta v tem trenutku še ni za velike operne odre. Vsak bo odšel po svoje z dragocenimi izkušnjami pod umetniškim vodstvom Georgea Pehlivaniana in njegove POA.
Sklepni aplavz
Marijan Zlobec