Na šestem koncertu SMS – Same mogočne skladbe – Slovenske filharmonije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma smo pod dirigentskim vodstvom Valentina Urjupina poslušali Skrjabina in Šostakoviča, največ pričakovanj občinstva pa je bilo usmerjenih v nastop vse bolj slavnega pianista Alexandra Gadjieva, ki izhaja iz pianistične, torej glasbene družine: mama Ingrid Silič, oče Sijavuš Gadjiev, za katerega mediji ves čas pišejo, da je Rus, a je rojen v Azerbajdžanu, prav tako iz slovenske in italijanske kulturne dediščine in iz okolja, ki je kulturno aktivno že stoletja, vse od slavnega Ogleja.
Alexander Gadjiev, vse fotografije Marijan Zlobec
Pri Alexandru Gadjievu nastopi še dodaten genski karakteristični moment, to je dedno poreklo njegovega očeta, ki so ga dolgo časa predstavljali kot Rusa, a to kot rečeno ni. Alexander je imel srečo, da ni bil odvisen od šolanja v Ljubljani in na njeni Akademiji za glasbo. Spominjamo se zavrnitve možnosti poučevanja njegovega očeta na AG, o čemer je bilo v medijih sorazmerno veliko govora. Gadjiev je v bistvu Primorec.
V njegovem pianizmu je razvidna raziskovalna komponenta, iskanja novih monumentalnih del iz preteklosti, ki jih je treba na novo odkriti in pregledati ali njihovo sodobno umetniško prepričljivost preveriti. To pa ni možno, če se kot interpret ne postaviš na neko splošno kulturno in umetniško stališče: ali bom čim bolje ali všečno interpretiral najbolj znana dela izbranih skladateljev, ali pa bom tvegal in segel v zgodovino na samosvoj način.
Nastopi pa problem, ali je zgodovina že rekla svojo zadnjo sodbo ali pa je še možna kakšna korekcija. Gadjiev je prepričan dvoje; da mu v tem trenutku tradicionalističen repertoar ni duhovno najbližji, saj ga seveda pozna, tako kot abonmajsko občinstvo SF, ki je v isti dvorani, poprej pa še v SF, videlo marsikoga. A to še ne pomeni, da je izbor Skrjabinovega Klavirskega koncerta v fis – molu op. 20 kakšno posebno dragoceno odritje.
Mladi Skrjabin naj bi izzval mladega pianista Gadjieva ? Ta dialog je še najbolj razumljiv našemu pianistu, ki je moral nepopularno in za poslušalca ne ravno privlačno delo naštudirati na pamet s prepričanjem, da bo koncertni rezultat ekvivalentno prepričljiv.
Težko bi rekel, da je na petkovem, ponovitvenem koncertu bil. Slišal sem primerjavo, češ da je bil četrtkov koncert boljši. Se je že poznala utrujenost, pri orkestru manjša intenziteta, pri pianistu ne igranje brez tehničnih napak ? Bolj sem dobival vtis, da je bila Skrjabinova pot drugačna in bolj vezana na svoj čas s splošnim glasbenim okoljem, h kateremu spada vzporedna, celo sošolska pot s Sergejem Rahmaninovom, ki se je kot pianist in simfonik razvijal v povsem drugo smer in bomo vse štiri njegove klavirske koncerte kmalu slišali v isti koncertni dvorani s pianistom Mihailom Pletnevom.
Skrjabinov koncert je precej konfuzen, veliko je v njem sestavljanja in nenehnih kombinacij, manj pa logičnih izpeljav z iskanjem in najdenjem nekih večnih tem ali melodij, kot se je to posrečilo tako Rahmaninovu kot Prokofjevu. Skrjabin je kot koncertni pianist interpretiral dotedanjo tradicijo, da bi jo kot skladatelj zanikal. In to mu je uspelo, a na bolj racionalni kot emotivni ravni. Ves koncert pozablja na poslušalčevo željo po uživanju, sodoživljanju, sprožanju lastnih emocij…
Skrjabinov koncert ima vsega v izobilju, a brez sreče s končnim vrhunskim vtisom in poslušalčevim prepričanjem, da je skadatelj hkrati s skladanjem imel tudi glasbeni okus.
Interpretacija Gadjieva je bila odlična ravno v tolikšni meri, da spoznaš razliko med koncerti z večjo identiteto med bistvom in bivanjem, kot bi rekli filozofi, in tisto samovoljno kljubovalnostjo, ki je ravno Skrjabina okarakterizirala kot skladatelja, ki se je sicer strinjal z vsemi dobrohotnimi nasveti Rimskega – Korsakova, potem ko je v klavirskem koncertu odkril številne napake, nedoslednosti, površnosti…, vse do ugotovitve, da koncerta ne razume.
