Bali je zelo priljubljeno turistično središče, ne nazadnje med zimskimi počitnicami tudi za Slovence, ki pridejo na letališče Denpasar po dvanajsturni vožnji direktno iz Istanbula, tja pa iz Ljubljane. V Ubudu sem slučajno srečal kar šest slovenskih turistov oziroma družino s štirimi člani iz Maribora in potem še mlajši par.
Glasbeni festival v Ubudu, vse fotografije Marijan Zlobec
Priporočam delni obisk kombinacije Kuta – Legian ob morju, kar predstavlja dve med sabo neposredno povezani mesteci na razdalji kakih dvajset kilometrov, in Ubud na celinskem delu.
Za povezavo svetujem taksi, po možnosti preko sletne aplikacije, ker je tak prevoz cenejši. Avtobusne zveze so slabe in jih nisem uporabljal. Železnice pa sploh ni.
V Ubudu je vse polno raznih prireditev, plesnih dogodkov, predstav, folklonih in glasbenih srečanj ter festivalov.
Tak je bil nekajdnevni glasbeni z nastopom ali koncerti različnih glasbenih skupin, nekatere pa so imele še dodatne manjše pevske ansamble ter plesalko, ki pa je dovolila, da so se ji na odru med njenim plesom pridružili še posamezniki iz občinstva.
Glasba je večinoma prežarjena s tolkali različnih vrst, izvora, posebnosti, lokalne izdelave in tipike, kot je ne najdemo drugje.
Nastopi so perfekcionistični, tako kot pri nas na primer v pihalnih orkestrih in godbah, ki so vse delujoče na ljubiteljski ravni.
Poudarek je na skladnosti različnih ritmov. In ker so inštrumeti različni, nikakor ne moremo govoriti o samo tolkalnih ansamblih. Kot rečeno gre še za petje, vzklikanje, skandiranje, pevsko zlogovanje ali izvajanje melodij.
Vse nastope prežema neverjeten entuziazem, pravi čar nastopanja in želja po vtisu pred številnimi poslušalci in gledalci.
Kot tujcu je težko opredeliti tipičnost posameznih skladb, če se jim lahko tako reče, identificirati njihovo foklorno izročilo, regionalnost, krajevno posebnost, časovnost, kaj šele avtorstvo.
Za tujca je najbolje, da enostavno uživa, opazuje, primerja, se prepusti okolju večjih poznavalcev, ki pa vendarle na nastope reagirajo različno.
Niso neopazne različne uniforme ali oblačila posameznih ansamblov, žal pa za občinstvo niso imeli pripravljenih nekih natisnjenih programov s časovnimi razporedi in identifikacijo vseh na odru.
Nastopajoči glasbeniki imajo različne uniforme: črne, bele, zelene, lahko pa nastopajo tudi do pasu goli.
Vsi glasbeniki zase posebej postavijo glasbila, potem ko prejšnji počistijo oder in odnesejo z njega vsa svoja.
Družabnost sicer koncertnih nastopov nastaja spontano; eden nastopajoči se opogumi in sledi drugemu.
Opazovalci še zbirajo pogum in se odločajo, ali bi stopili na oder ali raje ne.
Ansambli počivajo po nastopu ali pa čakajo nanj.
Nekatere majice imajo ansambelske grbe.
Občinstvo pa prihaja z vseh strani pod dvignjeno naravno kaminto ploščadjo, ki se na eni strani nadaljuje v sklop pokritih tržnic z vsakršno kramo ali turističnimi spominki, kot jih v Sloveniji ni in jih nikoli ne bo, ker mi ne znamo in nočemo prepoznati kot slovensko narodno ali ljudsko identiteto skoraj v nobeni stvari.
Na Baliju še enkrat vidiš, kako smo Slovenci samoboječ narod, brez poudarjanja lastne bogate identitete in zgodovine. Mi nimamo nobenega spomenika, kjer bi bile celopostavne figure oblečene v slovenske narodne noše. Vemo pa, kakšne so. Slovenski etnologi so žalostno tiho.
Marijan Zlobec