Malo časa je ljubiteljem starejše likovne umetnosti ostalo do konca razstave Umetniška zbirka Kroples v Narodni galeriji. Na ogled bo le še do 14. julija.
Razstava v Narodni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec
Zbirka je nastajala triintrideset zbirateljskih let, v NG pa je na ogled izbor 66 slik in kipov, umetnin tridesetih slovenskih umetnic in umetnikov, ki so delovali v drugi polovici 19. in v 20. stoletju. Razstavo dopolnjuje umetnina avstrijske koroške slikarke Berte Zois Moro iz druge polovice 19. stoletja.
Razstavo Umetniška zbirka Kroples je oblikovno zasnoval Ranko Novak, koordinirala pa dr. Alenka Simončič iz Narodne galerije.
Urejena je kronološko, razvojni lok pa teče od bidermajerja in meščanske krajine globoko v 20. stoletje. Postavljalci so upoštevali povezanost umetnin in ikonografijo, kot so krajinski prizori, narodopisni motivi, figure pri intimnih opravilih, tihožitja, dela s prvinami simbolizma, ekspresionizma in nove stvarnosti ter “zmernega modernizma”.
Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki je omenila, da v NG ni veliko razstav iz zbirk zasebnih zbirateljev; v zadnjih letih so razstavili le dve, Zbirko Crowther-Oblak – viktorijanska umetnost leta 2015 ter Kolekcijo Vugrinec – hrvaška moderna leta 2017. “Lastniki se navadno ne odločajo predstavljati svojih celotnih zbirk javnosti in se izpostavljati. Spoštujemo njihove želje, sploh ko si izposojamo posamezne umetnine za razstave,” pravi direktorica.
Lastnik zasebne umetniške zbirke Kroples je Stane Kropušek. V preteklosti smo ga občasno videli na kakšni razstavi ali drugi kulturni prireditvi, a nismo pomislili na njegovo tako močno, izrazito, selekcionirano in bogato zbirateljsko dejavnost, saj se doslej ni javno izpostavljal.
Za zbirko so vedeli le redki, najbrž pa je po tako razkošni ali kar sijajni postavitvi v Narodni galeriji lahko najbolj zadovoljen kar sam.
Njegova zbirka je namreč veliko večje odkritje kot bi bile, če bi jih dali na velike razstave skupaj npr. iz zbirke Riko Janeza Škrabca, mednarodna Igorja Laha, ki gradi svojo galerijo in muzej na Bledu ali Zvoneta Taljata, ki je zapustil za celo galerijo likovnih del in bodo menda dobile svoje mesto v Mostu na Soči, od koder je bil doma. Če omenim le tri primere. Oni so namreč svoja dela že predstavljali na rednih razstavah.
Zasebnih zbirk je skupaj najbrž kar precej, a različnih obsegov ali velikosti. Prav tako seveda likovnih zapuščin po smrti umetnikov. Zlasti sodobne umetnosti oziroma povojne ali umetnosti zadnjih 70 let, ko se je od leta 1955 s Prvim mednarodnim grafičnim bienalom začelo zbiranje predvsem grafike.
Samo iz osebnih opusov slovenskih umetnikov bi bilo dovolj del za postavitev na stalnih razstavah v vseh slovenskih gradovih, graščinah, palačah, dvorcih, ko bi jih obnovili. Državne kulturne politike v tem smislu po letu 1991 ni bilo dovolj in je ni niti še danes,
Spomnimo npr. na načrt postavitve stalne razstave okrog 400 portretov Božidarja Jakca pod njegovim stanovanjem in ateljejem na Mestnem trgu. Po denacionalizacji in dedovanju je vse skupaj propadlo. Z Jakcem in njegovo ženo Tatjano sem se bil nekoč o tem pogovarjal.
Vrnimo se k razstave del iz zbirke Staneta Kropuška.
Direktorica ocenjuje, da je zbirka dragocena in kakovostna ter glede na zastopanost avtorjev dopolnjuje Stalno zbirko umetnosti na Slovenskem, ki je na ogled v Narodni galeriji: “Med drugim vidimo delo Panorama z Dobrača Marka Pernharta, ki v dolžino meri 5,5 metra, sestavljajo pa jo štiri posamezne slike.
Izpostavila bi tudi sliko Pred poroko Ivana Groharja iz zgodnjega obdobja, nastala je leta 1897, za katero se je izgubila sled, ko jo je sam prodal v Zürich, ter sliko Pravljica Ferda Vesela, ki jo je leta 1904 razstavil na razstavi na Dunaju pri Miethkeju. Pomembna so tudi zgodnja dela Zorana Mušiča, na primer cvetlični tihožitji in oslički.”
Zbirka ima muzejsko galerijsko vrednost in bi bilo najbolje, ko bi jo v celoti postavili na ogled v njegov obnovljeni grad, kjer Stane Kropušček prebiva in bi bil možen ogled po dogovoru npr. dvakrat na mesec za organizirane skupine ljudi.
Ali ima sam kakšne svoje načrte, pa je stvar njegovih intimnih odločitev v skladu z vizijo, ki je vsaj tako močna kot je bilo lastnikovo doslejšnje zbirateljstvo.
Po svetu, ne le v Evropi, je ogromno tako zasebnih zbirk kot celih domovanj z umetniškimi deli in drugo notranjo opremo, če omenim npr. Kubo, Mehiko, Argentino, Brazilijo, Čile…, kar sem videl v zadnjih letih. V Evropi so zasebne zbirke v osebnih prostorih za nas domala nepredstavljivih dimenzij, podobno v ZDA, kjer naložbe v umetnost z odkupi podpira davčna politika države, pri nas pa ovira.
Mi se v glavnem spominjamo usode Mimarine zbirke v Zagrebu, a je bila v zadnjih desetletjih najbolj publicirana zbirka v v Gettyjevem muzeju v losangeleški četrti Pacific Palisades v Kaliforniji.
Pri Stanku Kropušku bi pomislil bolj na beneško hišo in likovno zbirko slavne, bogate in očarljivo prikupne in s tem med umetniki atraktivne in priljubljene Peggy Guggenheim, ki sem si jo nekajkrat ogledal.
Pustimo se še bolj pozitivno presenetiti, kot nas navduši že ogled tokratne razstave v Narodni galeriji.
Zbirka Kroples vsebuje umetnine iz 19. in 20. stoletja, pa tudi dela sodobnikov, osredotoča pa se na slovenske avtorje. Gre za dela Marka Pernharta, Antona Karingerja, Ivane Kobilca, Ivana Groharja, Maksima Gasparija, Gvidona Birolla, Hinka Smrekarja,
Toneta Kralja, Ferda Vesela, Mateja Sternena, Riharda Jakopiča, Frana Tratnika, Vena Pilona, Matije Jame, Gojmirja Antona Kosa, vse do Maksima Sedeja, Nikolaja Omerse, Marija Preglja, Staneta Kregarja, Franceta Pavlovca, Zorana Mušiča ter drugih.
Najmlajša med avtorji na razstavi je Metka Krašovec, ki se pravzaprav kot edina slikarka v tem kontekstu na razstavi skorajda zdi kot nekakšen tujek.
Ob sijajni postavitvi Ranka Novaka razstava izžareva kompaktnost in izpovedno moč. Upravičuje postavitev in ogled v Narodni galeriji.
Marijan Zlobec