Na 72. Ljubljana Festivalu bo težko izbirati med najboljšimi dogodki, ker so okusi in zanimanja občinstva različni, festival je dolg in je tako veliko priložnosti za vse ljubitelje kulture in umetnosti. Na 72. Ljubljana Festival se vrača Filarmonica della Scala, ki jo je nazadnje leta 2020 na festival pripeljal dirigent Fabio Luisi. Tokrat jo bo vodil Riccardo Chailly, šef dirigent in umetniški vodja Scale. Prihajajo s Čajkovskim in Ravelom.
Filarmonica della Scala, foto Giorgio Gori
Festival Ljubljana je uvedel svoj Klub, v katerega je včlanjenih menda že osem tisoč obiskovalcev prireditev, ima predprodajo vstopnic s popustom ter še marsikaj, kar sproti objavlja na svoji spletni strani. Njegove programe objavljajo tuje revije in drugi mediji, ki poročajo o programih festivalov v Združenju Evropskih glasbenih festivalov. Svoja gostovanja kajpada objavljajo tudi ansambli in posamezni umetniki na svojih profilih s tisoči sledilcev.
Dirigent Fabio Luisi s Filarmonica della Scala na 68. Ljubljana Festivalu, foto Marijan Zlobec
72. Ljubljana Festival bo zaokrožil še en nepozabni koncert, in sicer nastop Filarmonica della Scala (Filharmonični orkester milanske Scale) pod taktirko Riccarda Chaillyja. Svetovno prepoznani in dolgo časa v Leipzigu delujoči italijanski dirigent je ponesel še naprej slavo italijanske glasbene in še posebej operne kulture kot glasbeni direktor znamenite in zgodovinsko pomembne operne hiše milanske Scale ter glavni dirigent njenega orkestra, s katerim nastopa, kot že poprej z drugimi dirigenti, po vsem svetu.
Dvorana Gewandhaus v Leipzigu je nastala nekaj let pred Cankarjevim domom in je njene načrte arhitekt Edvard Ravnikar, graditelj CD, poznal
V sami Scali ima prkester svoj od opere ločeni koncertni program oziroma abonma. Kot gostje pri teh koncertih pa nastopajo najslavnejši dirigenti, kar je prav tako že večdesetletna tradicija.
Riccardo Chailly z razstave Alenke Slavinec v Tivoliju, foto Marijan Zlobec
Riccardo Chailly je v Ljubljani že bil, in sicer je nastopil kot šef dirigent in umetniški vodja Gewandhaus orkestra iz Leipziga leta 2013. Čeprav je Gewandhaus bil zgrajen sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, še vedno velja za eno najlepših in najboljših koncertnih dvoran na svetu.
Riccardo Chailly
Riccardo Chailly je na svojem gostovanju na 61. Ljubljana Festivalu na dveh večerih izvedel Mahlerjevo Deveto simfonijo in Beethovnovo Deveto simfonijo.
Takrat sem gostovanje napovedal v Delu
“Ljubljana Festival bo sredi tedna, natančneje v sredo in četrtek, prvič v obnovljeni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (na novih stolih) gostil svetovno znani Gewandhaus orkester iz Leipziga. Najprej bodo (28. avgusta) izvedli Mahlerjevo Deveto simfonijo, naslednji dan (29. avgusta) pa še Beethovnovo Deveto.
Gewandhaus prihaja v Ljubljano na 61. Ljubljana festival v svoji najboljši zasedbi ter z gostujočim zborom z Dunaja ter svetovnimi solisti, oba koncerta pa bo dirigiral njihov umetniški vodja Riccardo Chailly.
Ljubljanska koncerta bosta uvod v njihovo gostovanje na Salzburškem poletnem festivalu, kar pomeni, da prihajajo k nam najbolje pripravljeni in pod vtisom svetovnih umetniških pričakovanj ter odmevov.