Gadjiev ni Skrjabin in ne skadatelj, kot se je v Cankajevem domu že nekajkrat izkazal Fazil Say. Njegov pianizem učinkuje ali deluje ali naredi vtis ne v smislu Skrjabina kot “edinega pravega ruskega romantika”, kot je bil prepričan ruski muzikolog in brat druge skladateljeve žene Boris de Schloezer, ampak povsem drugače, kot pot v prvi ruski glasbeni modernizem, ki daje racionalnemu, analitičnemu, na obdelavi slehernega fragmenta temelječem kompozicijskem postopku s tem v zvezi samo pianistovo interpretacijo.
Gadjiev se je koncerta lotil v tej glasbeni interpretativni luči, z misljo na sleherni detajl, hitre spremembe, zvočne kombinacije, samo tehnično zahtevnost, ki pa kot rečeno ne vodi k neki prepoznavni in vznemirljivi celostni melodiji, kot to doživljamo vsakokrat pri Čajkovskem in zatem pri Rahmaninovu, bolj kot pri Prokofjevu.
Če bi Gadjieva postavili pred nalogo izvedbe treh koncertov (Čajkovski, Skrjabin, Rahmaninov) v enem tednu, tako kot je v Cankarjevem domu nekoč imel svoj enotedenski festival grški pianist Dimitris Sgouros (s petimi koncerti), bi trčili ob nepremostljivo oviro. Ta pa je naslednja: igram, kar sem (pa ne zaradi one reklame za hrano).
Alexander Gadjiev je pokazal svoj duhovni portret. Težko bi rekel, da me je navdušil. Motila me je precej nenatančna igra, premalo tehnične lahkotnosti in samoumevne bravuroznosti, sorazmerno skromen dinamičen izraz, boljši je bil v kadencah, a je njegov pianizem manj sočen, kot bi smel pričakovati od omenjene opredelitve koncerta kot romantičnega dela.
Orkestrska spremljava je bila solidna, s posameznimi soli, a se je vse zdelo bolj podrejeno solistu, tako da ni izstopal niti ukrajinski dirigent Valentin Urjupin.
Ni bilo ovacij, a se je po dolgih aplazih Gadjiev hitro odločil za dodatke: Chopina in dva Skrjabina. Šele na koncu je bil odziv občinstva toplejši.
Ruski večer Slovenske filharmonije z ukrajinskim dirigentom ni imel kakšne politične konotacije ali celo okolja. Še manj je bilo kakšnih tovrstnih reakcij, kar jasno dokazuje, da ima glasbena kultura samostojno, ne pa aktualnopolitično odvisnostno usodo.
Prvič v zgodovini smo pri nas poslušali sicer malokrat izvajano Šostakovičevo Simfonijo št. 4 v c-molu, op. 43. Usoda skladatelja z opusom petnajstih simfonij je številu primerna in glede na naš odmaknjeni čas dialoška na nov način ali drugačen, bolj svoboden ali osvobojen vsega biografskega. Nenehno omenjanje Stalina v odnosu do Šostakoviča pozablja eksekucijo drugih skladateljev “v njegovem imenu”. Stalin se je namreč zbal edino zastrupljenih gob, zaradi katerih je umrl samodržec v Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja, in pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi to nekdo preizkusil na meni.
Šostakovič je že po svetovnem uspehu svoje Prve simfonije vedel, da je na dobri skladateljski poti, in je bil vse do konca. Bistveno je, da je napisal vse, kar je zmogel, in bil izvajan. Manj je znano, da se je kot pianist udeležil celo Chopinovega tekmovanja v Varšavi.
Četrta simfonija takoj pokaže Šostakovičevo monumentalnost, čeprav je manj urejena kot na primer Peta, Sedma, Osma… Zgrajena je samo iz treh stavkov: I. Allegretto poco moderato – Presto, II. Moderato con moto, III. Largo – Allegro. Izbris Scherza se zdi logičen, ker sta prvi in tretji stavek polurna (Mahlerjev vpliv) in sama v sebi polna motivičnih kontrastov in kombinacij, ki dajejo zelo velikemu orkestru – na odru je bilo kar 107 članov Slovenske filharmonije, veliko možnosti za celovito glasbeno prezenco.
Šostakovičev glasbeni karakter ni bil niti malo lirski, težko bi pri njem pomislil na slovansko dušo, ampak na nenehen spopad z vsakršnim okoljem, po svoje dialoškim kompozicijskim obračunom z visokimi predstavniki v društvu oziroma skladateljski zvezi.
Šostakovičeva v bistvu napadalna skladateljska drža je prepletena z ironijo, grotesko, motivi plesa in folklore, poguma, kot tudi s posameznimi obdobji strahu, a to bolj poudarjajo drugi, kot da bi sam skladatelj intimni strah preusmeril ali pretvoril ali prevedel v pogum umetniške svobode.
Kdaj se je Šostakovič začenjal zavedati, da je največji simfonični skladatelj dvajsetega stoletja ? Najkasneje verjetno pri Sedmi simfoniji, Leningrajski, ki jo je Slovenska filharmonja prvič izvedla še v stari filharmonični dvorani sredi sedemdesetih let, ko je bil umetniški vodja SF skladatelj Marijan Gabrijelčič.
