Serija mednarodnih razstav sodobne umetnosti pod skupnim imenom U 3 je najbolj prepoznavna razstavna stalnica ljubljanske Moderne galerije. Vedno je vzbudila veliko radovednost tako domačega kot mednarodnega občinstva.
Novi Kolektivizem (NK), vizualija za 10. trienale sodobne umetnosti U3, 2024
V Moderni galeriji bodo v petek, 21. junija, ob 20.uri, odprli že 10. trienale sodobne umetnosti U3 z naslovom Proti toku časa. S slavnostnim pozdravnim nagovorom jo bo uradno odprla ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
Robertina Šebjanič, Echinoidea Prihodnosti – Zaznavanje Jadrana, 2021/2022, multimedijska instalacija, z dovoljenjem umetnice
Isti dan ob 11. uri v Moderni galeriji organizirajo tudi vodstvo po razstavi s kustosom Tevžem Logarjem, sodelujočimi umetniki in umetnicami ter mednarodnim odborom (Anne Barlow, Bernard Blistène, Luigi Fassi, Christelle Havranek, Simone Sentall). Vodstvo bo redka priložnost za spoznanje in prepoznaje najnovejših del ter njihovih avtorjev. Kot so mi naknadno sporočili, pa bo vodstvo namenjeno le strokovni oziroma medijski javnosti, za občinstvo pa pripravljajo druga vodstva, ki jih bodo še najavili po samem odprtju razstave.
Maruša Sagadin, Herz-Bar (Secession, Vienna), 2018/2023. les, beton, lepilo, papir, barva, aluminij, foto Paul Knight, z dovoljenjem umetnice in Christine König Galerie, Vienna.
Kljub temu, da je Moderna galerija Trienale sodobne slovenske umetnosti U3 ustanovila z namenom, da vsaka tri leta omogoči pogled na izbrane umetniške prakse skozi subjektivni pogled izbranega kustosa, je U3 preko preteklih edicij nakazal, da mora postati tudi aktivni prostor, ki mora nujno odpirati tudi aktualna vprašanja sistema sodobne umetnosti, najsi gre za umetniško produkcijo, teorijo, umetnostno kritiko in refleksijo, izobraževanje, trg, distribucijo umetniških del ali komunikacijo s strokovno in občo publiko.
Polonca Lovšin, We eat Things to make Soil, z dovoljenjem umetnice
Projekt Proti toku časa združuje subjektivni pogled kustosa z analitičnim pristopom k vprašanjem sistema sodobne umetnosti, in to ponuja priložnost za celovitejši pogled na slovenski umetnostni prostor. Namesto da bi se razstavni projekt osredotočal izključno na prezentacijo umetniških praks, ki neposredno komunicirajo z aktualnimi temami sodobne umetnosti, se osredotoča tudi na razpoznavanje nevralgičnih točk v slovenskem umetnostnem prostoru.
Tevž Logar, foto Marijan Zlobec
To omogoča tudi, da se sočasno poskušajo obravnavati izzivi, s katerimi se posameznice in posamezniki, delujoči v polju sodobne umetnosti, srečujejo v realizacijah svojih projektov. Zato je razstavni projekt resnično treba brati na dva načina, saj združuje vsebinski in strukturni pristop k obravnavi sodobne umetnosti in njenega konteksta.
