Ob 85. rojstnem dnevu pesnice, pisateljice, šansonjerke, glasbenice in igralke Svetlane Makarovič in izidu njene tretje zbirke haikujev vas Mladinska knjiga v ponedeljek, 12. februarja, ob 18. uri vabi v Mini teater na glasbeni recital Ognji in sence, ko se bo pesnici na odru pridružil violinist in komponist Matija Krečič.
Ognji in sence
Ognji in sence so tretja pesničina zbirka haikujev, ki je izšla pri Mladinski knjigi. Prva zbirka Zima vezilja je izšla leta 2016, druga Naj bo poleti pa 2018. Pesničini haikuji nas vedno znova vabijo k razmisleku, kje smo in kam gremo. Zdi se, kot da je prek kratkih upesnjenih misli ustvarila nekakšno inventuro svojega življenja. V prvem delu zbirke ima glavno vlogo ogenj, ki ga lahko dojamemo kot metaforo za neizprosnost, individualnost in preboj. V drugem delu se ogenj umakne senci, ki v sebi nosi obžalovanja, odhode in minljivost.
Drobcen ogenjček
sredi snežne poljane –
premražen otrok.
Od kod te sence?
Ne od kod, ampak od kdaj.
Da ne pozabiš.
Zima vezilja
Zima vezilja je zbirka petinštiridesetih haikujev, trivrstične pesniške oblike, ki izvira z Japonske: prvi in zadnji verz imata pet, drugi sedem zlogov. Kratki, a močni haikuji, med katere je pesnica vpletla tudi nekaj narodnih (Če študent uši dobi. /vija vaja ven …), vsakemu izmed nas priklicujejo druge podobe, druge občutke … – Ilustriral Andrej Brumen Čop.
Ne premakne se.
Ivje se ne osuje.
Veverica, spiš?
(Iz predstavitve založbe)
Svetlana Makarovič med svojim nagovorom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, foto Marijan Zlobec
Naj bo poleti se bere kot prosto nadaljevanje trpke in hladne vsebine iz Zime vezilje. Tokrat nismo več v objemu mraza, snega, žleda ali ledu, saj so se snežene rjuhe stajale in razgalile vse mogoče človeške smeti. Zimske in ledene motive je v celoti zamenjalo poletno občutje, poletno podobje; visoke trave, žužki, košnja, žetev, pasji dnevi, cvetoče rože, ptičje petje, pa tudi vročina, suša, morje … Tako kot je Zima vezilja ledenela od mraza človeškega srca, bi lahko rekli, da se zbirka Naj bo poleti vsa suši in občasno cvre od vročine pekla na zemlji. V nasprotju s prejšnjo zbirko, ko se je na ozadju ledene pokrajine risala domala brezčasna kristalna podoba zla, četudi kdaj ujeta v kristalno noč in žico, ki rani, so tokratni haikuji nekoliko bolj kontekstualizirani, neposredneje izhajajo iz družbene stvarnosti. Kot da poletje in z njim visoko sonce s svojo svetlobo prežarja vsak še najbolj skrit kotiček zemlje in človeške duše, pri tem pa ob vsem lepem razgalja tudi surovost in vulgarnost našega bivanja. Prenekatere trivrstičnice se tako berejo kot lucidni komentarji ne le naše slovenske družbene, temveč tudi politične realnosti v najširšem pomenu. Nekateri haikuji imajo nadih pravcate družbenopolitične satire:
“Vrhovni žužek
je zažužnjal povelje.
Pa ubogajmo.”
Naj bo poleti
Zbirka Naj bo poleti je še enkrat obsežnejša kot Zima vezilja, vsebuje kar sto in en haiku, in je v celoti samostojno avtorsko delo, saj je Svetlana Makarovič h knjigi prispevala tudi ilustracije. (Odlomek iz objave Diane Pungeršič S knjižnega trga 2018).
Svetlana Makarovič, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec