S samimi samotami obdana samota vodi v multimedijskost


Gledališče Glej je letos nepričakovano odprlo vrata 72. Ljubljana Festivalu in v svojih v bistvu zelo majhnih prostorih gostilo gledališko-glasbeno-plesno uprizoritev koreografinje in režiserke Maše Kagao Knez z naslovom S samimi samotami obdana samota.

Prizor iz predstave, vse fotografije Marijan Zlobec

Uprizoritev razpira vprašanja osebno intimne izkušnje samosti, osamljenosti in izgubljenosti v današnjem času. Predstava ni mišljena zgolj kot uprizarjanje del Milana Kundere, najbolj prevajanega češkega avtorja in nominiranca za Nobelovo nagrado, temveč kot počastitev in zahvala njegovemu literarnemu opusu, ki je izvajalce biografsko in avtorsko zaznamoval ter jim omogočil, da iz njega črpajo navdih, je ena izmed vsebinskih komponent multimedijske predstave režiserke Maše Kagao Knez.

Po njeni razlagi na tiskovni konferenci v Križankah, gre za spoj literature, glasbe in plesa oziroma koreografije.

Maša Kagao Knez na tiskovni konferenci

A vendar se zdi, da je v tej predstavi, ki vsekakor ni tradicionalno gledališka, saj črpa tekst iz po svoje, sicer avtorsko, izbranih odlomkov iz štirih romanov Milana Kundere: Neznosna lahkost bivanja, Nesmrtnost, Počasnost in Slavje neposlušnosti; vse je prevedel Jaroslav Skrušny – najmočnejša koreografija.

Koncept predstave, režija in kofeografija je last Maše Kagao Knez, izbor odlomkov pa poleg nje še Boruta Veselka, ki je še asistent režije in igralec, ki izbrane odlomke večinoma prebira.

Maše Kagao Knez v gledališkem listu pravi, da gre za izbor tekstov iz zanjo usodnih romanov. “Skušali bomo zaobjeti in fokusirati duh glavnih tem, ki so značilne za Kunderovo literarno produkcijo ter so konstanta in dominanta vseh njegovih del. To so vprašanja ontičnega v človeški eksistenci in znotraj tega vprašanja binarnosti – lahkost/teža, počasnost/hitrost, nesmrtnost/minljivost, pozaba/spomin, nezavedno/zavestno, nevidnost/vidnost, pomembnost/nepomembnost.

Vzporedno pa uprizoritev razpira vprašanja osebno intimne izkušnje samosti, osamljenosti in izgubljenosti v današnjem času, ki jih med ustvarjalnim procesom raziskujemo kot material in gestus…”

Gledalec najbolj sledi nenehnemu plesu, bogatemu gibu, koreografiji, dinamiki,  prepletanju štirih figur ali dveh parov v različnih kombinacijah ali odprtih spolnih razmerij, čeprav v bistvu ostajajo najbolj v spominu besede o ljubezni ali citiranje konkretnih žensk kot ljubezenskih objektov in hrepenenj, zato se ženski na odru pojavljata kot odgovor in ilustracija teksta, seveda pa najbolj kot samostojna vsebina, da ne rečem dominantna. Podobno je obema pariral moški par, kot rečeno v kombinacijah.

Vsi štirje so bili najbolj izraziti in najboljši. Anja Möderndorfer in Tanita Rose sta predstavi dajali trajen impulz, energijo, metaforo in samostojen pomen. Podobno  Miha Furlan in Jan Marolt, tako da smo ves čas enourne predstave gledali najbolj ples kot najmočnejši izraz večera. To pa seveda ni bilo kaj dosti povezano z odlomki, ki jim je Borut Veselko s premikanjem položajev skušal dati včasih kar kakšno pridigarsko držo, čeprav je prevladovala bolj kot ne zgolj bralska narativnost.

Tako da je bila druga najmočnejša komponenta predstave glasba. Imela je avtorski značaj, čeprav je bila večinoma posneta in predvajana po zvočnikih, a ji je privlačno piko na i dajala pianistka in pevka Leticija Slapnik Yebuah. Skladatelj ali avtor glasbe Kristijan Korat je napisal ne čisto koreografsko glasbo, ne koncertno, ne pesemsko, ne žanrsko določeno, ampak kombinirano, rafinirano prepletajoče se z raznimi zvočnimi in pevskimi motivi, ampak ne tako, da bi večer temeljil na eni identitetni melodiji in bi jo hkrati imenovali. Prevladoval je glasbeni espri kot najmočnejša vez z vsem dogajanjem.

Tekst je bil na koncu že kar manifestativen, ko so ga vsi na odru izrekli, kot stoji zapisano v naslovu. Ampak to jim ni uspelo; med gledanjem predstave naslova nisem uzrl. No, nekje naslov vendarle mora biti, če ne gre drugače, pa negativno atraktiven.

O predstavi po gledališkem listu ali programu

Uprizoritev je nastala v produkciji Gledališča Glej in Anton Podbevšek Teatra, najmlajšega slovenskega profesionalnega gledališča.

Besedila, ki sta jih izbrala gledališki, televizijski in filmski igralec Borut Veselko in Maša Kagao Knez, so kot notni zapis za partituro, v kateri nastopajoči (Borut Veselko, Anja Möderndorfer, Tanita Rose, Miha Furlan, Jan Marolt, Leticia Slapnik Yebuah) v vlogi nekakšnega orkestra kot osrednjega tkiva uprizoritve s plesom, besedo in petjem zarisujejo motive in izpisujejo variacije na temo.

Avtorji predstave:

Maša Kagao Knez, koncept, režiserka in koreografinja
Borut Veselko, asistent režiserke

Borut Veselko, Maša Kagao Knez, izbor besedil
Anja Möderndorfer, Tanita Rose, Miha Furlan, Jan Marolt, soustvarjalci koreografije
Produkcija: Anton Podbevšek Teater, Gledališče Glej

Glasbeniki posnete glasbe:

Kristjan Korat, klavir
Matjaž Antončič, violina
Gorazd Strlič, violončelo
Irena Yebuah Tiran, mezzosopran
Danilo Ženko, snemalec (posneto v Studiu Bejsmen)

Soustvarjalci in zasedba:

Borut Veselko, Anja Möderndorfer, Tanita Rose, Miha Furlan, Jan Marolt, Leticia Slapnik Yebuah.

Jelena in Svetlana  Proković, kostumografija

Danilo Pečar, oblikovanje svetlobe

Kjara Wurst, oblikovanje prostora in asistentka koreografije

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja