Končali so se že 38. Slovenski glasbeni dnevi.Sklepni k0ncert je bil sinoči v Slovenski filharmoniji z nastopom Simfonikov RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Stevena Loya, V zadnji kompoziciji se je orkestru pridružila naša v svetu že močno uveljavljena violinistka Lana Trotovšek.
Lana Trotovšek, vse fotografije Marijan Zlobec
Pravzaprav je celotni večer zaznamovala njena interpretacija Violinskega koncerta Janeza Matičiča kot zadnja skladba.
Steven Loy
Koncert se je začel s skladbo Sinfonietta za godala v svetovnem merilu enega najuspešnejših slovenskih skladateljev Božidarja Kosa. Večkrat nagrajeni umetnik si je svetovno slavo prislužil na drugi strani Zemljine poloble ter se zapisal med vodilne glasbene osebnosti Avstralije in širšega pacifiškega območja, kot je umetnik predstavljen v programu.
Za njegove kompozicije je značilna izjemno visoka stopnja tehnične zahtevnosti, ki je interpretu vedno trn v peti. Skladatelj je bil namreč zvest svoji notranji glasbi, tako da nikoli ni prizanesel glasbenikom, četudi je to pomenilo, da njegova dela niso doživela več izvedb. V njegovi glasbeni govorici tako pomenljivo odzvanja širjava oddaljenih pokrajin s pridihom kozmičnega. Sinfonietta za godala iz leta 1984 sodi v obdobje, ko je začel evropski avantgardizem spajati z elementi balkanske folkloristike, lahko še preberem v programu.
Problem te sladbe ni v njej sami, kot je bil v njeni sinočnji interpretaciji pod dirigentskim vodstvom Stevena Loya. Ne on ne godalci se niso potrudili in dokazali vsaj profesionalni študijski pristop do koncertnega dela. Veliko je bilo napak, nečiste igre, ne skupaj… vse je bilo slabše od napovedi ugleda samega skladatelja. Očitno niso vadili; ne individualno ne kolektivno. Loy kot dirigent mora vedeti, kaj in kako ansambel umetniško pripraviti. Ne da je na koncu skladatelj ponižan in omalovaževan.
Skladba je sestavljena iz treh stavkov: I. Andante cantabile, II. Adagio, III. Presto. V interpretaciji prvih dveh stavkov se je pokazala nezbranost, v tretjem pa je bolj prišla do izraza dramatičnost in dinamika, ki pa bi tudi terjala večjo študijsko in interpretativno zbranost. Izvedba je zapustila pri publiki zelo mlačen odziv.
Bolje je bilo z interpretacijo naslednjega dela Svetlane Maraš. Leta 2023 so premierno izvedli njeno delo Defiance of the Glorious Children, prevedeno kot Kljubovanje veličastnih otrok. Nastalo je v okviru umetniško – raziskovalnega projekta B-AIR, ki raziskuje vpliv zvoka na življenje človeka od zibelke do groba.
Srbska umetnica Svetlana Maraš ustvarja na presečišču eksperimentalne glasbe, zvočne umetnosti in novih medijev, vključno z uporabo že posnetih zvočnih efektov ali posameznih inštrumentov, tako da med izvedbo hkati poslušamo z odra in preko zvočnikov oboje. Razlaga dela, češ da se v “skladbi Defiance of the Glorious Children opre na pustolovsko, sveže in brezmejno muziciranje otrok ter njihovo svobodo eksperimentiranja in improviziranja,” bi težko sprejel kot “pustolovsko” in še vse drugo. Otroci ne poznajo racionalnih ustvarjalnih komponent, ki so ravno tu zelo razvidne in predvsem nenehno pod nadzorom, in to vseh devet delov kompozicije.
Dirigent Steven Loy je imel ob sebi namizni računalnik, ki mu je meril sekunde in minute vsakega dela skladbe, partitura pa je bila na njegovem pultu zelo velika, metem ko so imeli npr. violinisti, kot se je iz dvorane videlo, zgolj lističe kot iz kakšnega notnega zvezka.
Skladba je vsekakor zelo urejena, natančna, išče uspešnost različnih in vsakokrat novih zvočnih kombinacij, tako da se nič ne podvaja, prav tako poslušalec težko predvidi kak potek ali logičen razvojni lok. Sama struktura dela ni pojasnjena. Vsekakor v delu ni nikakršnega prepoznavnega zvočnega momenta kot vsebinsko – razlagalnega nosilca ali utemeljitelja naslova. Je pa izvedba zapustila boljši vtis kot uvodoma ponesrečena interpreacija Božidarja Kosa.
