Pri ZKP RTV Slovenija so pravkar izdali prenovljeno izdajo ciklusa samospevov Franza Schuberta Zimsko popotovanje na poezijo Wilhelma Müllerja v slovenskem prevodu Pavla Obláka in v izvedbi basbaritonista Marcosa Finka in pianistke Nataše Valant v digitalni obliki. Izvedba v slovenščini je verjetno ena zelo redkih, če ne edina izvedba v kakšnem drugem jeziku, ne v nemščini.
Franz Schubert – “Lahko noč” takti 7-11
Za vse to je treba imeti tako odličnega prevajalca kot pevca. Posnetek je prejel nagrado zlati orfej. Same podelitve nagrade , ki jo podeljuje pariška Académie du disque (1998) v Parizu se je udeležila tedanja dopisnica Dela Slava Partlič, tako da so bili slovenski bralci takoj obveščeni. Ob predstavitvi posnetka v Ljubljani leta 1994 pa sem v Delu zapisal, da gre za epohalni dosežek Marcosa Finka. Cikel obsega 24 pesmi in traja okrog 75 minut. Cikel lahko pojejo mezzosopranistke, tenoristi, baritonisti, basbaritonisti in basisti.
Gábor Melegh – Franz Schubert, 1827, Madžarska narodna galerija v Budimpešti
V Ljubljani ga je na koncertu v Slovenski filharmoniji kot celotni cikel brez pavze v nemškem izvirniku pred kar precej leti interpretiral nizozemski basbaritonist Robert Holl.
Zimsko popotovanje
Prva izdaja leta 1994 je nastala v sodelovanju z glasbenim programom Radia Slovenija v dvorani Slovenske filharmonije, leta 1998 pa je Fink zanjo prejel tudi mednarodno nagrado zlati orfej v Parizu, kar je na področju samospeva pomenilo najboljši posnetek leta na svetu.
Marcos Fink v koncertni knjižici
„Franz Schubert je Zimsko popotovanje ustvaril leto pred smrtjo. Glasbeno pripoved je v vseh 24. pesmih poistovetil z resignacijo, ki veje iz verzov, jo osebno obarval in naravnal v usodno brezizhodnost. Posebno tenkočutno je uglasil ravnovesje med pevcem, pripovedovalcem in klavirjem. Posamezni prebliski radosti v le malo pesmih Popotovanja ne spremenijo splošnega temačnega razpoloženja. Učinkujejo kot davni, blagi spomin žalostnega umetnika, ki se vdano sooča s poslednjostmi bivanja. Schubert je zaznal posebnost svojega navdiha Zimskega popotovanja. Prijateljem je ob povabilu na izvedbo sporočil, da mu nove pesmi ugajajo “bolj kot katerekoli doslej …”, je o Zimskem popotovanju zapisal muzikolog in pedagog Tomaž Faganel.
Izvirni nemški in slovenski naslovi pesmi v ciklu Zimsko popotovanje; tu je slovenščina na prvem mestu
Marcos Fink
Basbaritonist Marcos Fink, rojen slovenskim staršem v Buenos Airesu (Argentina), je najprej pevsko deloval kot član Mladinskega zbora Karantanija in pozneje Argentinskega polifonskega zbora. Glas je šolal pri profesorjih Ivanu Ivanovu in Victorju Srugu, pozneje pa je izpopolnjeval repertoar pri različnih evropskih mojstrih (Schöne, Huttenlocker, Baldin, Werba, Harper, Sutherland). Marcos Fink je sodeloval pri snemanju številnih albumov z deli Puccinija, Haydna, Bacha, Mozarta, Martina, Rossinija, Fauréja, Marxsena, Händla, Schumanna, Schuberta, Guastavina, Lebiča idr.
