Serija komornih koncertov na 72. Ljubljana Festivalu se uspešno nadaljuje, pri čemer se izmenjujejo glasbeniki iz kar številnih držav, pa tudi če prihajajo iz iste, se potem izkaže, da se pod Španijo lahko v podrobnostih pokaže marsikaj, tako kot se je nekoč pod Jugoslavijo. Na zadnjem koncertu so namreč nastopili trije španski glasbeniki.
Koncert v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert ni imel svojega naslova, ampak je izpostavil tri imena. Slavni Jean-Pierre Rampal je francoskega flavtista Claudija Arimanyja, s katerim je več let sodeloval, opisal z besedami »eden največjih flavtistov svoje generacije in eden tistih virtuozov, katerih tehnika, zvočnost in frazna barvitost so v službi muzikalnosti in senzibilnosti, kakršno zmorejo le redki«. V vlogi solista in komornega glasbenika je nastopil z vrhunskimi glasbeniki in orkestri v Sloveniji (večkrat na Ljubljana Festivalu) in drugih evropskih državah, ZDA, Kanadi, Izraelu, Libanonu, Južni Ameriki, Kazahstanu, na Tajskem, Kitajskem in Japonskem. Ima obsežno diskografijo z več kot 40 posnetki, ki so jih izdale založbe Sony Classical, Denon, Novalis, Delos, Saphir, Capriccio in druge. Nastopa z zlato flavto Williama S. Haynesa, ki jo je pred njim imel Rampal in je po poreklu iz ameriškega Bostona.
Claudi Arimany je, kot smo omenili uvodoma, sicer španski flavtist, a v resnici je Katalonec in prihaja iz Barcelone oziroma njene okolice, kjer je njegov oče iz premožne meščanske družine imel svoje posestvo in dvorec.
Arimany ni bil le Rampalov učenec, ampak ima tega flavtisa in kasneje tudi dirigenta za najboljšega flavtista v zgodovini. Podobno mnenje je o njem imela Irena Grafenauer.
Kot drugi solist je nastopil Arimanyjev učenec, španski flavtist Eduard Sánchez, mednarodno uveljavljen solist in profesor na glasbenih konservatorijih v Barceloni in Valencii. Kot tekmovalec je osvojil prve nagrade na mednarodnih glasbenih tekmovanjih na Dunaju, v Bruslju, Parizu, Londonu in New Yorku. Nastopal je s cenjenimi glasbeniki, kot so Alan Branch, Michel Waguemans, Paul Cortese, Raphel Leone, Ireneusz Jagla, Georges Kiss, Luigi Puxaddu, Glauco Bertagnin, Pietro Juvarra, Willy Freivogel, Maxence Larrieu, in še posebej s Claudijem Arimanyjem, s katerim sta posnela celoten opus bratov Doppler. Berliner International Music Competition ga je opisal kot »izrednega glasbenika z velikim talentom, odlično muzikalnostjo in tehniko ter zelo zanimivo umetniško osebnostjo«. Prav tako igra na zlato flavto znamke William S. Haynes.
Leta 1935 je družba Haynes izdelala prvo ameriško platinasto flavto za vodilnega flavtista tistega časa, Georgesa Barrèra, ki je naročil to glasbilo v spomin na njegov odhod kot simfonični glasbenik in začetek solo kariere. Njegov prvi nastop s to flavto je bil v Chautauqua 28. julija 1935, ko je Barrère zaigral Bachovo suito v b-molu. Najbolj znana skladba, povezana s to flavto, Varèsejeva »Density 21.5«, je bila premierno izvedena leta 1936. Ta platinasta flavta je bila prva v dolgem nizu legendarnih flavt, ki jih je izdelalo podjetje Haynes.