Po odmoru smo poslušali Tako tiho Larise Vrhunc. Skladba je prav tako nastala v okviru zgoraj omenjenega otroškega projekta B-AIR, ki ga vodi Radio Slovenija, na 69. Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Haagu pa se je uvrstila med priporočena dela, kar bi bilo enakovredno nagradi.
V koncertnem listu je delo bolj podrobno predstavljeno, pri čemer pa smo spet pri vprašanju “zlorabe otrok” kot tako rekoč kompozicijsko sredstvo, animacija ali namembnost. Otroci za tako rafinirano kompozicijo kot smo jo slišali niso nič krivi. Otroci se vedejo drugače in bi težko uganil, da je v delu zvočno naslikana kakšna otroška “prvinska radovednost.”
Larisa Vrhunc je uporabila ves orkester in z vso razkošnostjo, a kot opredeljuje naslov tiho, je šlo bolj za dinamično retardacijo. Smo pa opazili nekaj izvajalskih posebnosti, kot kovinske obešenke na loku violinistov, ki pa se jih ni slišalo, prav tako posebne magnete namesto lokov pri violončelistih…
Larisa Vrhunc je prišla na oder z zahvalo orkestru in dirigentu ter koncertnemu mojstru, dobila pa je tudi spodoben aplavz občinstva.
V pričakovaju nastopa violinistke Lane Trotovšek s kar precej starim Violinskim koncertom Janeza Matičiča smo se lahko spominjali obeh protagonistov s številnimi nastopi; violinistke posebej v zadnjih desetih ali še kaj več letih, in po drugi strani dolgo zgodovino javnega nastopanja (kot pianist) in izvajanja samega pred dvema letoma umrlega skladatelja.
Ta zgodovina je bila prav gotovo všeč enemu izmed soustanoviteljev Slovenskih glasbenih dnevov, pianistu Leonu Engelmanu, ki je kljub častitljevi starosti blizu 94 let prišel na koncert in je prav, da ga ob tej priložnosti omenimo. Takratna vizija dr. Primoža Kureta, pa Milana Stibilja in še koga s Festivala Ljubljana že žanje skoraj štiridesetletno festivalsko kontinuiteto.
Lana Trotovšek
Matičičev Violinski koncert op. 49 je nastal leta 1979. Skladatelj je o njem zapisal, da »poteka v enem samem stavku z nekaterimi preostanki sonatne zasnove: tako je nekakšna izpeljava […] »nižišče«, kasneje, po orkestralnem višku, sledi solo kadenca […], tej pa podoba reprize in Coda.« Analiza skladbe se od skladateljeve razlage delno oddaljuje v razlaganju reprize. Enostavčno skladbo lahko oblikovno razdelimo na ekspozicijo – ki vsebuje uvod, glavno tematsko območje, medigro in zaključek –, izpeljavo, ponoven nastop medigre, solistično kadenco, nadaljevanje izpeljave z delno reprizo in reprizo uvoda ter prve teme z dodano kodo… “(Kratek citat iz razprave dr. Primoža Trdana v Muzikološkem zborniku aprila 2014 z naslovom Sonatno razmišljanje v Koncertu za violino in orkester Janeza Matičiča).
Trdan v sklepu razprave pravi: “Koncert za violino in orkester je prvo orkestrsko delo Janeza Matičiča od spremembe skladateljeve ustvarjalne paradigme v šestdesetih letih. Po tem, ko je med letoma 1965 in 1979 Matičič ustvarjal predvsem klavirska in elektroakustična dela, za katera je značilno skrajno individualno oblikovanje, se je v Violinskem koncertu naslonil na sonatno razmišljanje: vračanje k poudarjeno tradicionalnemu zasedbenemu tipu se je dogajalo skupaj s ponovnim naslanjanjem na prvine stare oblikovne logike. Skozi prizmo sonatnega razmišljanja je skladatelj razpel oblikovno osnovo, v kateri je lahko zaradi utrjenih sonatnih načel o eksponiranju, izpeljevanju in vračanju osnovnega gradiva dobil trdno formalno oporo in s tem obilo možnosti za učinkovito razvijanje povsem individualnih dramaturških in oblikovnih zamisli. Še bolj kot na oblikotvorni ravni, se nam podoben aksiom razodeva, če si pobliže ogledamo eksponirano tonsko materijo in način, kako jo je skladatelj umestil v razmeroma obsežno delo. Matičič je izbral glavno motivično zalogo v obliki štirih kromatičnih tonov v skrajno zoženem ambitusu ter temu kontrastno gibanje značilnih violinističnih pasaž iz medigre, le da teh dveh domislekov v izpeljevanju ni uporabil za ustvarjanje trenja med kontrastnim materialom. Rigorozna ekonomičnost, ki jo je skladatelj pokazal v izpeljevanju izhodiščnih motivov, deluje prej kot protiutež oziroma opora za bolj svobodno, fantazijsko naravnano izbiranje orkestrskega zvočnega gradiva. V primeru, da bi želeli nadaljevati
obravnavo skladbe, bi se morali usmeriti ravno v opredeljevanje načina izbiranja tega zvočnega bogastva, za katerega lahko domnevamo, da ga je skladatelj izbral ter uredil v navezavi na izkušnje z zvočno morfologijo in skladateljskimi parametri, kakršni so se uveljavili skozi elektroakustično kompozicijsko teorijo in prakso. Matičičev opus sicer še ni bil deležen celovitega analitičnega pretresa. Načeta vprašanja o podedovanem glasbenem razmišljanju v novem slogovnem kontekstu, ponujene domneve, razlage in metodološke taktike so nekatere koordinate, skozi katere velja misliti skladateljevo glasbo od nastanka Violinskega koncerta dalje.”
V samem programskem listu ob koncertu Maie Juvanc pa preberem citat skladatelja o svoji dvojnosti: “Skozi okno sobe sem lahko videl dvojico stolpov notredamske katedrale. Gledal sem stolpa, začutil sem, da se njuno dvojstvo povezuje z nečim, kar nosim v sebi…Spomnil sem se, da sem rojen v znamenju dvojčkov.” Juvanc namreč piše o “spajanju avantgardne vsebine s tradicionalno formo.” In še:”Zato v tem koncertu zaznavamo vračanje k tradiciji v klasičnih obrisih sonatne oblike. Enostavčni Koncert za violino in orkester ima namreč dve “temi”. Čeprav je material obeh tem grajen lapidarno iz podobnih poltonskih postopkov, ki mestoma prikličejo Matičiču monogram b-a-c-h, pa se kontrastnost pojavlja v spreminjanju teksture. Iz te ponekod solističi part ekspresionistično podivja, a ga brzda konservativnost koncertantne formalnosti.”
Te analize seveda ne povedo kaj dosti o tem, kako se violinistka Lana Trotovšek konkretno loteva študija in priprave na koncert, kaj šele o koncertu samem. Njen pristop se je na koncertu pokazal za vzoren, kot če bi se npr. violinistka Anne – Sophie Mutter lotevala koncertov kakega Pendereckega ali Johna Williamsa. Pomembna je njena ozaveščenost in posledično prepričanje, da ima slovenska glasbena kultura in zgodovina dovolj odličnih del, ki se jih s svojimi interpretacijami morajo študijsko in izvedbeno lotevati najboljši slovenski violinisti vedno znova. To seveda ni korak stran od sveta in njene elitnosti, ampak umeščanje domačih del v dejansko, ne selektivno ali iz tujine gledano ustvarjalno zgodovino, v kateri bodo vedno dominirali le veliki narodi.
Vstop Matičičevega Violinskega koncerta v opus interpretacij Lane Trotovšek je, na tihem rečeno, morda zanjo celo bolj zavezujoč, kot je pomislila med študijem koncerta. Bo igrala še kak slovenski koncert ? Bo z izborom sama povedala in pokazala antologijo najboljšega, na primer pet najboljših slovenskih violinskih koncertov, da ne bomo ponavljali vedno istih imen, kot Beethoven, Brahms, Čajkovski…?
V njeni izedbi je ves čas prevladovala tehnična čistost, povezana z lepoto tona ali zvena njene violine, dajanje pobud, na nekaj mestih skoraj njeno dirigiranje med igranjem violine z nekakšnim kimanjem, kot da bi namignila dirigentu, naj izvedbo malo pospeši in dramatizira. Odlična je bila njena dolga kadenca, za katero bi se dalo sklepati, da jo je v celoti napisal sam Matičič, odličen je bil njen dialog z orkestrom, ki pa je na nekaj mestih zvok violine precej prekril in bi moral dirigent Steven Loy na te dinamične momente in zahteve bolj paziti.
Lana Trotovšek je vstopila v odobje zrelega koncertiranja s programi širokega časovnega in stilnega razpona, v katerem pa je dovolj prostora za slovensko glasbo, pa ne zato, ker je naša, ampak spričo njene odličnosti in mednarodne primerljivosti.
V tem tenutku ne vem, kdo je Matičičev koncert že izvajal, vsekakor bi bil skladatelj s sinočnjim nastopom Lane Trotovšek ob spremljavi Simfonikov RTV Sovenija z dirigentom Sevenom Loyem zelo zadovoljen.
Bili so najbolj topli in dolgi aplavzi ter ovacije celotnega večera. Lano Trotovšek sta s svojo navzočnostjo počastila tudi mama in oče, kar je glede na bivanje solistke v tujini že kar družinski glasbeni praznik. In prav je tako. Dom je svet in svet je dom.
Marijan Zlobec