Še do 26. aprila bo v Križevniški cerkvi potekala razstava Odtisi del akademskega slikarja Blaža Vehovarja. Razstava je del 38. Slovenskih glasbenih dnevov, ki se bodo zaključili danes. Glasba kot interpretativna umetnost je osrednja tema letošnjega praznika glasbe.
Razstava Blaža Vehovarja v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Blaž Vehovar je učenec beneške šole, ki mu je, tako kot še nekaterim slovenskim umetnikom generacij zadnjega desetletja prejšnjega in prvega desetletja tega stoletja,
stal ob strani profesor Carlo Di Raco in ga nagovoril k širokemu razmisleku o vsebinskih in formalnih izhodiščih; te je na poti ustvarjanja ponotranjil in nadgradil v lastno likovno izpoved, v kateri ohranja svež in prepoznaven rokopis.
Pomembni so mu barva, svetloba, prostor, kompozicija, zapis roke, ki poudarja tako gib, dotik kot nanos. Na mejo med abstrahiranjem in realističnim videnjem izmišljenih naravnih okolij pogosto umešča živali, ki jim grozi izumrtje, in ustvari dramatično vzdušje, ki nagovori in se dotakne.
Drami. Pušča odtise spoznanj in nagovarjanj. Odtise globoke skrbi in zavzetosti.
Blaž Vehovar ni samo subtilen in razmišljajoč opazovalec narave, temveč je po zaslugi dr. Mihe Kroflja tudi aktiven borec za ohranjanje narave in živalskega sveta; je zagrizen raziskovalec zgodovinske preteklosti, ki je s svojo krutostjo, sovražnostjo in zaničevanjem človekovega dostojanstva zaznamovala življenje njegove babice, ki je preživela strahote taborišča Ravensbrück.
Je spoštljiv oboževalec stvaritev umetnikov, ki so se s svojim odnosom do Človeka in Umetnosti zapisali v svetovno zgodovino: Prima Levija, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Vsi trije so preživeli taborišča smrti.
Mušič je s ciklom Kamnita pokrajina ustvaril enega izmed svojih vrhov. V rjavih odtenkih ob poudarjeno avtorski risbi je izpovedal vso bolečino telesa in pokrajine, ki jo desetletja kasneje Blaž Vehovar v tem brezmejnem prostranstvu s podobno barvno izbiro občuti kot grožnjo obstoja vrednot in ciljev, ki vsem živim bitjem omogočajo življenje.
Dela na temo odnosa človeštva do sveta in narave, s posebno ljubeznijo do živali, govorijo v zrelem slikarskem jeziku, ki črpa v tradiciji beneškega slikarstva, opirajoč se na vse aktualne izvore in naslone sodobne vizualne umetnosti; govorijo o angažiranosti umetnika, ki vidi v prihodnost in nas sooča s sedanjostjo.
Kustosinja razstave in avtorica predstavitve avtorja ter njegovih slik je umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec, ki je napisala zgoraj citirane misli.
Ogled razstave je impresiven in ambientalno še enkrat dokazuje, da je Križevniška cerkev poseben razstavni, koncertni, duhovni in arhitekturni ter zgodovinski ambient.
To je en vidik, drugi je slikarsko sporočilni, ki terja od gledalca več refleksije in prebujenega odnosa do umetnikovih del.
Tu v resnici ni toliko človekovega trpljenja, o katerem med drugim piše kustosinja, ampak umiranje živalskih vrst, med katerimi jih nekaj prepoznamo.
A to ni neka ilustrativnost, ampak baladna dramatičnost temnega tipa, ki mu daje ambient, še posebej če obiščeš razstavo zvečer pred koncertom v Viteški dvorani Križank, še dodatne domenzije in posledično vzbudi v gledalcu močnejši in doživljajski vtis.
Sama postavitev razstave je drzna, izajdljiva, nekako nadaljuje vertikalo oblakov na eni izmed prejšnjih razstav Tanje Pak.
Razstava je bolj “napadalna”, ker izkorišča tudi tri oltarje z njihovimi izvirnimi slikami v ozadju ali na svojih mestih.
Dalo bi se pomislti, da izginjata oba tematska ali vsebinska sklopa: religija in narava. Ali bo prej iz splošne zavesti in človekove potrebe ali želje po transcendenci prej izginil Bog, ali pa bo človek v svoji nadutosti in ne nazadnje moči prej počistil s tisoči živalskih vrst ?
Vehovarjeve slike so močne in se jim pozna, da niso plod ljubljanskega akademsko pedagoškega ter kuratorskega okolja ter vpliva.
Marijan Zlobec