Letošnji že 38. Slovenski glasbeni dnevi se počasi bližajo koncu, Dosedanji potek je bil zelo uspešen in odmeven. Nocoj je bil predzadnji koncert v Viteški dvorani Križank. Po tradiciji ga je pripravila Glasbena matica Ljubljana, namenjen pa je bil zgodovini slovenskega samospeva, tokrat enemu samemu avtorju, skladatelju Mirku Poliču.
Dr. Aleš Nagode, Veronika Brvar in Igor Vićentić, vse fotografije Marijan Zlobec
O njem in predvsem pravkar izdani glasbeni knjigi njegovih Samospevov je pred koncertom potekal predstavitveni pogovor, ki ga je vodila predsednica Glasbene matice Ljubljana Veronika Brvar, sodelovala pa sta muzikolog dr. Aleš Nagode in pianist ter Poličev pravnuk Igor Vićentić, ki je zatem nastopil na odru kot klavirski spremljevalec sopranistke Aleksandre Radovanović in tenorista Gregorja Ravnika. V pogovoru so bile posebej izpostavljene same skladateljske prvine; rokopisne osnove, ki so služile za natis, v kolikor je bila rekonstrukcija docela možna oziroma intencija zanesljiva. Ni bila pa čisto vsa.
Veronika Brvar in Igor Vićentić
Slovenski samospev je bogatejši kot imamo splošno glasbeno-zgodovinsko predstavo o njem. Je intimnejši, svobodnejši, po vseh parametrih glasbenega izraza modernejši, predvsem pa temelji na slovenščini kot identitetnem jeziku, ki spričo svojih konzonantov, šičnikov in šumnikov ni pevsko lahek jezik. To se je čutilo pri posameznih delcih izpovedi zlasti sopranistke, kjer slovenščina ni zazvenela v svoji globoki jezikovni biti in se zdi, kot da se naš jezik nasploh premalo goji v vseh detajlih, ne le pevskega, ampak celo govornega nastopanja, na primer v gledališču, kjer je odrska govorna kultura slabša kot je bila nekoč.
Aleksandra Radovanović
Mirko Polič je bil Tržačan v Ljubljani, a vprašanje je, kaj bi se zgodilo, ko ne bi fašisti požgali slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, oziroma ko bi se Italija razvijala drugače. Bi Marij Kogoj tam ustanovil slovensko opero, kot je imel idejo, bi tam deloval Mirko Polič sam, ki je potem leta 1929 uprizoril Črne maske v Ljubljanski operi?
Aleksandra Radovanović
Polič in Kogoj sta bila rojaka in sta polnokrvno občutila slovenski kulturni prostor v njegovi širši pojavnosti, saj je bila Ljubljana po številu slovenskih prebivalcev manjša od Trsta oziroma so se razmere spremenile po eni strani s propadom Avstro-Ogrske monarhije in na drugi strani z rapalsko mejo po prvi svetovni vojni ter vzponom fašizma z vsemi posledicami za Slovence in slovenstvo.
Mirko Polič se je kot avtor samospevov pokazal kot intimno svoboden in suveren človek, hkrati pa kot odličen pianist oziroma tu avtor klavirske spremljave, manj uspešen se je na večeru pokazal kot avtor opere Deseti brat, ki je naredila v predstavljenem duetu Manice in Lovra vtis stilne in časovne retardacije oziroma pogleda nazaj, kar pa je bilo v nasprotju s Poličevo operno sočasnostjo (njegov operni repertoar je bil najbolj sodoben in napreden) in njegovim intimnim razmišljanjem ter iskanjem vezi s sočasno slovensko liriko, še posebej Otona Župančiča, Josipa Murna – Aleksandrova, Dragotina Ketteja, Simona Jenka, Vide Jeraj, Gregorja Koritnika – Griše, Cvetka Golarja, Silvina Sardenka, pa celo Karla Destovnika Kajuha s samospevom Talcem, ki ga seveda veliko bolje poznamo kot Bosa pojdiva dekle osorej Rada Simonitija s tenoristom Jurijem Rejo. Kasneje so nastale še razne bolj popevkarske verzije, a se pokaže Mirko Polič kot najbolj moderen, čeprav se na koncu z interpretacijo tenorista, kot jo je glasovno izrazil Gregor Ravnik, jasno pokaže skladateljev slavospev svobodi in počastitev padlih oziroma po krivici ustreljenih nedolžnih talcev. Ni pa stil “partizanski.” Ta samospev ostaja tisti biser večera, o katerem je v pogovoru sogovornika spraševala Veronika Brvar, a se nista opredelila, češ da je vsak samospev drugačen, stilno bogat in različen, najbrž pa je res, da so vsi premalo znani in seveda zapeti.
Opera Deseti brat
Sopranistka Aleksandra Radovanović se je za svoj nastop odlično pripravila, saj je vse pesmi zapela brez not, kar naj bi veljalo kot temeljni princip nastopanja na večerih samospevov, a je že tako, da je za en sam koncert potrebnega ogromno študija. (Možno seveda je, da bo Glasbena matica Ljubljana organizirala še kak koncert, na primer v Trstu ali v Gorici – Novi Gorici v okviru EPK).
Gregor Ravnik
Radovanović nima sicer najbolj izrazno toplega glasu, pa tudi čistost slovenščine je na posameznih mestih opazna kot pomanjkljiva, kar pomeni preskromno duhovno globino z izraženo jezikovno identitetno; bolj emotivno in bivanjsko celostno ter poglobljeno, po drugi strani pa je ujeta v Poličev modernejši glasbeni jezik, ki zanika praktično vse stile preteklosti, hkrati pa noče biti glasbeni avantgardist kakšnega bergovskega ali schönbergovskega tipa, še manj biti pod vplivom kakšne italijanske glasbene kulture, francoskega impresionizma, čeprav so tu tudi taki momenti. Polič je moderen po svojem srcu, po izboru prefinjene lirike, pri čemer se je zdel najmočnejš Oton Župančič (v interpretaciji obeh pevcev). Radovanović je bila močnejša v dramskem izrazu, s poudarjanjem dramatičnih mest in s težnjo, da bi v nekaterih končnicah naredila večji glasovni efekt.
Ob tebi srečo sem spoznala
Tenorist Gregor Ravnik se je predstavil s petjem po notah, kar je seveda avtomatično druga liga koncertnega nastopanja. Deloval je sicer prepričljivo, vokalo in izrazno izdelano, tu in tam rahlo ležerno, malo presenetljiva je bila pesem Lasta – armenska patriotska romansa pesnika Gevorka Dodokhiana, ki jo je zapel v prevodu Žuvojina M. Paunovića v hrvaščino oziroma kak njen dialekt. Lastovka je izzvenela kot slavospev rodnemu kraju Aštaraku.
Pripelji naju tja, kjer mir, ljubezen sta doma !
Pianist Igor Vićentić se je izkazal kot odličen inerpret in spremljevalec, hkrati pa dokazal, da je bil sam Polič pianistični mojster.
Manica in Lovro
Duet, kot rečeno, je Poličevo dotlej izraženo samosvojo modernost zanikal, kot da je prava ljubezen, še posebej če jo ovira družina, tu kajpada oče, lahko izražena le v vokalni in izrazno zaklinjajoči gorečnosti. Kot prisega iz srca. (Jurčiča je prizadela Levstikova kritika v pismu o njegovem Desetem bratu, a dvomim, da je Polič to poznal).
Priklon in ovacije
Na koncu so bile lepe ovacije za nastopajoče in dokazale uspešen večer.
Darila za nastopajoče
Marijan Zlobec