Malezija se mi kaže kot urejena, bogata država, sama prestolnica Kuala Lumpur pa kot čisto mesto, bolj skrbno vzdrževano kot Ljubljana. MOL nima dovolj posluha za komunalo in vse njene funkcije ali naloge.
Razkošje na svetovni ravni v Paviljonu, vse fotografije Marijan Zlobec
Čez vikende in praznike se naberejo prepolni koši za smeti, potem gre vse na tla. Tu nisem še opazil niti enega takega primera. Pav tako ne klošarskega združevanja, kolektivnega popivanja, izsiljevanja in nadlegovanja ljudi, tako domačinov kot tujcev.
Ljubljana je v tem smislu med najslabšimi mesti, čeprav si MOL zatiska oči in noče videti tistega, s čimer se meščani srečujemo vsak dan, pa ne le enkrat dnevno, raje desetkrat ali od jutra do poznega večera, ko te čakajo pred izhodom iz Cankarjevega doma z “bi bil kakšen kovanec, že tri dni nisem nič jedel.” In to že leta dolgo isti nadlegovalci, ki znajo biti nadležni, agresivni, žaljivi, kar je kaznivo ogrožanje ljudi.
V Kuala Lumpurju so zelo skrbno urejene trgovine, še posebej bolj luksuzni nakupovalni centri, tako da ob arhitekturi, oblikovanju prostorov, celostni podobi etaž, hodnikov, izbora materialov, perfekciji vseh izvedb, razporeditvi ponujenih artiklov, preglednosti, razsvetljave, mikavnosti za obiskovalca… lahko samo strmiš.
Če primerjam podhod v Maximarketu, njegovo nesnago, neurejenost, odvratnost, slab izbor materialov, brez vsakega okusa in privlačnosti ter prijetnosti, potem Ljubljana za Kuala Lumpurjem močno zaostaja.
MOL je resda uredil podzemne zbiralnike za ločene odpadke, česar Kuala Lumpur nima, a je opazno, da prihajajo k odlagališčam avtomobili in kombiji, ki očitno ne spadajo tja in odlagajo svoje odpadke, ali pa jih puščajo kar na tleh.
Še huje je z zbiralniki, za katere je treba imeti kartico.Vse pa je vedno bolj zasvinjano in se nesnaga vpija v tla in ostajajo grdi ter trajni madeži. MOL o tem ne razpravlja, mediji pa so tiho, saj imajo preveč dela in skrbi sami s sabo.
MOL bi moral imeti džurno komunalno službo noč in dan ter javno dostopen telefon za vse, ki bi jo lahko informirali, kje je prišlo do nenadne večje koncentracije odpadkov, še posebej, ko se zberejo cele skupine ljudi ter gredo v supermarkete po velike količine hrane in pijače, potem pa je bližnji koš za smeti takoj poln. Da ne govorim o petkih in sobotah z žurkami do jutranjih ur.
Ker sem bil za novo leto na Baliju in je na silvestrski večer ob morju bilo na tisoče ognjemetov in nekaj deset tisoč ljudi, pa po drugi strani nisem slišal pokanja petard.
Tam je kultura višja kot v Ljubljani in celotni Sloveniji, kjer je primitivnost vedno večja, kot da nisi praznoval, če nisi metal petard.
V Kuala Lumpurju je v luksuznih predelih ali na določenih stavbah veliko svetlobnih reklam, več kot pri nas, saj se nam ne splača, tu pa zasledujejo svoj interes in ravnajo skladno z njim.
Luksuzni centri in prodajalne izdelkov svetovnih znamk, ki so bolj ali manj povsod iste, so seveda takoj precej dražji, a je gostov še vedno precej.
Veliko je vsakršne kozmetike, parfumov, lakov…, čeprav se zdi, da gre bolj za prestiž zlasti žensk. Več ne bi rekel, saj ima vsakdo svoj okus.
Podobno restavracije in kavarne, čeprav je kava tam dražja kot v Italiji ali pri nas. Pomembni so občutki, da nekje si.
Opazna je želja po svojskosti, neki tipiki, vsebinskosti, različnosti, črpanju in udejanjanju izvirnih idej, skratka kreativnosti, ki je je v Ljubljani premalo.
Lahko bi vam našteval primere slabega, a je bila za primer na televiziji javno kritizirana restavracija v novem Centru Rog, čeprav je tam sploh še ni.
Temperament ponudnikov vsakršnih storitev je v Maleziji, tako kot še v mnogih drugih državah, je bistveno večji ali opaznejši, da ne rečem agresivnejši kot pri nas. Čim te zagledajo, se spravijo nate…
Pri nas smo zelo sramežljivi in čakamo, da se bo gost ali obiskovlec, še posebej turist sam odločil. Če je lačen, bo seveda sam kaj izbral. A mora videti bogato ilustriran in dovolj velik jedilni list z vsemi cenami.
Turist rad pogleda tudi v konkretne krožnike na mizah drugih gostov, da si ustvari vtis, kaj bi lahko še sam izbral ter naročil. Sam sem nekajkrat goste pri mizi kar vprašal, če je dobro kar jedo.
Pri muslimanskih restavracijah je stvar lažja, ker so vse jedi v razporejenih velikih posodah, pod katerimi je topla voda. Vidiš, kaj bi bilo lahko dobro.
Posebej atraktivna pa je sprotna peka kruha v notranjosti močno ogrevanega keramičenega kotla in je tako vsak kos narejen sproti; najprej kuhar testo oblikuje, postavi in razgrne na posebno veliko gobo, nato pa ga prilepi na notranjo razbeljeno steno, na katero se testo prilepi in po dveh, treh minutah speče.
Kuhar ga s posebno dolgo kovinsko pripravo pobere in da v posodo ali pripravi za gosta pri mizi, lahko pa tudi razreže in da v plastično posodo za domov.
Najboljši je česnov kruh, že kot kakša pica, saj je okrogel in skoraj tako velik ter ga lahko ješ tudi samostojno, seveda pa je še boljši za pomakanje v kakšen odličen curry z mesom, namesto sicer povsod in vedno prisotne porcije riža.
Obiskovalci Paviljona morda kupujejo manj, kot bi radi, ker je predrago, a je podobno tudi v luksuznih palačah v Tokiu.
Ni pomembno samo vrhunsko oblikovanje notranjih prostorov, seveda unikatno, ampak razporeditev ter urejenost artiklov.
Že postavitev čokolad se zdi, kot da so vrhunska potrošniška dobrina.
Vsak zavojček prinaša kupcu celo bogastvo.
Ljudi je treba znati prepričati.
Kdaj kupiti, če ne sedaj ?
Sladoled je drag.
Niti nimajo kakšne vrhunske izbire.
Muslimanski svet je lahko zelo moderen.
Kot da bi bil pri zdravniku.
Kavarna streže eno samo kavo.
Arabica
Povsod prevladuje razkošje.
Oblikovanje trgovin, da se Ljubljana zdi kot kakšno srednjeveško mesto.
In nikoli ne bo drugače.
Ker mi nimamo ljudi.
Ne z znanjem.
Ne z okusom.
Vlaganja kapitala so slaba.
Bolj pranje pokradenega.
Preprodajanja.
Hitro ustanavljanje mednarodnih skladov.
Preprodajanje in mešetarjenje.
Tako. da se lahko samo zjočeš.
Ni ljudi, ni vrhunskih strokovnjakov.
Ni estetike.
Sredi Ljubljane gradijo ali pa so že zgradili stavbe, ki se jih nihče ne razveseli.
Komu so namenjene, nihče ne ve, razen bogatih kupcev.
In tako se bo nadaljevalo v sklopu nove avtobusne postaje, ki bo že po lokaciji katastrofa.
Napovedujejo se investicije v nekdanjem kompleksu Žita.
Ostaja katastrofalna ostalina velikega predela okrog Kolinske.
Največji nateg okrog trgovskega središča ob stadionu v Stožicah.
Množica povsem gnilih stavb ob Tržaški cesti.
Serija gradbenih jam ob Tobačni tovarni.
Samovoljno programirnje na celotni lokaciji Plečnikovega stadiona za Bežigradom.
Ni da ni v Ljubljani narobe.
Zato bo treba iz Ljubljane zbežati na lepše.
Marijan Zlobec