Koncert orkestra Maggio Musicale Fiorentino z dirigentom Zubinom Mehto na 72. Ljubljana Festivalu je bil za slovensko občinstvo v velikem pričakovanju nastopa violinistke Lane Trotovšek z Beethovnovim Violinskim koncertom v D-duru, op. 61.
Zubin Mehta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vse fotografije Darja Štravs Tisu/FL
Slovenska violinistka Lana Trotovšek je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom Volodje Balžalorskega in Primoža Novšaka, na salzburški glasbeni akademiji Mozarteum pod mentorstvom Ruggiera Riccija, ter na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban in Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu. Že dolgo uživa mednarodni ugled.
Lana Trotovšek
Na vidnejšo glasbeno sceno je vstopila leta 2001 na 49. Ljubljana Festivalu, ko je na festivalski platformi debitirala z izvedbo Koncerta za violino in orkester v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Ob koncu študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2005 je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Leta 2012 je debitirala z Orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga pod vodstvom Valerija Gergijeva z izvedbo Koncerta za violino in orkester št. 1 v D-duru Sergeja Prokofjeva.
Od takrat je nastopila z več svetovno priznanimi orkestri in izostrila še svoje sposobnosti poustvarjanja komorne glasbe. Leta 2020 je s pianistko Mario Canyigueral na treh koncertih izvedla vseh deset Beethovnovih Sonat za violino in klavir, za kar je prejela nagrado Prešernovega sklada.
Lana Trotovšek in Zubin Mehta
Na Ljubljana Festivalu je v zadnjem času nastopila še z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom dirigenta Gianandrea Nosede in s Slovensko filharmonijo pod vodstvom dirigenta Vasilija Petrenka. Trenutno živi v Londonu, kjer je profesorica violine na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban, poučuje pa tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter vse pogosteje vodi mednarodne mojstrske tečaje po svetu. Imela bo tudi svoj mednarodni mojstrski tečaj na 72. Ljubljana Festivalu. Igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Zgodovina pridobivanja tega inštrumenta je povezana s pomočjo angleškega ljubitelja glasbe Jonathana Stonea, ki je Lani pomagal in je iz Anglije kljub že 87. letom priletel na njen koncert.
Zubin Mehta prihaja na oder
Opus Ludwiga van Beethovna (1770–1827) se najpogosteje deli na tri obdobja, v njem pa se izkristalizirajo vse tendence skladateljevih predhodnikov. Njegova glasba je produkt inovacij Josepha Haydna in Wolfganga Amadeusa Mozarta, zunanjih okoliščin (nanj je naredila neizmeren vtis francoska revolucija) ter neponovljivega umetniškega genija. Beethoven je imel največji vpliv na skladatelje 19. stoletja, še posebej na simfoničnem področju, slogovno pa predstavlja most med klasicizmom in romantiko. Na programu bo mogoče slišati tri skladbe, ki spadajo v njegovo drugo ustvarjalno obdobje, za katero so značilne izrazna intenzivnost, skrajna zgostitev tematsko-strukturne obdelave, motivične
povezave, originalnost oblike in vsebine, ki se pogosto dotikajo tematik mogočnosti, bojevitosti in zmagoslavja. (Iz programa Jana Prepadnika).
Koncertni mojster Marco Mandolini
V 19. stoletju je bilo gledališče središče kulturnega življenja, zato so bile zahteve po opernih zvrsteh velike in vanje so posegali vsi vidnejši skladatelji. Poleg oper so nastajale tudi uverture, skladbe zmerne dolžine, ki uvajajo dramsko (besedno ali glasbeno) delo ali pa so namenjene izključno koncertnemu izvajanju. Beethoven je leta 1810 napisal Uverturo Egmont, op. 84 k dramskemu besedilu Johanna Wolfganga von Goetheja. Zgodba se dogaja v času nizozemske osvobodilne vojne konec 16. stoletja, ko je bila država razdeljena na številne province pod vladavino španske krone. Ta je na Nizozemsko poslala svojega vojskovodjo Albo, da je glavnega junaka, grofa Egmonta, ulovil in obglavil. Egmont je bil zaljubljen v meščansko dekle in ta se po njegovi smrti ubije. Uvertura je tako razdeljena na uvod, v katerem slišimo temačen uvod v krvavo zgodbo in sarabando, ki predstavlja Albo; sonatni odsek z ekspozicijo, izpeljavo ter reprizo, ki predstavlja upor; in kodo, ki v prvem delu z žalostinko glasbeno portretira Egmontovo smrt, v drugem delu pa v hitrejšem tempu grofovo moralno zmago. (Iz programa).
Izvedba Egmonta je bila pričakovano dramatična in v stopnjevanju od začetka do konca. V uverturi seveda ne občutimo celotne zgodbe ali vsebine, bolj prisluhnemo Beethovnu kot skladatelju, ki je napisal več uvertur kot oper. Najbolj nas prevzame sam konec, ki nekako predstavlja poveličanje. Malo mi je manjkala že uvodna monumentalna drža ob kontrastnosti v nadaljevanju. Uvertura je večja, kot smo jo slišali, čeprav so bili vsi pihalci odlični, manj trobilci. Ampak pretresljivosti, o kateri pripoveduje zgodba, nismo občutili. Če samo pomislim na interpretacijo Claudia Abbada z Berlinčani, potem smo poslušali precej mlačnega Beethovna.
Zubin Mehta med dirigiranjem
Glasbena oblika koncerta od sredine 18. stoletja ni bila več v domeni cerkve ali dvora, temveč je našla svoj prostor v koncertni dvorani. S solističnimi koncerti so se predstavljali tako skladatelji izvajalci kot tudi potujoči virtuozi. Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61 (1806) je ob praizvedbi doživel hladen sprejem in kljub velikemu imenu avtorja padel v pozabo, dokler ga ni leta 1844 oživil takrat 12-letni violinist Joseph Joachim pod vodstvom Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Od takrat je postal eden najbolj znanih in redno izvajanih violinskih koncertov. Nenavadna je dolžina prvega stavka, ki je celo daljši kot nekatere Haydnove in Mozartove simfonije.
Samozavest Lane Trotovšek
Prva ekspozicija pripada orkestru, ki predstavi obe temi, medtem ko v drugi ekspoziciji nastopi solist in ponovi tematski material z okraševanjem, mestoma ob spremljavi orkestra. Dvojni ekspoziciji sledijo tehtna izpeljava, virtuozna solistična kadenca in koda. Drugi stavek je oblikovan kot serija variacij, ki izkazuje lirične in izrazne zmožnosti solističnega inštrumenta, delo pa se izpoje v živahnem rondoju, ki ga zaznamuje lovski motiv v rogovih. Beethovnov violinski koncert prinaša tudi formalno novost, in sicer povezavo drugega in tretjega stavka, kar je eden prvih poskusov prenosa sonatne ideje v formo celotnega ciklusa; ta naj bi dihal kot en sam velik sonatni stavek. (Iz programa).
Lana Trotovšek in Zubin Mehta
Lana Trotovšek je imela svoj dan in večer, bi lahko ugotovil z eno besedo. Izpričala je vse lastnosti odličnega koncertanta: znanje, muzikalnost, smisel za lepoto ter čistost zvoka in interpretacijo, izpiljeno in virtuozno tehniko, čut za ujemanje z orkestrom in dirigentom, neverjetno samozavest v solističnih kadencah, teženje k perfekcionizmu in uravnoteženosti celotne izvedbe, maksimalno koncentracijo vseh okrog 45 minut dolgega koncerta, umirjenost in poglobljenost, žensko rafiniranost in bolj lirski kot epski občutek pri poudarjanju značilnosti celotnega koncerta ter igro v najbolj občutljivi dinamiki v pianu, pianissimu, zelo redko mezzoforte in le nekaj taktov ali pasaž forte.
Prevzame nas mirna ali že kar dostojanstvena drža solistke, ki jo že dolgo poznamo, spremljamo njeno igranje, tako solistično kot komorno, izvajanje najboljše slovenske glasbe za violino, novitet in epohalnih koncertov iz glasbene zgodovine.
Igranje doma in v dvorani, kjer je nastopalo že na stotine svetovno znanih glasbenikov, če se spomnimo samo Leonarda Bernsteina, Carlosa Kleiberja, Claudia Abbada ali Lorina Mazela in Riccarda Mutija, med pevci Pavarottija, Dominga in Carrerasa…, prinaša neverjetni izziv in koncertantno odgovornost.
Če citiram znani rek: povsod je lepo, a doma je najlepše in ga spremenim v: povsod je težko, a doma je najtežje, potem pridemo hitro do zmagovite podobe koncertnega večera Lane Trotovšek.
Njena interpretacij Beethovna je bila prefinjeno nežna, lirska, spevna, tiha, nedramatična, bolj mehka kot je morda takrat mislil sam Beethoven, ki je resda napisal interpretativno odprto delo in žal ni dočakal ali ni imel sreče z lastnim doživetjem in uživanjem lepote, kot je nastajala v njegovi ustvarjalni imaginaciji.
Lana Trotovšek je morala najprej v sebi doživeti občutek za vso Beethovnovo lepoto, sestaviti celoto iz vseh neštetih delčkov, fraz, motivov in melodij, misliti na izziv dveh zelo dolgih in tehnično zelo zahtevnih kadenc, prepletenih z dvojemkami in visokimi legami, lepoto zvoka odlične violine iz leta 1750, slišnost v veliki in akustično odlični dvorani.
