Slovenska matica je zadnja leta zelo aktivna na tako rekoč kar mnogih področjih nacionalnega in mednarodnega kulturnega, znanstvenega, simpozijskega, vzgojnega, založniškega in še kakšnega programa. Najbolj med vsemi skrbi za enotni slovenski kulturni prostor, na katerega je bolj ali manj pozabila ali je ves čas pozabljala matica, kot bi ali je neštetokrat rekel pisatelj Boris Pahor.
Dr. Milček Komelj, dr. Robert Simonišek in dr. Ignacija Fridl Jarc, vse fotografije Marijan Zlobec
Prav njegov zbornik “Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor” je bil predstavljen na tiskovni konferenci v dvorani Slovenske matice. Nastal je na podlagi prispevkov na simpoziju v Atriju ZRC, tako da smo tisti, ki smo bili tedaj tam, referate nastopajočih že poslušali. Knjiga je bila pred kratkim že predstavljena, a v nekoliko drugačni zasedbi, tokrat sta jo poleg tajnice urednice SM dr. Ignacije Fridl Jarc predstavila še urednica prof. dr. Urška Perenič in urednik ddr. Igor Grdina.
Dr. Ignacija Fridl Jarc, prof. dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina
Boris Pahor je več kot samo stoletje človeške vesti: literatura, ki jo je ustvaril, je še danes katalizator – in hkrati lakmus. Ne prenese ravnodušnosti. Na eni strani so zvesti bralci, na drugi mogočneži, ki naredijo vse, da se njegov trikratni ne totalitarizmom ne bi slišal in odmeval. Ali da bi bil ponarejen, zreduciran, zmanjšan.
Prof. dr. Urška Perenič
Toda Pahorjeva literatura se po njegovi smrti nikakor ni znašla v pogrezu v začasno pozabo, ki je običajen v letih, ko se aktualistični bralci poslovijo, tistih, ki v ustvarjalcu odkrijejo večnega sopotnika, pa še ni. Medtem ko so mnenja, ali je Pahor kot uporni človek tudi že klasik kakor njegov prijatelj Edvard Kocbek, deljena.
Pričujoča knjiga se zato trudi biti dejaven poklon pisatelju in njegovemu svetu. Zasnovana je mozaično: ustavlja se ob posameznih vidikih Pahorjevega ustvarjanja – in kot taka bodisi nadaljuje in poglablja dosedanje raziskave bodisi jih razširja in ustvarja ustvarjalsko-recepcijski dialog tam, kjer ga doslej ni bilo. (Iz predstavitve Slovenske matice).
Knjiga predstavlja dvanajst prispevkov, ki vsak zase terjajo podrobno branje, primerjavo, dopolnitev in hkrati odpiranje novih tem, ki se že pripravljajo, med drugim, kot je omenila urednica Perenič, s sistematičnim urejanjem Pahorjeve zapuščine, najprej zelo obsežne korespondence, ki zajema nad 6000 pisem. Slišali smo, da je v pripravi knjiga korespondence med Borisom Pahorjem in Janezom Gradišnikom, pisateljem in prevajalcem; oba sta bila tudi člana SM. Kot je povedala Perenič, je bil ravno Gradišnik med tistimi intelektualci v Sloveniji, ki so bili najbolj pod nadzorom Udbe. Podobno je bil Boris Pahor v Trstu.
Perenič je omenila Pahorjeve prve knjige pri koprski založbi Lipa, pri kateri sta bila v založniškem svetu tudi France Bevk in Bogomir Magajna. Omenila je knjigi Mesto v zalivu in Skarabej v srcu, ki je sicer izšla v Mariboru, opozorila pa še, na podlagi zvočnega posnetka nekega starega intervjuja, da je nameraval napisati roman o ilegali v Trstu, a ga ni. Rekla je, da Pahor ni postal širše znan šele v devetdesetih letih, (ko je prejel Prešernov nagrado), ampak je bil znan že prej.
Tu pa je nastala moja intervencija, češ da smo ga spoznali že v gimnaziji v šestdesetih letih, kjer so širili celo njegovo novo revijo Zaliv, potem pa je nastala še njegova knjižna zbirka Kosovelova knjižnica, v kateri je izšel njegov esej o Srečku Kosovelu, vrhunec odmeva pa je bila slavna knjižica Odisej ob jamboru, ki je bila hitro razprodana in kmalu še ponatisnjena. Knjižica je bralsko očitno segla globoko v Slovenijo.
Na začetku sedemdesetih let je prof. dr. Boris Paternu že imel študenta Martina Ahlina, ki je napisal vse do danes spregledano diplomsko nalogo o dotedanjem literarnem opusu Borisa Pahorja (z vidika tematskega in kompozicijskega širjenja istih tekstov; črtic in novel v večje ali obsežnejše z novimi naslovi); »Tehnika širjenja v Pahorjevih romanih Vila ob jezeru in Parnik trobi nji«, za katero je prejel Prešernovo nagrado za študente.
V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu je prvo zelo obsežno geslo in kaže naravnost izredno publiciteto, ki jo je Pahor imel praktično ves čas. Žal ravno tega vidika v zborniku ni, kaj šele, da bi izšla kakšn antologija objav o Borisu Pahorju. O njem so pisali že do leta 1985 tako rekoč vsi. Drago Jančar je za revijo Dialogi imel intervju s Pahorjem že leta 1968 (Zvestoba svoji narodni biti).
