Vodstvo svetovno znane in priznane šefinje Ane Roš Stojan po izbranih delih iz stalne zbirke Narodne galerije v Ljubljani je bilo nadvse zanimivo, privlačno, vsebinsko bogato, umetniško razgledano, seveda kulinarično opisno, predvsem pa avtobiografsko, odkrito, primorsko sproščeno in žensko spontano.
Ana Roš Stojan je bila prepričljiva od prvega do zadnjega stavka več kot enournega večera, vse fotografije Marijan Zlobec
Ana Roš Stojan bi morala svoje vodstvo sicer imeti že prej, a je zbolela, tokrat pa so nenehne radijske grožnje, kakšne padavine nas čakajo, morda koga odvrnile od obiska NG, da je ostal doma.
Anin pogled na Zorana Mušiča
A je bila komorna zasedba okrog pripovedujoče Ane ravno pravšnja in se je dalo slediti tako njej kot opazovati slike, ki jih je izbrala za svoj pripovedni, razlagalni in s svojo temeljno dejavnostjo povezan prikaz.
NG ni delala reklame, ker bi bilo obiskovalcev hitro preveč, kar pa ni mogoče. Kapaciteta je bila nekako le dvajset, petindvajset ljudi.
Zoran Mušič – Slaniki, 1941, olje na platno
Prvič pa smo izvedeli, da je Ana Roš Stojan v Narodni galeriji nekoč že nastopala kot šefinja, in sicer na posebnem srečanju za izbrane goste, za katere je z delom svoje ekipe, – povedala je, da jih je vseh skupaj kar štirideset -, pripravila posebno večerjo z osmimi hodi in ob vsaki hkrati predstavila po eno sliko po lastnem izboru.
Nekatere podatke o slikah si je zapisala na telefon in na predstavitvi prebrala
Dialog kulinaričnih srečanj z umetninami si sicer posamezni muzeji po svetu občasno in ob posebnih priložnostih privoščijo, a bolj v avlah kot med samimi slikami. Kdo ve, ali bi te slika prepoznale vonj jedi. Je pa Ana Roš Stojan takoj povedala, da je vonj pri zaznavanju kvalitete hrane prav tako pomemben kot okus. Ali bolj natančno: najprej je pogled na jedi na mizi, potem je 80 % pomemben vonj, 20 % pa okus.
Mušičeve grafike skrivajo več, a jih Ana Roš Stojan razkriva
Ana Roš Stojan je začela svoje vodstvo v zbirki Zorana Mušiča, ker je naš slavni slikar naslikal nekaj tihožitij, v katerih je kot motiv imel sardele ali školjke. Že tu se je Ana razgovorila, saj je imela ogromno snovi v povezavi s svojim otroštvom in mladostno dobo, ob Nadiži, Soči, ob morju v Tržaškem zalivu. Presenetljiva je bila omemba spoštovanja Soče, v kateri se nikoli niso kopali, ponoči pa so se je bali.
Tihožitje s školjkami, 1986, mešana tehnika, papir na leseni podlagi
Posebej je opozorila na sardele kot slikarski motiv in Mušičevo mojstrstvo pri ohranitvi srebrnine in modrine kot barvni efekt na sliki. Mušič je narisal sardele z glavami, ki pa se jih, kot je povedala Ana, ne je. V kulinaričnem smislu pa je poudarila bogastvo t. i. plave ribe, ki da je ravno v Jadranskem morju izjemna, tako da bi jo morali pogosteje uživati (sardele, skuše).
Prepričljivost
Ob Mušiču se je vrnila nekaj desetletij nazaj, ko so začeli z gostinstvom in je bilo malo konkretnega zaslužka, tako da so nekateri namesto plačila prinesli kakšno sliko in se jih je do danes nabralo kar za lepo zbirko, še posebej primorskih avtorjev, omenila je še Vena Pilona in širšo primorsko likovno sceno. Vsa ta dela so sedaj v njihovi Hiši Franko na stalni razstavi ali del ambienta.
