Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je pred Moderno galerijo v Ljubljani odprla tradicionalno deseto mednarodno likovno razstavo sodobne slovenske in mednarodne umetnosti U3. Po njenem prepričanju je to največja in najpomembnejša razstava sodobne umetnosti pri nas. Uvodni nagovor je imela direktorica Moderne galerije Martina Vovk, strokovno razlago pa letošnji kurator Tevž Logar.
Maruša Sagadin, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstava je lepše postavljena kot pa vsebinsko bogata. Po eni strani je razvidna klanovska pripadnost in nenehno ponavljanje istih umetnikov (Marjetica Potrč, Jasmina Cibic, Vadim Fishkin, Ulay, Nika Autor, Igor Štromajer, Viktor Bernik, Polonca Lovšin, Ištvan Iš Huzjan, Tobias Putrih, Matej Andraž Vogrinčič, Maja Smrekar…),
Vadim Fishkin (levo) v pogovoru
po drugi pa popolnoma svobodna in improvizirana ter po svoje razlagana vsebina celote, ki naj bi bila tematsko razdeljena na kar pet razdelkov ali sklopov.
Maruša Sagadin
Naslov razstave Proti toku časa z vidika likovne umetnosti ali njene narave ne pove ničesar. Najmanj kar je, bi smeli opaziti, da likovno ustvarjanje ne deluje proti nečemu ali proti ali da si celo prisvaja čas kot svojo dialoško in ustvarjalno komponento.
Tevž Logar si je pri naslovu in izboru avtorjev pomagal s slavnim pisateljem Borgesom, kot da bi ga želel likovno osmisliti in mu s tem podtakniti vse tisto, o čemer pisatelj v pogledu na sodobno likovno umetnost in ustvarjalnost ni mogel razmišljati niti v sanjah.
Žiga Kariž in Nika Špan
Se pa da miselno telovaditi, saj s tem v bistvu konkretno ne analiziraš nikoga na razstavi.
Tevž Logar svojega izbora avtorjev in del ne razloži na konkreten način, nikogar ne omenja ali mu da že znotraj napovedanih tem svoj pomen in vrednost ali zaupanja vreden obstoj.
Tragedija razstave in še bolj kuratorja samega je v tem, da se Logarju ne zdi logično in nujno izhajati iz likovne stvarnosti na vsem videni razstavi, s čimer se do vseh distancira ali jih v bistvu žali.
Noben avtor o sebi iz vsega, kar je Logar zapisal v utemeljitvi razstave, kar sem tu že objavil v zapisu 10. trienale sodobne umetnosti U3 v Moderni galeriji, nima ničesar.
Viktor Bernik
Ni niti enega stavka, niti ene misli, niti ene identitete, ki bi kogarkoli izmed okrog štirideset avtorjev predstavila, mu dala vsebinski pomen ali identiteto, skladno z naslovom razstave, ali mu celo dala možnost, da se citira, ko bo delal samostojno avtorsko predstavitev in bo iskal literaturo o sebi.
Tevž Logar se identificira z Borgesom, ne pa z izborom avtorjev in njihovih del, o katerih, kot rečeno, ne pove nič.
Če pogledamo likovno dogajanje v zadnjih petih letih v Sloveniji skozi na stotine razstav, potem je vsakomur jasno, da je Tevž Logar tako v slovenskem kot mednarodnem likovnem prostoru videl malo ali drugače povedano: videl je to, kar se mu je zljubilo in rezultira na tej razstavi.
Problem kuratorstva (in direktorstva) je v Sloveniji že dolgo vrsto let enak: jaz sam sem kralj, vi umetniki pa čakajte name in na moje odkritje ter odločitve.
Tao G. Vrhovec Sambolec
Že če pogledamo dogajanje v sami Moderni galeriji v zadnjih letih, ko so se zamenjale politične oblasti in struktura vodstva, je vsem jasno, da velika večina likovnih umetnikov od vsega tega vodstvenega in razstavnega cirkusa nima nič.