Lana Čmajčanin, Balkangreuel – Balkan Cruelty, 2019, instalacija, z dovoljenjem umetnice
Prvi način branja vključuje razumevanje razstave kot osrednje manifestacije, tematsko zasnovane razstave s spremljevalnimi dogodki in programi. S te perspektive lahko obiskovalci razstave doživijo umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, in jih razumejo kot simboličen vpogled v družbo in trenutke, s katerimi se lahko vsak od nas poistoveti. Ta pristop omogoča prepoznavanje in osvetlitev tem, ki so morda spregledane zaradi hitrega življenjskega tempa in otopelosti vsakdanjega življenja. Razstava je resda pogled na umetniška dela, ki vzpostavljajo relacijo do slovenskega umetnostnega prostora, a kar je morda še pomembneje, je to, da je razstava tudi neposreden odsev današnjega časa, ki pa ne sme biti razumljen kot linearna struktura, ampak kot kompleksna ciklična entiteta. Nekaj o čemer razmišlja Jorge Luis Borges v številnih zgodbah, v katerih je čas pogosto prikazan kot nelinearen, cikličen ali spremenljiv, kar izpodbija običajne predstave o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Njegovi protagonisti se tako pogosto znajdejo ujeti v neskončnih zankah ali doživljajo časovne trenutke zunaj zaporedja. Borgesovo raziskovanje teh tem odraža navdušenje nad filozofskimi posledicami časa in njegov odnos do človeškega zaznavanja in doživljanja. Najbolj direktno se to odraža v njegovem eseju »Novo spodbijanje časa«, v katerem poglobljeno razmišlja o času, vključno z dvomom v idejo, da čas teče iz preteklosti v prihodnost preko sedanjosti. Borgesov nenehni boj oziroma prizadevanje, da bi dosegel spravo med zavračanjem časa in priznavanjem njegove resničnosti, je tudi polje, ki ga odpira pričujoča razstava, ki poskuša čas definirati preko aktualnih tem današnjega vsakdana, kot so biopolitka, okolje, migracije, tehnologija, spomin, nasilje, njihova medsebojna razmerja in ne nazadnje posredovanje posameznice ali posameznika, ki lahko skupaj z drugimi podobno mislečimi posamezniki v intenzivni družbeni izmenjavi neposredno preizprašuje uveljavljene mehanizme vladajočih paradigem. In ne nazadnje tako soustvarja kompleksne poti časa samega. Odnosi, ki vznikajo med posameznimi umetniškimi deli, so eden glavnih načinov, s katerimi se razstavni projekt skuša izogniti prevladi vladajočih metadiskurzov ter se preko umetniških del osredotoča predvsem na preizpraševanje vrednot sodobne družbe.
Zato je ključno vprašanje relacijskost projekta, vzpostavitev razstave kot socialnega prostora, kjer ni več zidu, ki bi razmejeval umetniško delo, prostor in publiko. A vendar je treba poudariti, da socialni prostor ni mišljen samo v navezovanju na angažirane umetniške prakse, ki poskušajo posegati v realni socialni in politični prostor, ampak v širšem brechtovskem razumevanju, da je socialni prostor tisti, ki gledalcu omogoči videnje sveta takšnega, kot je. Razstava Proti toku časa gledalca zaplete v koreografijo večplastnih pomenov različnih umetniških artefaktov, gest in razmislekov, ki so jih družbeni mehanizmi označili za tiste, ki nosijo možnost, da v gledalcu sprožijo doživetje. In prav zaradi tega, ker so naša doživetja pogosto »pogojena« z vnaprej določenimi idejnimi, osebnimi, ekonomskimi, političnimi, estetskimi ali kulturnimi parametri, se postavitev razstave z vključitvijo različnih generacij umetnic in umetnikov ter različnih izraznih medijev in neorganiziranjem le-teh v strogo definirane tematske sklope želi vsaj za trenutek upreti in ustvariti možnosti za posameznikovo plodno neskladje v procesu kritičnega opazovanja.
Neja Zorzut, Miasma, 2021, olje in akril na platnu, poliester, baker, 350 x 190 cm (slika), 310 x 110 cm (objekt), foto Arne Brejc / Equrna, z dovoljenjem umetnice
Komplement kritičnemu opazovanju predstavlja drugi način branja, ki prepoznava strukturne elemente razstavnega projekta, njegove konceptualne premisleke in strategije. Ta pristop nas spodbuja k razmisleku o tem, kako razstava konstruira pomen, kako uporablja prostor, kako se povezuje z drugimi dogodki in institucijami ter kako vpliva na javno percepcijo in razumevanje sodobne umetnosti. To lahko pomaga identificirati vzorce, trende in izzive v distribuciji umetnosti ter omogoča boljše načrtovanje in strategije za prihodnje projekte. Distribucija umetniških del se običajno izvaja z različnimi strategijami in načini, pri čemer je cilj prilagoditi se času, prostoru in specifičnim okoliščinam, v katerih deluje umetnostna produkcija. Vsaka strategija distribucije skuša umetniško delo postaviti v relevantne kontekste sodobne umetnosti, da bi ga predstavila ciljni publiki na način, ki vrednost. To pomeni, da se ne osredotoča zgolj na reševanje trenutnih izzivov ali nevralgičnih točk, temveč poskuša razumeti in opredeliti potencialne spremembe ter inovativne pristope, ki bi lahko izboljšali učinkovitost, dostopnost in vpliv distribucije umetniških del. Geografski prostor, ki ga nagovarja trienale, pogosto predstavlja abstraktno konstrukcijo v diskurzih kulturne politike, zato ideje vzpostavljanja dolgoročnih podpornih mehanizmov za umetnost temeljijo na relativističnem razumevanju kulturnega konteksta in specifičnih potreb umetniške skupnosti. Posledično je treba prepoznati, da se razmerja med umetnostjo in distribucijo nenehno spreminjajo in razvijajo odvisno od družbeno-zgodovinskih okoliščin in kulturnih trendov, in se poskušati temu prilagajati. A vendar temu ni tako, saj se v veliko primerih distribucijski mehanizmi še vedno opirajo na tradicionalne modele, ki morda niso več ustrezni ali učinkoviti v sodobnem svetu. To je izredno pereče še zlasti v času, ko se javne institucije v regiji dnevno borijo s kontinuiranim zmanjševanjem javnih financ in je nujno treba razmišljati o novih možnostih in modelih sodelovanja. Zato se zdi, da je prav zaradi tega razmislek o ponovni vzpostavitvi skupnosti in povezovanja osnova za nadaljnji napredek, ki se na simbolni ravni vrača k stanju, o katerem razmišlja Viktor Misiano v svojem temeljnem besedilu »Institucionalizacija prijateljstva«, v katerem definira skupnost kot najbolj neinstitucionalno in osebno vrsto družbene komunikacije, ki se ne vzpostavlja s formaliziranimi postopki, temveč z ritmom, ki ga udeleženci odkrijejo, ko poslušajo drug drugega. Če Misianovo razmišljanje nadgradimo z razmišljanjem njegovega prijatelja, dolgoletnega kustosa Moderne galerije Igorja Zabela o razstavnih strategijah v devetdesetih letih, kjer pravi, da je vsaka razstava globalna ideja, smiseln sklop postopkov in prijemov, ki naj zagotovijo, da bo delo videl pravi gledalec, in to na pravi način, je jasno, da želi strukturni segment pričujočega projekta pokazati na to, da najbolje izraža njegovo sporočilo in posamezni deli sistema niso odtujene abstraktne entitete, ampak nekaj, kar implicira tudi njihov strateški odnos do umetniškega dela. V kontekstu razstavnega projekta Proti toku časa je ta strukturni segment nekaj, kar je očem gledalca na prvi pogled povsem skrito nekje v »zaodrju« projekta, a je kljub temu prepoznavno v naslednjih elementih: v ustanovljenem mednarodnem odboru trienala, vzpostavitvi mreže nacionalnih in regionalnih partnerskih organizacij, izdelavi spletnih portfoliev sodelujočih umetnic in umetnikov ter obiskih gostujočih ustanov iz mednarodnega prostora. Prvič od ustanovitve trienala bo enemu od sodelujočih umetnikov ali umetnic podeljena štipendija, ki jo bodo dodelili člani mednarodnega odbora: Anne Barlow, Bernard Blistène, Luigi Fassi, Christelle Havranek, Simone Sentall.
Nana Wolke, 00:09:31,275 – – > 00:11:56,900 (Hook), 2024, olje in gradbeni pesek na platnu, 63,5 x 111,8 cm, z dovoljenjem umetnice
Z združevanjem teh dveh načinov branja razstavni projekt omogoča obiskovalcem široko in poglobljeno razumevanje umetnosti ter njenega vpliva na družbo. S tem projekt postane prostor za dialog, refleksijo in povezovanje med umetnostjo in javnostjo.
Čeprav strukturne možnosti in kuratorski pristopi lahko zagotovijo kontekst, v katerem se umetnost predstavlja, morajo biti zasnovani tako, da izključno podpirajo in poudarjajo umetniško produkcijo, ne pa prevladajo nad njo. Ključno je najti ravnovesje med strukturnimi vidiki razstave in umetniškimi deli, da se obiskovalcem omogoči čim bolj avtentična izkušnja umetnosti. Ne toliko zaradi klasičnega razmišljanja o razstavi kot o mediju sporočanja, ampak predvsem zaradi tega, ker razstava ne želi biti linearna kronološka pripoved, ki vzpostavlja koreografijo med odtujenimi vsebinskimi enotami, temveč predstavlja umetniške pozicije, ki z različnimi metodami umetniškega delovanja govorijo o osebnih, kulturnih, verskih, zgodovinskih, ekoloških in geopolitičnih kontekstih, ki preko medsebojnega delovanja pod različnimi pogoji ustvarjajo številne nepričakovane interakcije, s tem pa dosledno preizprašujejo vrednote današnjega časa.