Ročno izdelana zlata (19,5 K) Haynesova flavta stane okrog 65 tisoč dolarjev
William Sherman Haynes se je leta 1936 umaknil na Florido, da bi užival sadove svojega dela. Podjetje je prepustil svoji ženi Loli Haynes – Perkins, katere brat Mont Allison je bil takratni mojster izdelovanja flavt. Nasledil jo je dolgoletni sodelavec, generalni direktor podjetja Lewis Deveau.
Portretni kip Williama Shermana Haynesa, kot ga je napravil Eden Aviv
Deveau je bil znan po ohranjanju tradicije odličnosti podjetja in po posodobitvi flavt Haynes ter njihovi postavitvi na Cooperjevo lestvico kvalitete flavt, ko je le-ta postala norma na Albert Cooper Flute Competition (1990 – 2007).
Med največjimi flavtisti je na to flavto igral Jean – Pierre Rampal, potem pri nas znana James Galway in Emmanuel Pahud. Od Deveaujeve smrti leta 1993 do leta 2004 je podjetje Haynes doživelo več sprememb v lastništvu in upravljanju.
William Sherman Haynes (1864 – 1939), foto Wikipedija
Leta 2004 je Haynes kupilo podjetje Eastman Music Company, katerega lastnik je bil nekoč flavtist Ni Qian. Sam je izbral smetano bostonskih talentov za izdelavo flavt in blagovno znamko temeljito oživil ter dal novo energijo. Leta 2010 je Ni Qian celotno podjetje preselil v novo, najsodobnejšo tovarno v Actonu v Massachusettsu.
Toliko o predzgodovinah obeh inštrumentov, na katerih sta igrala oba flavtista in se je lepota zvoka v Križevniški cerkvi zelo slišala.
Eduard Sánchez je v bistvu kastiljski glasbenik, ki kot vidimo profesorsko gostuje v Kataloniji.
Pri klavirju je flavtista spremljal v baskovskem San Sebastiánu rojeni Pedro José Rodríguez. Študiral je klavir, komorno glasbo in čembalo na konservatoriju v rodnem mestu ter se izpopolnil v Madridu in francoskem Bayonnu. Kot korepetitor je več let deloval na Konservatoriju za glasbo Pablo Sarasate v Pamploni in na različnih mednarodnih tekmovanjih, med njimi na Mednarodnem violinskem tekmovanju Pablo Sarasate v Pamploni ter pevskih tekmovanjih v Bilbau, Zaragozi, Pamploni in Verviersu v Belgiji. Danes nastopa z orkestri iz Pamplone, Bilbaa in Balearskih otokov ter poučuje na Višji glasbeni šoli Baskije (Musikene) v San Sebastiánu. Kot komorni glasbenik je nastopil v številnih mestih v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Franciji in Španiji, kot tudi v Andori, Londonu, na Martiniquu ter v Betlehemu.
Pedro José Rodríguez je Bask, tako da smo pod opredelitvijo španskih glasbenikov na odru pravzaprav videli predstavnike različnih ljudstev pod političnim okvirjem Kraljevine Španije. Dokler bo tako, bodo pač španski glasbeniki, čeprav sami zase prav dobro vedo, kaj so ali kdo so.
Problem narodne in jezikovne, kaj šele politične identitete v Evropi je porazen. O tem govori knjiga Jeziki in ljudstva Evrope dr. Klemna Jelinčiča Boete. Avtor je predstavil 18 germanskih, 44 romanskih, tri baltske, 17 slovanskih, sedem keltskih, sedem drugih indoevropskih, 14 uralskih, 13 turških, 11 kavkaških in pet drugih jezikov.
Ravno baskovski jezik je eden najtežjih, kot je po koncertu povedal flavtist, podobno kot ob svojem zadnjem gostovanju v Ljubljani slavni tenorist Placido Domingo, ki je tudi Bask. Problemov z Baski je več, med drugim sploh ne vedo, od kod izvirajo ali so prišli in naselili del sedanje Francije in Španije. Baskov je okrog 3,155 milijona, površina, na kateri prebivajo, pa je nekaj večja od Slovenije ali 20.947 km2
Ta medtekst pove veliko ne le o Evropi, ampak se dotika sedanjega položaja Slovenije, ki je po treh vojnah v 20. stoletju vendarle dosegla najvišji možni politični in nacionalno jezikovni ter kulturni status. O tem smo se med drugim po koncertu pogovarjali z glasbeniki iz Španije. Padlo je tudi njihovo vprašanje, koliko je bilo smrtnih žrtev v vojni za Slovenijo leta 1991.
S tem tekstom ne mislim rušiti Kraljevine Španije, je bila pa prisotnost treh glasbenikov od tam izziv za refleksijo in konkretni dialog (po koncertu).
Ni bil pa njihov koncertni program prav nič španski. Videti je bilo, kot da ga je za ljubljanski nastop sestavil sam Claudi Arimany, ki Ljubljano najbolj pozna in je nad njo navdušen, je najstarejši, ima pa še največ koncertnih izkušenj.
Nemški izdelovalec flavt, flavtist, skladatelj in izumitelj Theobald Böhm (1794–1881) je v prvi polovici 19. stoletja začel izdelovati flavte ter določil razmerja med odprtinami in zasnoval mehanizem oz. sistem zaklopk, ki danes velja za osnovo sodobne prečne flavte. Njegov sistem je bil prilagojen tudi za druga glasbila, kot sta oboa in klarinet. Kot skladatelj je pisal virtuozno glasbo v tipičnem romantičnem idiomu in zvrsteh svojega časa, vključno z zbirkami etud, fantazijami, variacijami, potpuriji ter transkripcijami in priredbami del drugih skladateljev. V zadnjo skupino spadajo njegovi Trije dueti po Mendelssohnu in Lachnerju, ki so izvorno pesmi za dva soprana in klavir. Böhmova glasba, ki je bila v času njegovega življenja priljubljena in visoko cenjena, a nato pozabljena, je sredi 20. stoletja doživela preporod, ki ga je spodbudil predvsem francoski flavtist Marcel Moyse s svojimi učenci. (Iz programa Jana Pepadnika).
Trije dueti po Mendelssohnu in Lachnerju: I. Ich wollt, meine Lieb ergösse sich all in ein einzig Wort, II. Herbstlied in III. Ich liebe dich, weil ich dich lieben muss Theobalda Böhma so prepričljivo pokazali pesemsko osnovo, kar je bilo za uvod v večer znamenje privlačnega melosa z nekoliko zgodovinske patine nekdanjega koncertnega, salonskega, družabnega in verjetno še političnega tipa. Flavtista sta s svojima zlatima flavtama takoj pokazala največjo žlahtnost redkih inštrumentov s svojim posebnim plemenitim temnim zvokom, ki že sam po sebi predstavlja osnovo za različne stile in njihov najboljši možen izraz. Tega sta se oba takoj zavedala in prikazala čar flavtinega zvoka z izredno samozavestjo, usklajenostjo in rafiniranim dialogom, ki pa nas je vendarle navdajal s pomislijo, da gre v osnovi za petje dveh sopranistk.
Plodoviti danski skladatelj nemškega rodu Friedrich Kuhlau (1786–1832) je bil skupaj s Christophom Ernstom Friedrichom Weysem najpomembnejši predstavnik poznega klasicizma in zgodnjega romantizma na Danskem. V njegovi glasbi je mogoče najti veliko tem drugih skladateljev, ki jih je parodiral. Z izjemo sakralne glasbe je pisal v vseh glavnih zvrsteh svojega časa, več kot polovica njegovega opusa pa pripada skladbam za klavir. Ker je zapustil okoli 30 kompozicij, ki vključujejo flavto, ga še danes pogosto označujejo za »Beethovna flavte«. Med temi skladbami je Trio za klavir in dve flavti v G-duru, op. 119 (1831), eno izmed tehtnejših del. V njem so glasbila v nenehnem dialogu, pri čemer mestoma klavir zgolj spremlja flavti in jima dovoli v celoti raziskovati zvočni in ekspresivni potencial, drugod pa se jima dramatično postavlja nasproti kot enakovreden govorec. (Iz programa).