Potrebna sta znanje in pogum, pa tudi sama glasbena dediščina družine in okolja, ki glasbenika vzgaja od otroštva, predno po dvajsetih letih začenja dozorevati in po tridesetih doseže mednarodno uveljavitev. Tu je na tisoče ur študija in trdega dela, igranja, da na koncu ves koncert izpade prepričljiv, celo lahek ali vrhunski kot nekaj samoumevnga, če si že upaš stopiti na koncertni oder.
Kakšno je bilo zelo kratko pripravljalno sodelovanje med Lano Trotovšek, Zubinom Mehto in orkestrom, saj je šlo za prvi in edini koncert, in je vse potekalo le v Ljubljani, ostaja tiha skrivnost, a rezultat je bil najbolj zmagovit za violinistko samo.
Orkester se je v interpretaciji dinamično prilagajal violinistkini igri in Mehta je vse to zelo suvereno uravnaval in vzdrževal, tako da je zvočno ravnovesje celotno interpretacijo še polepšalo, seveda še soli pihalcev, malenkost preglasen je bil orkester v nekaj pasažah v tretjem stavku in je igro solistke preglasil.
Solistka je ves čas ostajala mirna in dostojanstvena, tudi ko je napovedala dodatek, seveda rada izbere solo Bacha. Tokrat Sarabando iz Partite št. 2 v d-molu za solo violino.
Lana Trotovšek je dočakala burne aplavze in ovacije. Vidimo se naslednjič in novim umetniškim dosežkom naproti.
Koncert je snemala slavna televizijska mreža Mezzo, ki je tokrat prišla že tretjič v Ljubljano (dvakrat je snemala mariborski balet v Križankah).
Zahvala za umetniško sodelovanje
Na simfoniji so se brusili temeljni estetski imperativi časa, iz nje so naraščala načela in z njo se je določala lestvica vrednostnih norm. Simfonija kaže najbolj značilne kompozicijske zahteve svojega časa in pomeni premik od simbolnega poveličevanja dvornega blišča do čaščenja ustvarjalca.
Beethoven je že leta 1800 s svojim prvim poskusom v tej zvrsti razkril originalne poteze in lastno glasbeno osebnost, v nadaljevanju pa se je izkazal za prvega, ki je na simfonijo gledal kot na sklenjeno celoto.
Ko je leta 1812 dokončal svojo Simfonijo št. 7 v A-duru, op. 92, je menil, da je dokončal eno izmed svojih najboljših kompozicij. Vpelje jo briljanten, živahen in s punktiranim ritmom zaznamovan sonatni stavek z dolgim uvodom.
Drugi stavek, ki vsebuje eno izmed Beethovnovih najbolj znanih melodij, je kontemplativni dvojec začetnemu in odseva skladateljevo sijajno pisanje za godalni sestav. Tretji stavek je scherzo, v katerem se izmenjujeta razposajeni Presto in bolj sproščeni, a veličastni trio (Assai meno presto) – Beethoven je prvi, ki je namesto menueta (francoskega plesa) uvedel v sonatni ciklus scherzo.
Simfonijo sklene neusmiljeni sonatni rondo, ki predstavlja bujen izbruh energičnosti in glasbenega elana. Delo kot celota slovi po ritmični vitalnosti in razgibanosti, harmonsko pa je napeto zaradi izkoriščanja napetosti med različnimi tonalnimi centri. (Iz programa).
Zubin Mehta je v celotni interpretaciji poudarjal lepoto simfoničnega zvoka, a se je hkrati pokazala odličnost nekaterih solistov v orkestru, najbolj oboista, potem še drugih pihalcev; flavt, fagota, rogov, pa tudi tolkal, manj trobilcev. Godal je bilo nekoliko manj (14, 12, 10, 7, 6), tako da je moral dirigent prilagajati dinamiko celotne interpretacije. Verjetno bi bila izvedba simfonje v polni zasedbi godal (16, 14, 12, 10, 8) zvočno gostejša in bolj monumentalna ali še bolj dramatična in po interpretaciji posameznih stavkov bolj kontrastna. Bolj germanska in manj italijanska.
Sedma simfonija v A – duru, op. 92 je v Beethovnovem simfoničnem opusu biser: I. Poco sostenuto – Vivace
II. Allegretto
III. Scherzo: Presto
IV. Allegro con brio
Interpretacija je dobila vrhunec v tretjem in četrtem stavku, a bi pričakoval več vznesenosti, dramatične moči in totalnega angažmaja slehernega glasbenika na odru, tako da izvedba prevzame in ostane v spominu. Beethoven je tak, da ga nosiš v svojem glasbenem spominu, a si moraš narediti pot vanj.
Slovo slavnega dirigenta, ki je v Ljubljani prvič nastopil pred 65. leti
Hvaležnemu občinstvu, ki je glasbenike in dirigenta nagradilo s stoječimi ovacijami, so se gosti oddolžili z Intermezzom iz Mascagnijeve opere Cavaleria rusticana.
Marijan Zlobec