Vadim Fishkin, Herbarium, 2020, izrez toaletnega papirja, A4 papir, z dovoljenjem umetnika
To kaže na dejstvo, da pričujoča razstava ne želi biti tujek v tridesetletnem narativu trienala, ampak relevanten in aktualen preplet vprašanj, ki se zrcalijo v napetih in dinamičnih odnosih med sliko, risbo, objektom, zvokom, performansom, skupnostnim projektom, gibljivo sliko, intervencijami v javnem prostoru in gledalcem. Tako kot čas je tudi umetniško delo vselej poseben način spoznavanja samega sebe in našega okolja, to pa se zrcali v različnih pojavih, ki nas obkrožajo. In če so Borgesove turbulentne misli o času uvedle pričujočo razstavo, je verjetno najbolj smotrno, da jo tudi zaokrožijo. Borges v eseju »Novo spodbijanje časa« ves čas stopnjuje svoje namige na minljivost in relacijsko naravo predmetov v času ter se trudi nadgrajevati svoje argumente proti toku časa in proti obstoju stvari v času. In ko se že zdi, da si v svojem neumornem spodbijanju časa plete lastno zanko, iz katere je pobeg praktično nemogoč, oziroma da bo postalo neizpodbitno jasno, da sprava med zavračanjem časa in priznavanjem njegove resničnosti ni mogoča, se zgodi obrat v sklepni opombi. V njej se srečamo z Borgesovo interpretacijo pogovora med baktrijskim kraljem Menandrom in menihom Nagaseno v besedilu Milinda Panha, ki se osredotoča na idejo relativnosti in relacijske narave obstoja stvari v času.
Tao G. Vrhovec Sambolec, 0.004 Hz, 2020, zvok, tupana, print, časopisna publikacija, koza, foto Domen Pal, z dovoljenjem umetnika
Nagasena v dialogu opisuje, kako imena niso bistvena za opredelitev identitete predmetov, temveč so le konvencije, ki jih določi človeška misel. S primerom kraljeve kočije, ki jo Nagasena uporabi, da bi ponazoril svojo stališče, Borges nadaljuje razmišljanje o subjektivnosti in relativnosti obstoja. Borges pravi, da človek ni definiran zgolj s svojo materijo, obliko, idejami ali zavestjo. Namesto tega človek obstaja v odnosih in interakcijah s svojim okoljem, drugimi ljudmi in stvarmi. To pomeni, da so vse entitete, vključno s časom, opredeljene zgolj z njihovim medsebojnim odnosom in kontekstom.
Jošt Franko, The Feeling of Europe; A Memory Without Evidence, Until I Become Home, 2024, fotografije, besedilo na steni, dve skupinski časopisni publikaciji, z dovoljenjem umetnika in avtorjev
Borgesova analogija tako poudarja idejo, da je naša percepcija časa in obstoja subjektivna in odvisna od naših odnosov, izkušenj in interpretacij. Razumevanje časa je tako odvisno od naše sposobnosti, da ga zaznamo in razumemo v kontekstu drugih entitet in dogodkov. Ta pogled na čas in obstoj poudarja relativnost in kompleksnost naše človeške izkušnje ter nas spodbuja k razmišljanju o naravi našega obstoja in odnosov z okoljem.
Staš Kleindienst, Pomlad na planoti, 2024, olje na platnu, z dovoljenjem umetnika
Borgesova razmišljanja o času so resnično kompleksna in filozofska, saj bralce vabijo k raziskovanju globin časovnega obstoja in razmišljanju o različnih možnostih njegovega razumevanja. Podobno kot mnoge Borgesove zgodbe tudi razstava poskuša ustvariti pripovedno strukturo, ki odpira več poti skozi čas in različne možnosti izidov.
Nika Autor, Obzornik 670 – Rdeči gozdovi, 2022, digitalizirano, 16 mm, z dovoljenjem umetnice in Newsreel Front
Zamisel o več časovnih poteh, ki se prepletajo in vodijo do različnih izidov, odraža kompleksnost človeške izkušnje časa. Gre za spodbudo k razmisleku o ideji, da naša dejanja vplivajo na razvejanost časovnega poteka in medsebojno povezanost med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.
Mark Požlep & Maxime Berthou, Southwind, 2022, dokumentacija performansa, z dovoljenjem umetnikov
Hkrati pa nas opominja, da je čas kompleksen in da se njegove poti lahko prepletajo na nepredvidljive načine. Borgesova zapletena razmišljanja o tem, da gremo »proti toku časa«, nas vabijo k raziskovanju njegovih skrivnosti in zapletenosti ter nas spodbujajo k refleksiji o naravi človeškega bivanja.