Trio je tu nadaljeval svojo vrhunsko interpretacijo dela, ki pa je bilo strukturno drugačno kot prva skladba; brez pesemske osnove: I. Allegro moderato, II. Adagio patetico, III. Rondo: Allegro. Večji poudarek je na klavirju, ki se je na nekaj solističnih in celo uvodnih mestih izkazal s čistim ter plemenitim zvokom, v Križevniški cerkvi še toliko bolj prezentnem. V Triu je veliko vzvišeno plemenitih zvočnih mest, virtuoznih pasaž, precej plesnih momentov, tudi pesemske narave. Dovolj, da so se vsi trije glasbeniki prepričljivo izkazali.
Franz Doppler (1821–1883) se je začel flavto učiti pri sedmih letih pri očetu, ki je bil oboist, nato je kot poustvarjalec debitiral pri 13 letih. S štiri leta mlajšim bratom sta pisala pesmi in scensko glasbo, kot flavtistični duo pa sta povzročila pravo senzacijo po vsej Evropi. Ustalila sta se v Budimpešti, kjer je Franz začel pisati opere. Njegove uspešne madžarske opere združujejo italijanske vplive v slogu Gaetana Donizettija z elementi ruske, poljske in madžarske glasbe. Napisal je tudi veliko priljubljene baletne glasbe in eno nemško opero. Podatkov o Madžarski pastirski pesmi je malo, vendar gre najverjetneje za prvotno obliko njegove Madžarske pastoralne fantazije, op. 26, ki je nastala po vzoru virtuozne in madžarsko navdihnjene glasbe Franza Liszta. (Iz programa).
Ta skladba se je na koncertu zdela najbolj skrivnostna, v bistvu težko prepoznavna kot madžarska, kot pastirska in kot pesem; v njej je bilo več modernega izraza, ob katerem bi težko pomislil na petje kakšnega pastirja z določeno melodijo. Bilo pa je nekaj bolj slovesnih zvočnih občutij in prefinjenega prepleta prve in druge flavte v nekakšni hierarhični drži.
Gioacchino Rossini (1792–1868) je v svojem razgibanem življenju izkusil ogromno opernih uspehov. Ko je napisal 39 oper ter peščico komornih in sakralnih del, se je upokojil, kar še danes ostaja nekoliko nepojasnjeno, in se posvetil kulinarični umetnosti, pri čemer je izjavil: »Ne poznam nobenega bolj občudovanja vrednega početja, kot je prehranjevanje. Apetit je za želodec to, kar je ljubezen za srce.« Toda komponiranja ni povsem opustil, saj je za bližnje prijatelje občasno pisal komorno glasbo. Mnogo skladateljev je njegovo glasbo tudi priredilo za različne inštrumente, vključno z Böhmom v primeru Serenade, Duettina in Sonatine, ki vsebujejo tipične Rossinijeve belcantistično okrašene melodije. (Iz programa).
Tournedos Rossini
Rossini se je pravočasno zavedel, da je napisal dovolj oper, v kulinariki pa je svetovno znan njegov Tournedos Rossini, ki vključuje najboljši sorazmerno debel biftek, ocvrt na maslu, z gosjimi jetrci, črnimi tartufi in posebno omako Madeira demi-glace na toastu. Zgodovinarji pravijo, da si zrezka, ki nosi sicer Rossinijevo ime, ni izmislil on, ampak ga je njemu na čast pripravil kuharski mojster Casimir Moissons. Zgodovinarji omenjajo kot avtorje še štiri druge chefe.
Pri poslušanju Rossinija ni bilo sicer kakšnih kulinaričnih pomisli, ker je bila struktura skladbe, kot jo je priredil Theobald Böhm, precej standardna, skoraj pedagoška: La serenata, Duettino, Sonatina, tako da bi glede na nadaljevanje koncerta lahko izbrali primerjalno kakšne variacije na operne motive in bi dočakali troboj Mozart, Rossini, Verdi.