Ddr. Igor Grdina
Slovenska matica bi lahko naredila še en korak: objavo panorame recepcije del Borisa Pahorja, najprej doma, potem pa še v tujini.
Težje je vprašanje o Pahorjevem intimnem življenju, ki pri marsikom vzbuja določeno nelagodje, češ da se v osebno življenje, kaj šele ljubezensko in spolno, ne spodobi vtikati. Res pa je, da je sam Pahor marsikaj spregovoril sam, a šele z italijansko publicistko in za knjigo v italijanščini, ki pa je bila lani prevedena v slovenščino in smo marsikaj izvedeli, med drugim za njegovega nezakonskega sina, ki je pri šestih letih zbolel za levkemijo in pri sedmih umrl, Pahor pa se z žensko in materjo svojega otroka ni želel poročiti in jo je zapustil.
Simpozij je bil zelo afirmativen, kar pa je bilo za pričakovati. Slišali smo pa tudi nekaj o ignoriranju Borisa Pahorja na lanskem Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer je bila Slovenija častna gostja. Spomnimo se, da je šlo za polemike znotraj slovenskega programa samega.
Boris Pahor je skratka še vedno zelo odprta raziskovalna tema. In ker ni bil nikoli sam, je še kako primerjalna.
Slovenska matica je Borisu Pahorju hitro odprla vrata za objavljanje njegovih knjig. Ali ima še kakšen načrt, pa tokrat nismo slišali.
Dr. Milček Komelj
Druga predstavljena knjiga je pesniška zbirka Roberta Simoniška z naslovom Vračanje k čistosti. Izšla je v sorazmeroma novi zbirki sodobne poezije Mozaiki, v kateri je doslej izšlo sedem knjig, kar dva pesnika: Brane Senegačnik in Miljana Cunta pa sta za svoji zbirki v njej prejela nagrado Prešernovega sklada. Bo Simonišek tretji ?
Spremno besedo Simoniškovo vračanje k čistosti je napisal akademik, prof. dr. Milček Komelj. Zato ni bilo presenečenje, da je knjigo in avtorja najprej predstavil kar Komelj sam, še posebej, ker je bil njegov profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, kjer je Simonišek diplomiral z diplomsko nalogo o slikarstvu Metke Krašovec in potem doktoriral z zelo odmevno disertacijo in knjigo Slovenska secesija, ki jo je izdala prav Slovenska matica. Komelj je pri svojem študentu takoj opazil lucidnost in kritičnost, tako da je med študenti izstopal, opazil pa je še njegovo široko razgledanost. Ko se je potegoval za služno na FF, pa so mu očitali, češ da ni navajal vse literature.
“Nova pesniška zbirka Roberta Simoniška, avtorja štirih pesniških zbirk, zbirke zgodb Melanholična zrenja in romana Soba pod gradom, ki je za knjigi esejev Trk prostorov in Pejsaži – sanjati na soncu dvakrat prejel Rožančevo nagrado, za mednarodno razstavo Obrazi ekspresionizma pa Valvasorjevo nagrado, nosi naslov Vračanje k čistosti.
Dr. Robert Simonišek
Gre za vsebinsko nadaljevanje zadnje avtorjeve zbirke Kar dopuščajo čuti, ki je izšla leta 2020. Če je bila pri slednji v ospredju simplifikacija besednega izraza, izraženega skozi trivrstično kitično formo, gre pri novi za obratno perspektivo. Oblikovno gre za daljše pesmi v prozi, ki se prikazujejo kot »freske«, pri čemer je v ospredju poetično-filozofska refleksija, ukoreninjena v doživljanju časa in prostora ter pesnikovih kompleksnih razpoloženjih.
Pesmi gradijo iz konkretne izkušnje, a se s pomočjo spomina in asociacij razširijo, teme se medsebojno prepletajo, od intimnih, odnosa do tradicije, pesnikovega doživljanje zgodovine, narave, vse do aktualnih družbenih problemov.” (Iz predstavitve Slovenske matice).
Tako Komelj kot Simonišek sta poudarila pesnikovo željo po svobodi in bistvenem. Čistost je njegov svet s Kozjanskega. Čeprav se zdi njegova poezija na prvi pogled preprosta, narativna in neambiciozna, pa ni tako.
Simonišek je povedal, da je v zbirki bolj želel izpostaviti osebno zgodovino, predvsem pa ohraniti prostor svobode. Čistost je večplastna, od nedotakljivosti narave do osebne identitete med bistvom in bivanjem. Čeprav v pesmih večinoma ni prvoosebnega lirskega subjekta, ampak ponekod nastopa drugoosebni, kot da bi v ogledalu zagledal nekoga drugega, ves čas čutiš pesnikovo osebno izpoved. V prvi osebi bolj opisuje le zunanji svet, a spet kot metaforo o naravi in človekovem upravljaju.
Morda so najbolj “programske” pesmi v ciklu Zasilni izhodi, kjer se pesnik dotika krvavenja civilizacij in nasploh sleparskosti sodobnega in planetarnega sveta ter še znanstvenih, ekoloških in vsaj metaforično političnih tem.
Zbirka je vsebinsko razdeljena na štiri cikle: Dolge ure, Zasilni izhodi. Zakrita razmerja in Med staroselci.
Zbirka je zelo strnjena in izdelana do podrobnosti, vsi cikli uravnoteženi in strogo nadzorovani, kar priča o pesnikovi zgodnji zrelosti.
Marijan Zlobec