Na 72. Ljubljana Festivalu bo zelo veliko enkratnih umetniških dogodkov, med katerimi so gostovanja tu najprej predstavljenih glasbenikov Marthe Argerich, Charlesa Dutoita in Zubina Mehte že na prvi pogled najbolj zveneča. Da bo Zubin Mehta dirigiral dve predstavi Verdijevega Trubadurja s Teatro Maggio Musicale Fiorentino, se ne bi mogel pohvaliti niti Salzburški poletni festival. Prav tako ne, da bodo najboljši glasbeniki nastopili med 28. avgustom in 3. septembrom. Naj spomnim, da je Martha Argerich predlani svoj koncert v Salzburgu odpovedala, češ da je zbolela.
Antonio Pappano, foto spletni profil/IMG Artists
Takrat sem zapisal: “Vodstvo festivala je sprejelo bolezen Marthe Argerich, ni pa opazilo, kar so videli vsi, namreč da najslavnejši pianistki na svetu niso dali samostojnega recitala, ampak bi morala le spremljati violinista Renauda Capuçona, ki še zdaleč ni tako pomemben in odličen kot je ona, prav tako pa je razvidno, da so njen oziroma njun koncert pomaknili v Hišo za Mozarta, ne pa v Veliko festivalsko dvorano.” Vsak normalen človek ob tem zboli.
To ni bil primeren in spoštljiv odnos do umetnice, ki je želela v Salzburgu praznovati svojo osemdesetletnico. Upajmo in želimo si, da bi bilo v Ljubljani na zaključnem koncertu 72. Ljubljana Festivala povsem drugače. En sam veličasten glasbeni praznik.
Londonski simfonični orkester v dvorani Barbican, foto Wikipedija
Vrhunski izvajalec simfonične in operne glasbe Antonio Pappano prihaja na koncert v Cankarjev dom 28. avgusta z interpretacijo skladb 19. in 20. stoletja. Vodil bo slavni London Symphony Orchestra (Londonski simfonični orkester), ki velja za enega najboljših na svetu. Po mednarodni anketi objavljeni pred leti je bil uvrščen na četrto mesto (za Amsterdamom, Dunajem in Berlinom).
Program:
Edward Elgar: Koncert za violino in orkester v h-molu, op. 61 – Vilde Frang, violina
***
Gustav Mahler: Simfonija št. 1 v D-duru, “Titan”
Edward Elgar je bil skladatelj bogate invencije in edinstvenega značaja, kar ga je uvrščalo med najboljše evropske romantične umetnike ter v sam vrh britanske glasbe njegovega časa. Violinski koncert je klasično zgrajen, a tonalno nejasen, in velja za enega najzahtevnejših v koncertnem violinskem repertoarju.
Gustav Mahler, ki je deloval v istem času, je prav tako pustil izjemen pečat v glasbeni zgodovini. Njegov opus je danes pomemben za vsakega velikega dirigenta in orkester, njegova Prva simfonija v D – duru pa nas vodi od prebujanja narave prek ranjenega srca do končne triumfalne apoteoze. Gustav Mahler je že v svoji Prvi simfoniji izjemen. Spomnimo na redek solo kontrabasista, ki v tretjem stavku zaigra melodijo, ki jo pri nas poznamo kot Mojster Jaka, al že spiš ? A je Mahler dur spremenil v mol in dal glasbi značaj pogrebne koračnice. Obstaja veliko verzij Prve simfonije, saj jo je Mahler od prve izvedbe leta 1889 v Budimpešti zelo spreminjal (pa ne le dodani stavek Blumine) in med vsemi svojimi simfonijami največkrat dirigiral. Spremembe so nastajale še pred prvo objavo leta 1898 kot simfonijo v štirih stavkih brez Blumine.
Prva simfonija ima zelo veliko zasedbo, še posebno pihal (štiri flavte, štiri oboe, trije klarineti, trije fagoti) in trobil (sedem rogov, pet trobent, štiri pozavne, tuba), dvojna je zasedba timpanov… Uporablja še harfo.
Veliko je diskusij o naslovu Titan. Mahler sam je pojasnil, da simfonija ni slikanje romana pisatelja Jeana Paula, a je to ime sam uporabil ob izvedbah v Hamburgu in Weimarju (1893 in 1894).
Antonio Pappano
Elgarja in Mahlerja, ki traja okrog 59 minut, bo predstavil karizmatični dirigent sir Antonio Pappano, ki bo septembra 2024 postal šef dirigent London Symphony Orchestra (Londonskega simfoničnega orkestra), s katerim sicer sodeluje že od leta 1996 in je z njim imel že nad 70 koncertov, pred tem pa je bil 22 let glasbeni direktor Kraljeve operne hiše Covent Garden v Londonu in umetniški vodja Orchestra dell’Accademia Nazionale di Santa Cecilia v Rimu. Bil je tudi dirigent orkestra na koncertu ob kronanju Charlesa III. in Camille.
Antonio Pappano, foto Opera Online
Londonski simfonični orkester ( LSO ) je britanski simfonični orkester s sedežem v Londonu. Ustanovljen leta 1904 je najstarejši londonski simfonični orkester. LSO je ustvarila skupina glasbenikov, ki so zapustili Queen’s Hall Orchestra Henryja Wooda zaradi novega pravila, ki od igralcev zahteva, da orkestru dajo svoje ekskluzivne storitve. Podobno pravilo je kasneje za svoje člane uvedel tudi sam LSO. Od samega začetka je bil LSO organiziran na podlagi sodelovanja, pri čemer so si vsi glasbeniki delili dobiček ob koncu vsake sezone. Ta praksa se je nadaljevala prva štiri desetletja delovanja orkestra.
LSO je v tridesetih in petdesetih letih 20. stoletja preživljal obdobja mrka, ko je veljal za slabše kakovosti od novih londonskih orkestrov, zaradi katerih je izgubil glasbenike in naročila novih del: Simfonični orkester BBC in Londonski filharmonični orkester v 30. letih 20. stoletja ter Filharmonija in Kraljeva filharmonija po drugi svetovni vojni so bili takrat boljši orkestri. Načelo udeležbe pri dobičku je bilo v povojnem času prvič opuščeno kot pogoj za prejemanje javnih subvencij. V petdesetih letih je orkester razpravljal, ali naj se osredotoči na filmsko delo na račun simfoničnih koncertov; veliko starejših glasbenikov je odšlo, ko je večina zavrnila idejo izvajanja filmske glasbe. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja si je LSO povrnil vodilni položaj, ki ga je obdržal tudi pozneje. Leta 1966 je orkester za nastopanje ob njem v zborovskih delih ustanovil LSP Chorus, prvotno mešanico profesionalnih in amaterskih pevcev, kasneje povsem amatersko zasedbo.
Orkester kot samoupravni organ izbira dirigente, s katerimi sodeluje. V nekaterih fazah svoje zgodovine se je odrekel glavnemu dirigentu in je sodeloval le z gosti. Med dirigenti, s katerimi je bil najbolj povezana, so v zgodnjih dneh oziroma letih Hans Richter, sir Edward Elgar in sir Thomas Beecham, v zadnjih desetletjih pa Pierre Monteaux, Andre Previn. Claudio Abbado, sir Colin Davis in Valerij Gergijev.
Od leta 1982 ima LSO sedež v Barbican Centru v londonskem Cityju. Med njegovimi programi so bili obsežni festivali, ki so slavili tako raznolike skladatelje, kot so Berlioz, Mahler in Leonard Bernstein. LSO trdi, da je najbolj posnet orkester na svetu; snema za gramofonske plošče od leta 1912 in je izvajal glasbo na več kot 200 zvočnih posnetkih za kinematografe, med katerimi je najbolj znana serija Vojna zvezd. LSO je dosledno uvrščen med vodilne svetovne orkestre. Na zadnji anketi (The Top 10 orchestras in the World) je bil uvrščen na četrto mesto: na tretje Berlinska filharmonija, na drugo Chicago Symphony Orchestra in na prvo Dunajska filharmonija. (To je druga anketa, kot je bila prej omenjena).
Londonski simfonični orkester je nazadnje gostoval v Ljubljani leta 2010, ko je bil njegov šef dirigent Valerij Gergijev in so izvajali Sibeliusa ter Mahlerja. Kot prvi pa ga je v Ljubljano pripeljal tedanji šef dirigent Claudio Abbado sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nastopili so v Slovenski filharmoniji, saj Cankarjevega doma takrat še ni bilo.
Violinistka Vilde Frang foto EMI Classics
Z Elgarjevim koncertom bo nastopila norveška violinistka Vilde Frang. Zaslovela je kot zmagovalka oziroma prejemnica nagrade Credit Suisse Young Artist Award 2012, ko je izvedla Sibeliusov violinski koncert z Dunajskimi filharmoniki pod vodstvom Bernarda Haitinka na festivalu v Luzernu. Leta 2013 je debitirala na London Proms, ko je odigrala Bruchov violinski koncert s Filharmonijo BBC pod vodstvom Johna Storgardsa v Royal Albert Hall. Leta 2016 je Frang izvedla Mendelssohnov violinski koncert z Berlinskimi filharmoniki pod vodstvom Simona Rattla v okviru njihovega evropskega koncerta v Rørosu na Norveškem.
Njena dolgoletna mentorica je bila Anne Sophie Mutter, s katero je tudi nastopala (Bach).
Frang je od leta 2013 honorarna profesorica na Norveški akademiji za glasbo v Oslu. Do leta 2021 je igrala na violino Jean-Baptiste Vuillaume iz leta 1864. Od takrat dalje pa igra na violino ‘Rode’ Guarneri del Gesù iz leta 1734, ki jo je posodila družba Stretton Society.
“Zame izstopa kot akustično popolna violina. Medtem ko ohranja nekoliko temnejše in izjemno bogate tonske lastnosti, ki so značilne za del Gesujevo delo, ima tudi izjemno prodorno moč, ki je sposobna resonirati in presekati katero koli polifonijo orkestrske spremljave. ”
Vilde Frang, foto Wikipedija
Marijan Zlobec