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je na svojih številnih potovanjih spoznaval različne skladatelje in sloge ter jih nato uspešno združil v »univerzalni« glasbeni jezik. Ustvarjalno je živel za opero, saj jo je označil za obliko, ki je »pred vsem drugim«. Svojo prvo je napisal že pri 14 letih (Mitridat, pontski kralj), z Idomeneom (1781) pa je stopil v ospredje opernega ustvarjanja. Ob koncu svojega življenja je v sodelovanju z libretistom in igralcem Emanuelom Schikanedrom napisal Čarobno piščal (1791), ki s svojimi potezami dunajskega ljudskega gledališča in pravljično pripovedjo o stanju tedanje razsvetljenske družbe velja za atipično skladateljevo delo. Čeprav je Mozart napisal le peščico del za flavto, so to čudovite in mojstrske skladbe, vključno z aranžmaji za dve flavti številnih opernih točk Čarobne piščali. (Iz programa).
Pisati posamezne operne arije ali le del njih in za različne soliste v Čarobni piščali ter za dve flavti (brez klavirja) se je zdelo kot nekakšna igra na srečo. Poslušali smo tri:
I. »Du feines Täubchen, nur herein«
II. »Ach, ich fühl’s, es ist verschwunden«
III. »Ein Mädchen oder Weibchen«
Prva je iz uvoda v Čarobno piščal, ko je v ospredju Pamina, ni pa sama, saj nastopata še Monostatos in Papageno, seveda pa slišimo še samo izvorno flavto.
Druga je znamenita in zelo spevna Paminina arija, ki ji flavta ne more seči več kot do gležnjev.
Tretja je slavna Papagenova predstavitvena arija, ki jo poslušamo skupaj z zvončki.
Mešanje motivov flavt z arijami iz Čarobne piščali se ne izkaže kot vredno Mozartovega imena. Res pa je, da so te tri skladbe nastale po KV 620, kot ima oznako opera Čarobna piščal, ali na koncu njegovega življenja in so v nekem smisu bolj pedagoške. Universal Edition jih kot partiture prodaja v zvezku, kjer je skupaj kar sedemnajst aranžmajev za dve flavti.
Na koncertu smo torej poslušali le tri.
Karl Doppler (1825–1900) je imel podobno, a nekoliko manj uspešno kariero kot njegov starejši brat Franz. Bil je dirigent in skladatelj, napisal je eno madžarsko opero, izvedena je bila februarja 1853. Poleg tega je komponiral pesmi in scensko glasbo za nemško in madžarsko glasbeno gledališče. Od leta 1865 do 1898
je bil kapelnik na dvoru v Stuttgartu, kjer se je vključil v gledališko življenje, napisal nekaj klavirskih skladb in še naprej sodeloval z bratom. Skupaj sta napisala Fantazijo na teme iz Verdijevega Rigoletta za dve flavti in klavir, op. 38 (1878), tipično virtuozno delo 19. stoletja, polno priljubljenih tem iz Verdijeve opere in briljantnih pasaž ob enostavnejši spremljavi klavirja. (Iz programa).
Fantazija na teme iz Verdijevega Rigoletta za dve flavti in klavir, op. 38 je sklenila prav poseben program koncertnega večera. Jasno je, da smo poslušali znane arije Rigoletta, njegove hčerke Gilde in njenega zapeljivca vojvode Mantovskega. Dalo bi se reči, da je bila najboljša Gilda, ki je sicer s svojimi sopranskimi višinami še najbližja zvoku flavte, sledi seveda tenor, za bariton v flavtnem prevodu pa ostane manj od njegovega opernega naslova in lika.
Ob navdušenih aplavzih in ovacijah so sledili kar trije dodatki.
Marijan Zlobec