Ulay
Tevž Logar načeloma ni bog ve kaj naklonjen slikarstvu, tako da je med posvečenimi slikarskimi imeni izbral zgolj nekaj prostorsko povsem razpršenih slik Staša Kleindiensta, ki velja s svojimi krajinami za prodajno najuspešnejšega našega umetnika, čeprav ne živi in ustvarja v Ljubljani. Ni pa upazil slik npr. Uroša Weinbergerja, ki je s svojo razstavo v galeriji Generali še bolj jasno opozoril ravno na tok časa v sodobni civilizaciji; ne proti toku časa, ker se proti temu ne da ne iti ne boriti, ampak z vizijo, kaj bo čas napravil z nami kot civilizacijo. Kot motiv na veliki sliki je med drugim upodobil vohunski dron, kar sem sam doživel na plažah v Mehiki, na Tajskem, v Maleziji, Kolumbiji in na Šrilanki.
Ali če se spomnim Uršule Berlot Pompe s svojim projektom Observatorij: magnetni fluid v Cukrarni, ki je izrazito opozorila na spoj znanosti in umetnosti v časovnem loku ter dialogu med teorijo ali raziskovanjem medijev in seveda njihovim tehnološkim napredkom, med drugim z uporabo mikroskopa v sklopu celovitosti likovne izraznosti.
Prav tako se spominjam Polone Tratnik s svojim tako rekoč kar znanstvenim projektom v Cukrarni na razstavi Vračanje pogleda. Tam je bila močnejša kot je v MG Maja Smrekar. Podobno je bila tam med bolj opaznimi in izrazitimi Saša Špacal s svojim delom Spekter 2022.
Dimenzija časa je izrazita tema, kot jo je na svoji razstavi V imenu ljudstva v Galeriji Kresija imela Tina Kolenik z dvajsetimi portreti, narejenimi iz milijon vžigalic ter njihovih škatlic z vsega sveta, če se spomnim portretov od Cezarja in vrste vladaric do Tita ter sodobnosti, kar je zelo povezano s temo te razstave v MG.
Čas, znanost (medicina, fizika, antropologija) in vesolje je zelo povezan z nekaterimi likovnimi in z njo povezanimi znanstvenimi projekti Eve Petrič, če se spomnim njene udeležbe v prvi vesoljski galeriji med kroženjem satelita z mikroumetninami okrog Zemlje in seveda iskanjem kozmičnih dimenzij, v katerih je čas bistven. Povabilo NASA je zavedanje znanstvenikov, da se umetniško dogajanje seli zgolj z zemeljskega prizorišča v brezčasno ali večno vesolje.
Igor Štromajer
Tu je seveda doma sicer režiser, v resnici pa bolj multimedijski umetnik Dragan Živadinov v kombinaciji s svojo ženo, vizualno umetnico Dunjo Zupančič, s katero se je že pred leti umetniško projektno začel seliti na Mars, še prej pa ustvaril Vitanje.
V Moderni galeriji pa npr. vidimo nesmiselno v zadnjem času, še bolj pa v načrtovani prihodnosti, poveličevanega Ulaya, pa nenehno protežiranega Vadima Fishkina… Koga se Tevž Logar boji, ko gre za razstavo samo, ne pa za nikogar zavezujoči obrazstavni tekst, katerega suženj je lahko ali je le sam ?
Jasmina Cibic
Med protežiranimi umetniki sem omenil Jasmino Cibic. Tokrat je umaknjena v vedno temni in ozki predprostor pred vhodom v projekcijsko sobo z videom. Komaj jo opaziš s svojimi rožami in takoj pomisliš, da si videl že marsikaj boljšega poprej na Metelkovi.
Marjetica Potrč – Čas ljudi na reki Soča, 2024, stenska risba iz originalne risbe Čas ljudi na reki Soča, 2021
Zelo posrečeno pa je postavljena razstava Marjetice Potrč s slikarsko ogromno povečavo nekega njenega sicer miniaturnega motiva, po katerem je prepoznana že zelo dolgo in ne le iz zadnjih let. Potrč je v bistvu filozofinja in likovna literatka, antropologinja, ekologinja, humanistka, kritičarka. Njena ideja povečave je prav tako prepričljiva kot je bila na razstavi Momental–mente: Žive slike na isti steni sestavljenka iz štirideset slik majhnega formata v ogromno celoto slikarke Nike Zupančič.
Polonce Lovšin
Prav tako močna je postavitev Polonce Lovšin z velikansko sliko ali podobo na desni strani velike razstavne dvorane, ki mora že spričo svoje velikosti med sabo križati tako različne stile kot zvrsti, tehnike, skratka ponuditi vsakršno pluralnost in v celoti narediti vizualni vtis, pa ne zaradi kakega Borgesa, ampak zaradi privlačnosti razstave in njene celovite porazdelitve v kar pet dvoran.