Spominjanje
Čeprav je rekla, da ni študirala umetnostne zgodovine, pa je bilo do konca srečanja jasno, da jo pozna in nenehno spoznava, v zadnjem obdobju še posebej spričo mnogih potovanj po svetu, vabil, ki prihajajo z vseh kontinentov. Pravkar se je vrnila iz Egipta, kamor so jo povabili in so imeli poseben sprejem v novem Kairskem muzeju, ki kljub obljubam že pred leti še ni odprt za javnost, a bo kmalu. Bila je med prvimi obiskovalci sploh.
Istrska zemlja, 1959, akvatinta, papir
Ob Mušičevem Tihožitju s školjkami se je spomnila mladostnih iskanj črnih klapavic, pa tudi težkega, s kladivi udarjanja ob morske skale, kjer so se skrivale že več desetletij pri nas oziroma v celotnem Jadranskem morju prepovedane školjke morski datlji, nekaterim znane pod imenom prstaci.
Sienska pokrajina, 1952, olje na platno
Če je bilo v obeh Mušičevih tihožitjih jasno, kaj gledamo, pa nas je Ana Roš Stojan zelo presenetila z izborom njegove grafike Istrska zemlja. Nihče ni uganil, da sama v njej vidi v bistvu kar hobotnico. Sledila je njena razlaga, še posebej kako iz delov, ki jih pri čiščenju običajno zavržemo, naredi sijajno omako.
Tihožitje s školjkami, 1985, gvaš
V podobni zadregi smo bili, ko nas je vprašala, kakšno hrano vidimo na sliki Sienska pokrajina. Eni so omenili krompir, drugi sladoled, sama pa je opazila tartufe, kostanj in kostanjev pire.
Suvereno vodenje iz dvorane v dvorano
Peter van Kessel – Raki, ustreljene ptice in zelenjava, 1668
Ob sliki Petra van Kessla Raki, ustreljene ptice in zelenjava je še bolj sprostila in odprla spominu prosto pot do nas poslušalcev, še posebej ob spoznaju, da so nekoč pri nas jedli rečne ali potočne rake, ki jih je danes prepovedano loviti, čeprav živijo v naših rekah. Streljanje ptic je tudi prepovedano. Kako je s fazani, ni rekla. Ob bežnem omenjanju divjadi se je zdelo, kot da je je v slovenski kulinariki malo ali premalo.
Dve sliki Jacoba van Kerckhovena in Petra van Kessla (spodaj)
Posebno poglavje je zelenjava, za katero se je treba v kulinariki zelo truditi, da dobiš svežo, zdravo, domačo. V Hiši Franko imajo svoje vrtove in oskrbovalce, v Ljubljani za restavracijo Jaz (poleg Asa) hodijo ponjo vsak dan, najraje pa v petkih in sobotah, ko je tržnica bogato založena. Ana jo je zelo pohvalila: “Toliko zelenjave, da glava peče!” Zakaj nas bi od zelenjave pekla glava razmišljam še sedaj, a si ne znam odgovoriti. Jo bom naslednjič vprašal.
Razlaga Antwerpenske šole in opis Hiše Franko
Ob spominjanju na kulinarične obiske, je posebej omenila svoja vsakoletna vsaj enodnevna potovanja v Prekmurje. Tam lovci še lahko streljajo ptiče, vejetno je mislila fazane ali divje race ?
Antwerpenska šola – Gosposki par na trgu, okrog 1650
Ana Roš Stojan je med razlagami in vodstvom dobivala razna vprašanja, med drugim če je obleka, v katero je bila oblečena iz Egipta, kjer je, kot rečeno, pravkar bila. Odgovorila je, da je iz Indije. Noži, ki jih v kuhinji uporabljajo, so iz Japonske, posodo najraje uporablja litoželezno, ogenj pa odprt (plin).
Razlaga dveh slik na dveh nasprotnih stenah
Dama na trgu, okrog 1650
Med vprašaji, ki jih je dobila, je bilo tudi koliko časa so po njeni izkušji ribe lahko sveže. Odgovorila je da tri dni. Včasih pa prodajajo v ribarnicah precej stare, a sama orado takoj prepozna; ne po očeh, ampak po posebni črni črti na nosu. Ni pa bilo jasno, ali črta pomeni, da je riba sveža.
Heinrich Wettach – Dolina vrat s Triglavom, 1900 – 1905
S posebno občutljivostjo je spregovorila o postrvih, ki jih hranijo kar doma v bazenu. Uporabljajo poseben postopek ulova in usmrtitve, tako da bi riba čim manj trpela oziroma nič. Ves večer je pokazala svoj odnos do narave, svoje neposredne okolice.
Razlaga slike Dolina vrat s Triglavom
Izbor slike Dolina vrat s Triglavom je v metaforičnem smislu odprl primerjavo z življenjem med hribi ali gorami doma, okrog Kobarida. Povedala je, da so se že kot otroci radi vzpenjali na razgledni Kolovrat, da so od tam gledali morje in ladje. Si sprostili pogled, razpoloženje in nabrali pozitivno energijo. Ana Roš Stojan je ves večer postavljala Primorsko v bogat naravni, kulinarični, geografski in umetnostni kontekst.
Pot do Ivane Kobilca
V njeni osebnosti se je skozi desetletja dela, študija, mednarodnih izkušenj, srečevanj z največji mojstri, osebnimi in družinskimi potovanji, – omenila je, da se je hči ravnokar vrnila s Šrilanke, kjer je preživela kar pet mesecev -, izoblikovalo posebno občutljivo notranje ravnovesje, ki ji omogoča in daje veliko naravnost osebnostne prezence.
Razlaga Kofetarice je velika zadrega
Ob razlagi slavne Kofetarice Ivane Kobilca smo morda pričakovali kakšno misel o sami slikarki in njenem svetovljanstvu, vsaj v primerjavi z izkušnjami lastnega ustvarjalnega doživljanja sveta.
Manj o kavi in več o ješprenu
Ideja o ješprenovi juhi ali ječmenovi mineštri ob kavi mi je ostala manj razumljiva.
Alexey von Jawlensky – Cvetje, sadje in vrč, 1909
Med tujimi umetniki v stalni zbirki je izbrala še Alexeya von Jawlenskega in njegovo sliko Cvetje, sadje in vrč z izborom sadja, rdeči cvetovi pa bi bili mak.
Za konec srečanje z Gabrijelom Stupico
Zadnja postaja na vodstvu kustosinje za en dan Ane Roš Stojan nas je pripeljal do slike Lucija v starinskem oblačilu Gabrijela Stupice. Izbor hčerke Lucije je Ana povezala s svojo mladostjo, še posebej je omenila prigodo z mlajšo sestro Majo, ko sta s skupnimi močmi, na njeno pobudo, zamesili prvo torto in kar svežo, ne pa pečeno, postavili na ogled sosedom, ki so njuno prvo sladico v življenju preizkusili. Ni pa povedala, kaj so rekli.
Lucija v starinskem oblačilu, 1953
Ana se je s posebno hvaležnostjo spominjala očeta, ki je bil zdravnik, o mami, nekdanji dolgoletni novinarki Dela, pa ni spregovorila, ker je enostavno rečeno zmanjkalo časa.
Kako sta s sestro zamesili prvo torto
Ana Roš Stojan med vodstvom po izbranih delih v stalni zbirki Narodne galerije ni ocenjevala ali razlagala njihove umetniške ali zgodovinske vrednosti.
Zahvala Žive Rogelj iz Narodne galerije
Njeno vodstvo ni bilo pedagoško, razlagalno, ampak povezano z videnim in doživetim s kulinaričnimi dobrotami, tako da je marsikdo ob njenih kulinaričnih pripovedih začutil povečanje sline v ustih in bi rad kje kaj piknil.
Slovo
Na koncu, po toplih in dolgih aplavzih ter zahvalnih besedah Žive Rogelj iz Narodne galerije, je kar zelo hitro odšla.
Marijan Zlobec