Tevž Logar
Igor Štromajer, 101.72 MB (detajl), 2024, nedelujoči elektronski predmeti v belih lesenih okvirjih; okostje robota, foto: ixi.003, z dovoljenjem umetnika
Tevž Logar (1979) dela kot neodvisni kustos, urednik in pisec. Bil je kustos ali sokustos številnih samostojnih in skupinskih razstav, med katerimi so Lost in the Moment That Follows, The Ovidiu Șandor Collection (2023); Larisa Sitar: Robust Boast(2022); Ko ste v dvomu, pojdite v muzej (2021); 54. zagrebški salon – Brez anestezije (2019); Borderline Relation (2018); Ulay: Jaz drugi (2017), Vadim Fiškin: Lovilci luči (2016); Ulay: Irritation (2015); Crossings (2014); Jasmina Cibic: Za naše gospodarstvo in kulturo, slovenski paviljon na 55. beneškem bienalu (2013); Bas Jan Ader (2012); Tanja Ostojić: Telo, politika, agens … (2012); Accretions II (2011). Sodeloval je z ustanovami, galerijami, zbirkami in založniki, kot so Muzej moderne in sodobne umetnosti, Lodž; Fondazione Sandretto Re Rebaudengo, Torino; Kunsthalle Praha, Praga; TBA21, Dunaj; Zbirka Ovidiu Șandor, Temišvar; Dražbena hiša Ans Azura, Bukarešta; Kunsthalle, Bratislava; Grafični bienale, Ljubljana; Muzej moderne in sodobne umetnosti, Reka; Ludwig Museum, Budimpešta; James Gallery, New York; VOX, Montreal; Cooper Gallery, Dundee; American University Beirut; CAC Ženeva; Kontakt Collection, Dunaj; Narodna galerija Kosova; Galerija Gregor Podnar; Suprainfinit, Bukarešta; Mousse Publishing, Milano; Routledge, New York; Artforum, New York. Na 58. beneškem bienalu leta 2019 je sodeloval kot kustos svetovalec s paviljonom Republike Severna Makedonija in kot pisec s paviljonom Republike Kosovo. Leta 2018 je uredil monografijo o delu hrvaškega konceptualnega umetnika Gorana Trbuljaka. Med letoma 2009 in 2014 je delal kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani in predaval zgodovino umetnosti 20. stoletja na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) v Ljubljani.
Napisal je scenarij za celovečerni dokumentarni film Projekt rak: Ulayjev dnevnik od novembra do novembra (2013) in bil soustanovitelj Fundacije Ulay (2014) v Amsterdamu, pri kateri je zdaj član svetovalnega odbora. Leta 2014 je bil nominiran za nagrado Gerrit Lansing Independent Vision Award (Independent Curators International) v New Yorku. Živi na Reki na Hrvaškem. (Po tiskovnem sporočilu).
Marjetica Potrč, Čas ljudi na reki Soča, 2024, stenska risba iz originalne risbe Čas ljudi na reki Soča, 2021, z dovoljenjem umetnice in Galerie Nordenhake, Berlin/Stockholm/Mexico City
10. trienale sodobne umetnosti U3
Proti toku časa
Moderna galerija 21. junij–17. november 2024
Sodelujoči umetniki:
Nika Autor, Jaka Babnik, Nataša Berk, Viktor Bernik, Maxime Berthou & Mark Požlep, Martin Bricelj Baraga, Jasmina Cibic, Ana Čavić, Lana Čmajčanin, DNLM, Aleksandra Domanović, Vadim Fishkin, Jošt Franko, Tomaž Furlan, Ištvan Išt Huzjan, Sanela Jahić, Staš Kleindienst, Andrea Knezović, Polonca Lovšin, name:, The Nonument Group, Gala Alica, Marjetica Potrč, Tobias Putrih & Ardalan SadeghiKivi, Tjaša Rener, Peter Rauch, Maruša Sagadin, Duba Sambolec, Luka Savić, Maja Smrekar, Robertina Šebjanič, Andrej Škufca, Igor Štromajer, Apolonija Šušteršič, Ulay, Tao G. Vrhovec Sambolec, Matej Andraž Vogrinčič, Nana Wolke, Neja Zorzut.
Kustos: Tevž Logar
Partnerske institucije:
Obalne galerije Piran, Galerija sodobnih umetnosti Celje, Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti, Koroška galerija likovnih umetnosti, Umetnostna galerija Maribor, Muzej savremene umetnosti Beograd, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb, Muzej moderne i suvremene umjetnosti Rijeka
Obrazstavno besedilo
Čas je snov, iz katere sem izdelan. Čas je reka, ki me odnaša, toda jaz sem ta reka; je tiger, ki me razkosava, toda jaz sem ta tiger; je ogenj, ki me požira, toda jaz sem ta ogenj. Svet je, žal, realen, jaz sem, žal, Borges.
Jorge Luis Borges
Marijan Zlobec