Obiskovalec ne sme imeti vtisa, kot da je ena dvorana boljša ali izrazitejša in da njena dramaturgija na koncu popusti. Razstava je kot kakšna simfonija, ki je sicer običajno v štirih stavkih, nekatere pa tudi v petih. V MG se dogaja peti stavek kot zadnji v Berliozovi Fantastični simfoniji v zadji dvorani z mrežasto steno ali neprehodno ograjo, skozi ali čez katero begunci ne morejo v novi obljubljeni nekrizni svet.
Tu je Logar v izvedbi zelo posrečen in prepričljiv; moram nazaj, ven in potem okrog čez četrto dvorano na drugo stran.
Neja Zorzut
Med mlado generacijo v MG je najbolj izrazita in odlično izbrana Neja Zorzut, ki je opozorila nase že z razstavama v Galeriji Equrna ter v MGLC in jo sam imam za izredno nadarjeno umetnico.
Nika Autor
Nika Autor je že dolgo med najbolj poudarjanimi in izbranimi avtoricami, a bi težko rekel, da mi kaj bistvenega ali močnega pove, čeprav si to zelo želi.
So pa na razstavi še slabši avtorji, kot Viktor Bernik, Ištvan Išt Huzjan, Tao G. Vrhovec Sambolec, Ulay, Fishkin…, celotna klet na čelu z začasnim skladiščnikom Petrom Rauchom, s čimer je Tevž Logar padel na izpitu tako glede teme kot osebnenga likovnega okusa.
Peter Rauch
Z večjo razgledanostjo in trudom bi bila razstava U3 lahko boljša, izrazno-izpovedno bogatejša, tehnično in tehnološko drznejša in pogumnejša, če se npr. spomnim na kiparsko instalacijo Grelci Mirka Bratuše na Beneškem bienalu oziroma v Galeriji A+A.
In lepša, ker je bistvo vsakršne umetnosti lepota, o kateri pa se skorajda več ne govori.
V tridesetih letih besede lepota iz kuratorskih ust in besedil nisem slišal ali prebral, razen pomotoma.
Ko je bil Umberto Eco v Ljubljani, ga je po slovesnosti na Univerzi, ko je prejel častni doktorat, grafik in televizijski scenograf Jože Spacal popoldan povabil v svoj atelje, da bi si ogledal grafike z motivom vulkanskih erupcij knjig. Eca sem vprašal, kaj je težje pisati: o lepoti ali grdoti (po njegovih dveh knjigah). Odgovoril mi je, da o lepoti.
Staš Kleindienst
Je pa nasploh likovno ustvarjanje odvisno od finančne moči države, če je naklonjena kulturi, se pravi od Ministrstva za kulturo, mest, ustanov, sponzorjev in financiranja umetniških projektov na določene javne razpise, seveda tudi individualno.
U 3 je pokazal določene ambicije tudi v smislu realizacij dražjih projektov, a spet potrdil ugotovitev, da je slovenski umetnik revež, pa tudi drugi ali mednarodni umetniki na razstavi niso stopili iz finančne mizerije.
Treba bi bilo uvesti močne odkupne nagrade, ker so vsakršna priznanja in nagrade brez finančne injekcije nesmiselne.
Precej vzorčen je primer literarnih nagrad, ki so že dosegle zneske med 5000 in 10.000 evrov, vilenica menda 15.000.
Na glasbenih tekmovanjih so lahko nagrade še višje, kot smo videli že na Prvem mednarodnem pianističnem tekmovanju Festivala Ljubljana s prvo nagrado 30.000 evrov.
Seveda bi bil ob taki odločitvi vprašljiv koncept razstave enega kuratorja in odločevanja brez mednarodne žirije, kot je bilo na Mednarodnem grafičnem bienalu.
Dr. Asta Vrečko
Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko mora dati denar; najlažje je govoriti. Ne stane nič.
Prav tako so nesmiselna pretirana zahvaljevanja, ki jih je v imenu MG izrekla direktorica Martina Vovk in si je potem kurator Tevž Logar na začetku svojega nagovora oddahnil, češ da zahval ne bo ponavljal.
Marijan Zlobec