Šostakovič se je v nekem smislu ujel v zgodovino in jo glasbeno skladateljsko uspešno portretiral.
Četrta simfonija ima vso tisto epiko in dramatiko, ki se je lahko razveseli vsak član orkestra. Ve in začuti, da je ves čas spoštovan in angažiran, da je skadatelj mislil ravno nanj. To pričakovanje in interpretativno udejanjanje številnih solov v vseh sekcijah drži orkester v nenehni izvajalski koncentraciji in napetosti. Nenehne spreminjanje dinamike, tempov, motivov, razpoloženj, pripovedi, navideznemu koncu in novem začetku vendarle pokažejo Šostakovičevo manjšo preglednost nad celoto, kot jo je imel kasneje. A to je že zgodovina od sredine tridesetih let, ko je nastala Četrta simfonija, do začetka sedemdesetih, ko je nastala Petnajsta. Šostakoviča sta rada dirigirala tako Samo Hubad kot Anton Nanut.
Slovenska filharmonija je na petkovem koncertu imela svoj večer. Igrali so vsi kot na svojih najboljših koncertih, na primer na Ljubljana Festivalu s Charlesom Dutoitom. Pomembna je samozavest, ki nastaja v dolgem času razvoja, v pomlajevanju in selekciji glasbenikov, avdicijski odprtosti, kot velja eno izmed najbolj značilnih zavez Evropske unije o prostem pretoku ljudi.
Poslušali smo v celoti sklenjeno interpretacijo; 30, 10, 31 minut. Še več, poslušali smo Šostakoviča, kot je ali kakršen je bil v resnici. Tu ni bilo več nikakršnih dilem, ker je vsak član orkestra, še posebej solisti v njem, dojel Šostakoviča kot velikega upornika, samosvojega ali osamosvojenega revolucionarja, umetniškega sopotnika viharnega časa, kot ga v nekem smislu v povezavi z Rusijo doživljamo danes.
Govoriti o tem, da je članek Kaos nameto glasbe v Pravdi napisal sam Stalin, je nesmisel. Stalin je bolj razmišljal o tem, kako bi lahko sam “šel po gobe,” če bi se nekdo iz njegovega okolja in v kuhinji tega prizora v operi spomnil. Še predsednik Tito je imel svojega preizkuševalca hrane.
Kot vidite, je bila simfonična zgodovina Dmitrija Šostakoviča tako pestra kot je bila politična zgodovina. Rusija jo je udejanila, se pravi omogočala. Brez skrbi, Stalin je dobro vedel, da je Šostakovič večji skladatelj od drugih birokratskih skladateljskih zaveznikov, kar je lepši izraz za aparatčike, ki jih poimensko najdemo v biografijah o Šostakoviču.
Slovenska filharmonija se je s svojo izvedbo Četrte simfonije postavila na stran vsakršne, se pravi umetniške in politične svobode.
Ukrajinski dirigent Valentin Urjupin je dirigiral “sovražnega ruskega skladatelja”, kot bi spričo sedanjega ruskega vojaškega napada na Ukrajino morda pomislili, brez vsakršnih zavor ali pomislekov, ni pa možno ugotoviti, kaj šele zapisati, kaj je ob študiju in izvedbi intimno mislil. Od daleč bi se dalo ugibati, ali je ruska revolucija še vedno aktivna ?
Valentin Urjupin je mlad dirigent, rojen šele leta 1985, torej interpret novega sveta, a vendarle vključen, nehote, v nekaj, kar ga je kot Ukrajinca doletelo od zunaj. A je šolan v Moskvi. Njegov profesor dirigiranja je bil slavni Genadij Roždestvenski, vnet interpret prav Šostakoviča. Med drugim je prišel na Ljubljanski festival prav z njegovo opero Nos, ki jo je z ruskimi glasbeniki izvedel v Poletem gledališču v Križankah. Umetniška voditeljica Festivala Ljubljana je bila Meri Plemenitaš.
Roždestvenski je dirigiral tudi Šostakovičevo Četrto simfonijo, a je vprašanje, kaj Urjupin ve o tem. Z njo in Državnim simfoničnim orkestrom SZ iz Moskve jo je izvedel na Praški pomladi. Sedel sem na balkonu nad orkestrom, kjer je sicer prostor za velik zbor, in opazoval njegovo dirigiranje. Urjupin učinkuje v primerjavi z Roždestvenskim nekako birokratsko natančno, pedantno in čisto, notranje uravnoteženo ali kontrolirano. A je orkestru Slovenske filharmonije očitno dal dovolj.
Na koncu je najprej eno minuto trajala smrtna tišina, dokler ni dirigent spustil svojih rok, potem pa so bile velike ovacije, dolge tudi za vse dvignjene soliste; na koncu so se ovacije sprememile še v stoječe; najprej na balkonu, potem še v parterju.
Marijan Zlobec