Slovenska multimedijska umetnica Eva Petrič, ki živi in ustvarja med Dunajem, New Yorkom in Slovenijo, je nenehno razpeta med različnimi razstavnimi, raziskovalnimi in ustvarjalnimi projekti; od čiste literature (lirika, roman), preko performansov s plesom (najprej v Washingtonu kot učenka The Washington School of Ballet in zatem v New Yorku, kjer je živela deset let, je bila plesno aktivna v Ballet Academy East), petja, analogne in digitalne fotografije, kombiniranih instalacij, povezanih z zgodovino idrijske čipke, avtorskega ročno oblikovanega stekla v Rogaški, oblikovanja stekleničk z lastno izbiro ali kreiranjem parfumov ter steklenih luči v zgodovinskih ali rodbinskih podjetjih na Dunaju, kreiranja kostumov za lastne nastope…
Trenutno ima rastavo na Blejskem gradu, foto osebni arhiv
Pred dnevi se je vrnila iz Basla, kjer je s Fotogalerijo Photon diretorja Dejana Sluge sodelovala na tamkajšnjem mednarodnem sejmu Photo Basel International Art Fair, da bi v njihovi ljubljanski galeriji v Šiški predstavila svojo najnovejšo vinilko Siren Odyssey,
Performans v Kinu Šiška septembra 2021, foto Marijan Zlobec
ki je nastala po multimedijskem nastopu v dvorani Kino Šiška v sodelovanju z nekaterimi profesionalnimi glasbeniki – skladateljem in pianistom Rupertom Huberjem, in strokovnjaki za zvok – Mydel 2000, lučno ali svetlobno oblikovanje prostora, tehničnimi delavci, snemalci…
Performans na Blejskem gradu
Siren Odyssey v bistvu temelji na njenem projektu preinterpretacije periodnega sistema elementov v sistem emocij v človeku. To je izoblikovala v obliki črnobelih sestavljenih fotografij človeških senc oziroma lastnega telesa ali figure, oblikovane skupaj na pleksi steklo velikih dimenzij, kar je prvič pokazala na razstavi v Kemijskem inštitutu, s katerim je raziskovalno sodelovala.
Razlaga Periodnega sistema emocij
Njen Periodni sistem emocij prav tako ohrnja strukturo tabelarnega prikaza kemijskih elementov, ki so razporejeni po atomskem številu, konfiguraciji elektronov in ponavljajočih se kemijskih lastnostih.
V sedmih vrsticah tabele, imenovanih periode, so na levi strani kovine, na desni pa nekovine. Stolpci, imenovani skupine, vsebujejo elemente s podobnim kemijskim vedenjem. Prvih 94 elementov, od vodika do plutonija, se pojavljajo v naravi, elementi od 95 do 118 so bili sintetizirani v laboratorijih.
O tem priodičnem sistemu emocij, s čimer bi se dalo pomislili, da ima človek v resnici veliko več ali večje bogastvo emocij kot se zdi oziroma jih je analiziral in besedno opredelil. Jezikoslovci so na primer že sestavili na desetine raznih slovarjev, niso pa se še lotili slovarja čustev.
V Kinu Šiška
Eva Petrič se v Siren Odyssey najprej vrača nazaj k slavnemu Odiseju ob jamboru, kot je nekoč svojo polemično in v Jugoslaviji leta 1970 prepovedno knjižico poimenoval pisatelj Boris Pahor.
Performans na Blejskem gradu
Ne vem, če bo Eva Petrič, tako kot je Odisej pobil Penelopine snubce, ta zgodovinski motiv prenesla v kakšen svoj umetniški projekt, ker jo bolj zanimajo teme človekove splošne ali planetarne usode; na ravni raziskovnja možganov, srca, DNK, kromosomov, presajevanja organov, kloniranja, spomina, znanja, na ravni razvoja znanosti na področju raziskovanja vesolja,
Raketa Antares s prvo vesoljsko umetniško galerijo
še posebej v okviru projekta MoonGallery s prvo vesoljsko umetniško galerijo v ESA – European Space Agency, potem ko je že leta 2015 sodelovala v simulirani Lunarni misiji v ESA ESTEC na Nizozemskem. Raketa Antares je ostala na ISS (Mednarodni vesoljski postaji) šest mesecev in se vrnila na izhodiščno točko, od koder so jo poslali v kozmos. S tem v zvezi je že povabljena na Florido za podoben projekt prihodnje leto.
Performans na Blejskem gradu
Tretja velika umetniško raziskovalna tema Eve Petrič je povezana z ekološkimi temami, ne le na Zemlji, ampak tudi z odpiranjem vprašanj, ali bi se človeštvu lahko odprla pot v vesolje s konkretno preselitvijo dela zemeljske populacije.
Tik pred izstrelitvijo rakete Antares na Nasinem vzletišču na otoku Wallops v Virginiji
O vinilki, ki vsebuje dvanajst avtorskih posnetkov glasbe in petja same Eve Petrič, je analitični tekst prispeval Thomas Miessgang.