Enainšestdesetemu Ljubljana Festivalu se je tako še enkrat nasmehnila sreča, da je slavni Gewandhaus orkester iz Leipziga za svojo generalko pred dvema koncertoma v Salzburgu izbral prav Ljubljano, kamor spričo svoje zasedenosti doma in na gostovanjih na svetovnih festivalih težko zaide. Gewandhaus je namreč eden izmed najstarejših svetovnih oziroma evropskih orkestrov in se nanj navezuje najbolj elitna nemška glasbena kultura; tu se je rodil Richard Wagner, tu je umrl veliki Johan Sebastian Bach …
Italijanski dirigent Riccardo Chailly bo Gewandhaus vodil še do leta 2020, kot smo že poročali, kar pomeni, da ne bo kandidiral za umetniško vodenje milanske Scale pod novim direktorjem Alexandrom Pereiro.
Se bo pa v Salzburgu prav z Mahlerjem pridružil izvedbi vseh Mahlerjevih dokončanih simfonij, ki so jih tam ob koncu julija in doslej v avgustu že izvedli različni orkestri: Simón Bolívar Symphony Orchestra of Venezuela z Gustavom Dudamelom najprej Simfonijo št. 8, potem Simfonijo št. 3 in št. 7, Dunajski filharmoniki z Zubinom Mehto Simfonijo št. 5, Simfonični orkester Bavarskega radia iz Münchna z Marissom Jansonsom Simfonijo št. 2, National Children Symphony Orchestra of Venezuela z dirigentom Simonom Rattlom Simfonijo št 1, ORF Radio – Symphonieorchester Wien z dirigentom Corneliusom Meistrom Simfonijo št. 4.
Zadnji koncert z Mahlerjevo Šesto simfonijo z SWR simfoničnim orkestrom iz Baden Badna in Freiburga z dirigentom Michaelom Gielenom je 21. avgusta v veliki festivalski dvorani občinstvo totalno prevzel.
Umetniška pika na i
Chailly bo tako nastopil kot zadnji in mora dati tako rekoč glasbeno umetniško piko na i, saj ve, da so kritiki vse Mahlerje, razen njihovega, že ocenili in da so zaradi tega pričakovanja še večja. Je pa res, da je ravno Deveta za poslušalca najtežja, zato so se je nekateri dirigenti lotili šele proti koncu svoje dirigentske kariere, kot slavni Herbert von Karajan, ki je sicer posnel le še Peto in Šesto simfonijo, drugih pa ne.
Deveto simfonijo Mahlerja in Beethovna bo izvedel 270 let star orkester, ki je svetovno slavo dosegel že v času Mendelssohna. »To je glasba z drugega sveta, to je glasba večnosti,« naj bi o Mahlerjevi Simfoniji št. 9 izjavil eden najslavnejših dirigentov vseh časov Herbert von Karajan, medtem ko je dirigent Otto Klemperer menil, da je največji dosežek v zgodovini glasbene simfonične umetnosti. Mahlerjevo delo velja za zadnjo simfonijo, ki jo je ustvaril pred smrtjo (umrl je leta 1911).
To je bilo zanj težko obdobje, ko se je vrnil iz New Yorka in je že vedel, da je na smrt bolan. Poleg tega se je še naprej moral spopadati z antijudovskim dunajskim ambientom, v osebnem življenju pa ga je najbolj prizadela smrt hčerke, tako kot nezvestoba žene Alme, ki je najbolj prišla na dan ob nespretni zamenjavi pisem oziroma kuvert z naslovom, ki ga je Walter Gropius po nerodnosti vtaknil v kuverto z naslovom samega Mahlerja in je tako on dobil Gropiusovo ljubezensko pismo, namesto Alma.
Riccardo Chailly s Filarmonica della Scala
Poleg tega so avstrijsko družbo tega obdobja po zatonu oziroma starosti Franca Jožefa že prevevali strah, pesimizem, občutki zaključka neke dobe in pričakovanja negotove prihodnosti. Bojazen, katere sopotnica je bila tudi divja dekadenca, ni bila odveč: začetek 20. stoletja je prinesel propad monarhij in držav ter prvo svetovno vojno. In mogočna Mahlerjeva simfonija vse to odraža. Vprašanje pa je, kaj nam bodo gostje iz Leipziga povedali o Mahlerju kot sodobniku, ki nam drži ogledalo v sedanjih trenutkih družbene krize.
Beethoven je svojo Simfonijo št. 9 dokončal leta 1824, danes pa velja za eno najbolj znanih in najboljših del iz svetovne zakladnice klasične glasbe. Osnova evropske himne je zadnji stavek te simfonije. V Ljubljani jo bodo poleg Gewandhausa izvedli še zbor Dunajskega pevskega društva ter solisti Luba Organášová, Gerhild Romberger, Roberto Saccà in René Pape.
Orkester milanske Scale, foto Andrea Veroni
Orkester Gewandhaus je eden najstarejših na svetu. Letos obeležuje 270. obletnico svojega obstoja, njegove korenine namreč segajo vse do leta 1743. Kot prvi so na primer leta 1811 izvedli Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 5, v sezoni 1825/26 pa celoten cikel njegovih simfonij. Premiero sta v Leipzigu doživeli tudi Simfonija št. 3 v a-molu (Škotska) in Koncert za violino v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja, ki je leta 1835 postal glasbeni direktor in dirigent tega izjemnega orkestra. V preteklosti je prvič izvedel tudi dela priznanih skladateljev, kot so Robert Schumann, Franz Schubert, Richard Wagner in Johannes Brahms.
Riccardo Chailly s Filarmonica della Scala
Anekdota
Znamenita je anekdota oziroma kar resnični dialog med revolucionarjem in anarhistom Bakuninom in skladateljem Richardom Wagnerjem. V revolucionarnem letu 1849, ko je na generalko za Beethovnovo Deveto v Dresdnu prišel Bakunin, se je po koncu vaje približal orkestru in Wagnerju ter vsem dejal, da če bi v požaru zgorela vsa glasba, bi se onadva z Wagnerjem za ceno lastnih življenj morala potruditi, da bi iz ognja rešila Beethovnovo Deveto.
Wagner je o Beethovnu večkrat pisal: v svojem eseju O dirigiranju (1869), drugem teoretskem spisu o tem glasbenem poklicu sploh (po Berliozovem), je Wagner največ pozornosti namenil Beethovnu. Podobno je o njem pisal leta 1840 v literarnem Romanju k Beethovnu, leta 1870 je sodeloval v zborniku o Beethovnovi stoletnici rojstva z razpravo o njem, pisal je komentarje k njegovim delom, zlasti Deveti simfoniji, ki jo je po nekaterih podatkih prvič slišal že leta 1828, bolj zanesljivo pa na vajah in potem na koncertu v Gewandhausu v Leipzigu leta 1830.
Deveto simfonijo je rad dirigiral, na primer v Dresdnu leta 1846 in v revolucionarnem letu 1849. V Londonu pa je Deveto simfonijo dirigiral že 11. junija 1855. Takrat je bila v dvorani tudi kraljica Viktorija z možem in za gostujočega dirigenta priredila sprejem.
Ta poteza je bila precej nenavadna in drzna, saj je vedela, da je bil Wagner kot revolucionar obsojen na smrt in izgnan iz Nemčije; torej je priredila sprejem za političnega begunca! Wagner je leta 1873 napisal razpravo O izvajanju Beethovnove Devete simfonijem, leta 1877 pa je še enkrat imel cikel osmih koncertov v Londonu, da bi kaj zaslužil po ogromnih dolgovih, ki so nastali z izvedbo Nibelunškega prstana v Bayreuthu leto poprej. Kraljica Viktorija na koncerte ni prišla, je pa Wagnerja osebno sprejela na gradu oziroma v kraljičini rezidenci Windsor.
Biti vodja ali kapelnik Gewandhaus Orkestra Leipzig je prestiž in velika čast. V Milanu rojeni dirigent Riccardo Chaily je med drugim študiral pri svojem očetu Lucianu Chaillyju, priznanem opernem skladatelju. Pri dvajsetih letih je postal asistent dirigenta Claudia Abbada v Scali, kjer je kot dirigent debitiral leta 1978. Sodeloval je z izjemnimi orkestri, Gewandhaus orkestru pa je prvič dirigiral leta 1986 na Salzburškem poletnem festivalu, potem ko ga je priporočil Herbert von Karajan.
Gewandhaus Orkester Leipzig je na ljubljanskem poletnem festivalu prvič gostoval že leta 1977. Takrat je pod taktirko Gerta Bahnerja izvedel dela Glucka, Vogla, Mozarta in Haydna.
»Gostovanja v Ljubljani se izjemno veselimo,« je za slovenske medije izjavil Riccardo Chailly, »glede na to, da vem, kakšna je njena glasbena tradicija. Mislim si, da je enako zanimiva tudi publika. Komaj čakam.« Maestro je te dni s svojim orkestrom na koncertni turneji in tako bo le dan pred ljubljanskim gostovanjem Mahlerjevo 9. Simfonijo izvedel v Toblachu. In prav to je kraj, kjer jo je veliki glasbenik pisal.
Ljubljanska koncerta bosta v Cankarjevem domu ob 20. uri kot prva dogodka v prenovljeni Gallusovi dvorani in zato hkrati še kot nakakšen akustično- razpoloženjski ter seveda umetniški »test«. (Delo, 2013)
Riccardo Chailly v Scali
Program ljubljanskega koncerta 2. septembra v Gallusovi dvorani CD:
Peter Iljič Čajkovski: Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64
***
Maurice Ravel: Dafnis in Hloa, suita št. 1
Maurice Ravel: Dafnis in Hloa, suita št. 2
Letošnji poletni festival bo, kot že rečeno, zaznamovala tudi vrnitev Riccarda Chaillyja, ki je nastopil na 61. Ljubljana Festivalu s slovitim Gewandhaus orkestrom Leipzig. Svetovno prepoznani italijanski dirigent je bil v preteklosti kapelnik Gewandhaus orkestra Leipzig in je 16 let vodil Concertgebouworkest (Kraljevi orkester Concertgebouw) iz Amsterdana. Danes deluje kot glasbeni direktor znamenite in zgodovinsko pomembne milanske operne hiše La Scala, ustanovljene leta 1778, ter glavni dirigent Filarmonice della Scala (Filharmoničnega orkestra milanske Scale). Redno dirigira najpomembnejšim simfoničnim orkestrom in sodeluje na mednarodnih festivalih.
Tokrat bo s Filharmoničnim orkestrom milanske Scale izvedel Simfonijo št. 5 v e-molu, op. 64, Petra Iljiča Čajkovskega. Ta je po zgledu Ludwiga van Beethovna in Roberta Schumanna zasnovana ciklično, saj ima v vseh stavkih ponavljajočo se glavno temo, in v absolutni glasbeni govorici, saj je v nasprotju z mnogimi skladateljevimi deli brez zunajglasbenih aluzij. Chailly bo nato izvedel še orkestrski suiti Dafnis in Hloa Maurica Ravela, ki velja za mojstra orkestracije. Ravel je v tem delu s spreminjanjem znanih zvokov (dušenje, nenavadni registri ipd.) dosegel povsem edinstvene in nove orkestrske barve.
Treba bo na vse koncerte, ker se ne bodo nikoli več ponovili, legendarnih dirigentov pa je le še peščica.
Marijan Zlobec