Mladinska knjiga vabi na predstavitev knjige scenaristke in režiserke Helene Koder Krošnja z neznanimi sadeži, ki bo v petek, 8. marca, ob 18. uri v Vodnikovi domačiji Center. Z avtorico se bosta pogovarja urednik knjige Andrej Ilc in jezikoslovec Primož Vitez. Pogovor organizira Vodnikova domačija v sodelovanju z Mladinsko knjigo.
Helena Koder, foto objava na FB
𝗛𝗲𝗹𝗲𝗻𝗼 𝗞𝗼𝗱𝗲𝗿 poznamo kot scenaristko in režiserko številnih dokumentarcev na Televiziji Slovenija, dobitnico Štigličeve nagrade za življenjsko delo in v zadnjem desetletju kot pisko esejev. Zdaj, pri 87. letih, jo imamo priložnost spoznati še kot pisateljico, avtorico knjige. Je bralka – dobra bralka, ki piše. Čeprav so povod za pisanje knjige poezija, filmska umetnost, narava in drugi ljudje, piše tudi o sebi, saj ne zna pisati neosebno. Premišljuje in piše izjemno senzibilno in natančno izoblikuje misli, da bi sebi utrla pot v globino doživljanja ter razumevanja umetnosti in življenja ter morda k tovrstni pustolovščini navdihnila tudi kakega bralca ali bralko.
Naslovnica
Enajst esejev v tej dragoceni knjigi je bilo napisanih in revijalno objavljenih v zadnjih desetih letih, zdaj ko so zbrani na enem mestu, pa so s svojimi spoznanji in naključnimi ujemanji prerasli v posebno pričevanje o življenju in umetnosti kot lepoti.
Heleno Koder Gorenjski glas predstavlja kot rojeno Kamničanko, foto Gorazd Kavčič
Andrej Ilc, urednik knjige, je ob izidu povedal: »Helena Koder v svojem knjižnem prvencu razmišlja o umetnosti z veliko in malo začetnico, o Umetnosti, ki je včasih visoka, težko dostopna gora, a tudi o umetnosti življenja, ki ni nič manj pomembna. Esejistična zbirka Krošnja z neznanimi sadeži je navdihujoče pričevanje o tem, da je, kljub vsem končnostim, življenje neskončno zanimivo in polno smisla.«
Helena Koder, foto Edi Šelhaus
Primož Vitez o zbirki: »Esejistični prvenec Helene Koder je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. Ti eseji nam dopovedujejo, da je dobro, če z odprtimi očmi pozorno doživljamo živost svojih sodobnikov in užijemo njihovo družbo, kajti z mrtvimi ne moremo (več) na kavo.
Helena Koder in Urban Koder, foto Svet24
Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja (in je doživljala) prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wisławe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta. Seveda o vsem tem pripoveduje skozi svoje oči in nam marsikaj razodene o sebi, a Heleni Koder je pomembno govoriti o drugih ljudeh, tistih, ki so odločilno prispevali, da je njena misel tako blaga, njen spomin tako oster in njeno pisanje tako jasno. Kamor koli ji gre tekst, v interpretacijo, mnenje, očarljive zastranitve ali sanje, zmeraj se vrne tja, od koder je vzniknil: k poeziji.«
Helena Koder leta 1963, foto Wikimedija/Milan Kumar
Marijan Zlobec