Siren Odyssey – Kričeče duše v noči
‘Bilo je nekoč…’ večkrat piše v besedilnem komentarju instalacije Bilo je nekoč. A hkrati umetniško delo vzbudi stavek: ‘Nekega dne bo.’ Ali pa še dlje: ‘Nekega dne bo.’ Kajti multimedijsko delo Eve Petrič ni umeščeno v prostorsko-časovni kontinuum, v tisti pregib bivanja, za katerega verjamemo, da je varen.
MoonGallery (8 x 8) pripravljena za polet v vesolje, foto Moon Gallery Foundation
Ravno nasprotno: Siren Odyssey želi razstreliti to modalnost bivanja in odkriti druge razsežnosti multiverzuma.
Eva Petrič – Gr@y Matter, periodic table of emotions
Je odisejada v pravem pomenu besede, ki uporablja zelo omejen repertoar slušnih impulzov, zlasti na akustični ravni, ki pa jim s ponavljanjem in pestrim razvojem daje nujnost in ontološko nujnost. Slišiš le zvoke sintetizatorja, elektronska tolkala in glas, včasih zrcaljen in pomnožen z učinki filtra, odmevom in odmevom, ki v sozvočju odpirajo ogromno zvočno kuliso.
V Kinu Šiška
Ni zaman, da so starodavne Odisejeve odiseje in pesmi siren, ki ljudi skušajo v pogubo, vpeljane v igro: zvočne vinjete, usmerjene v frekvenčna razmerja, ta pa so povezana z razpoloženji in vzdušji, govorijo o dialektiki. kozmične odiseje in estetske (re)konstrukcije vzporednih svetov onkraj logosov in prostorsko-časovnih omejitev eksistencialnih možnosti. Free jazz saksofonist Albert Ayler, ki je umrl leta 1970, je dejal, da je “glasba zdravilna sila vesolja”.
Tako na vizualni ravni kot tudi v spremljajoči akustični skladbi se znotraj mešata narava in kultura, organsko in anorgansko, kričeča (zvočna) barvna kataklizma in koloristična redukcija, ki se kot da nanaša na pomirjujoče-kontemplativna psihična pogozdena stanja. okvir instalacijske ureditve – vendar bi lahko bila iluzija percepcije.
Ker v svetu Siren Odyssey nič ni tako, kot se zdi, in vse, kar je tako, lahko samo prikazuje maskiranje niča. Odvije se avdiovizualni dogodek, v katerem se srčni utripi in grmenje, podobe izstrelitev raket, elektronski arpeggii in kovinski tolkalski učinki, posnetki časovnega zamika nastajanja in propadanja rastlinskih organizmov, ptičje oglašanje, hrup žuželk in še marsikaj nenehno povezujejo v nove povezave, ki pustite za seboj zavarovane zaloge človeškega življenja na vsakem koraku združevanja in odprite črvino v neznano: ‘Into the Great Wide Open’, kot pravi pop pesem.
Siren Odyssey nedvomno skriva distopične elemente in spominja na reaktorske nesreče in jedrske zlome, še posebej v tistih sekvencah, ki se kopajo v ostrih oranžnih ali vijoličnih tonih. Toda delo se ne izčrpa v cenenem umetniškem katastrofičnem turizmu, temveč poskuša omogočiti novo teleologijo v svetu, katerega komunikacijski sistemi reda se razblinijo v glosolalijo.
Performans v Kinu Šiška
Ko se zdi, da zvoki digitalne marimbe oblikujejo nekakšno glasbeno Morsejevo abecedo, lahko začutite umetnikovo ambicijo, da neizrekljivemu iztrga pomen, ko glasovi trčijo v vztrajni ritem, ki je vedno znova prekinjen in ki z izgovarjanjem številk vsaj poskuša obdržati numerološko zaporedje, se zdi zaznati prizadevanje, da bi iskanje spomina na naše bodoče (morebitno) bivališče vgradili v taksonomski red.
Kustosinja Špela Pipan in Eva Petrič, foto Marijan Zlobec
Siren Odyssey ne razvije običajne pripovedi, ampak, če že, zgodbo z več perspektivami, ki jo je mogoče ujeti le v časovne zanke, časovne krogle in katere časovna puščica kaže v najrazličnejše smeri: Eksplozivne zvezde se spet združujejo, vesolje se ne širi več, ampak krči, krči, dokler ni nepredstavljivo kompakten delec, bilijonkrat manjši od atomskega jedra. “Prostor je kraj”, toda kako je ta prostor mogoče definirati, je rezultat stalnega obkrožanja praznega središča: v poglobljeni magiji instalacije si je mogoče zamisliti svetove, kjer se dogaja, kar se je že zgodilo v drugih dimenzijah. Različni prostori in časi se križajo, a drug drugega ne opazijo ničesar, ker so omejeni v možnostih zaznavanja. Tako se konstelira multiverzum, katerega posamezna vesolja so nepopolna, ker vsebujejo le omejene dimenzije in omejene prostore.
Če bi bil romanopisec Thomas Pynchon umetnik, potem bi lahko bila Siren Odyssey možno razkritje njegovih jezikovnih kozmologij v tridimenzionalni haptični scenarij, ki oblikuje norost človeškega obstoja med senčnim spominom in hauntološko projekcijo prihodnosti.