Za posnetek Schubertovega cikla Die Winterreise (Zimsko popotovanje) je leta 1998 v Parizu prejel nagrado zlati orfej Académie du disque lyrique. Album Mozartove Die Zauberöte (Čarobna piščal), kjer Marcos Fink poje vlogo Sarastra, je osvojila glasbeno nagrado BBC, albuma Canciones argentinas in Händlova Agrippina (Claudio) pa sta bila nominirana za nagrado grammy. Je dvakratni prejemnik nagrade Prešernovega sklada: leta 1999 jo je prejel za komorne dosežke, še posebej za izvedbo pesemskega cikla Schwanengesang (Labodji spev) Franza Schuberta, 2013 pa skupaj s sestro, mezzosopranistko Bernardo Fink za ploščo slovenskih samospevov, Slovenija! Leta 2017 je prejel nagrado Sama Smrkolja za umetniške dosežke na opernem področju, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče. Leta 2022 pa sta skupaj s sestro Bernardo, prejela državno odlikovanje Slovenije, srebrni red za zasluge, za dosežke na glasbenem področju.
Nataša Valant
Pianistka Nataša Valant je študirala v Ljubljani pri prof. Veri Zupančič – Kralj in pri prof. Zorki Bradač – klavir ter harfo pri prof. Jelici Portograndi. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjevala pri prof. Hildi Horak – Čas. Obiskovala je tudi poletne klavirske tečaje v Salzburgu, pri maestru Carlu Zecchiju. Že zelo zgodaj se je seznanila z vokalno in vokalno – instrumentalno glasbo, saj je pri sv. Jakobu v Ljubljani igrala orgle. Od ustanovitve glasbenega društva Consortium musicum, leta 1968, je bila dolga leta njegova korepetitorica.
Do leta 1991 je bila korepetitorka in harstka v Operi Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana, nato pa do leta 2000 pianistka Slovenskega komornega zbora. Sedaj deluje samostojno. Koncertno se udejstvuje kot pianistka – spremljevalka naših vodilnih vokalnih solistov. Z njimi gostuje po domačih in tujih koncertnih odrih. Posnela je veliko literature s področja samospeva za arhiv Radia Slovenija. ZKP RTV Slovenija, je izdala dober ducat plošč, na katerih spremlja slovenske vokalne soliste kot so Ana Pusar – Jerič, Bernarda Fink, Irena Baar, Mirjam Kalin, Dragica Kovačič, Veronika Fink, Marko Fink, Andreja Zakonjšek, Marjan Trček, Branko Robinšak. Z Markom Finkom sta prejela za posnetke ciklov Franza Schuberta nagrado Prešernovega sklada. V Parizu pa je plošča » Winterreise » v slovenskem jeziku dobila nagrado zlati orfej, za interpretacijo. Ob 300 letnici Slovenske Filharmonije pa je prejela priznanje za svoje glasbeno delovanje v okviru te ustanove.
Jakob Savinšek – Pavel Oblák
Pavel Oblák
Pavel Oblák se je rodil v Verdu pri Vrhniki (1922 – 2018) Življenje tvorca lepe slovenske besede Pavel Oblák je bil slovenski prevajalec, lektor, pesnik, televizijski napovedovalec, baletnik in operni pevec. Prevajal je iz angleškega, nemškega, ruskega, italijanskega in češkega jezika. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost, študiral germanistiko in na univerzi poslušal predavanja iz romanistike. Kot še ne 21-leten je leta 1943 postal član opernega zbora, v katerem je sodeloval 33 let, nato pa do upokojitve deloval kot lektor ljubljanske Opere. Od leta 1976 do 1985 je bil glavni in odgovorni urednik opernega gledališkega lista. Pred drugo svetovno vojno je začel prevajati tuje pesnike in tudi sam pesnikoval.
Floris Oblak – Portret brata Pavla Oblaka, 1966
Pesmi z mladostniškimi in religioznimi temami je že takrat objavljal v listih Naša rast in Naša zvezda (1939, 1940), pozneje občasno skozi vse življenje v revijah in časopisih (Beseda, Revija 57, Razgledi, Obzornik, Sodobnost, Dialogi itd.) ter v treh pesniških zbirkah Lina v nebu, Zagrinjalo časa in Odsev. Veliko dela je opravil s prevajanjem opernih besedil, libretov, kar terja izrazito glasbeno nadarjenost, bogato besedišče in izrecno discipliniranost, ki jo narekuje ritem dialogov in arij, je ob njegovi 70 – letnici zapisal prof. dr. Mirko Mahnič. Teh prevodov je približno štirideset, in to takšnih, ki vsi zahtevajo veliko znanja, navdiha in časa: Lucia Lammermoor, Lohengrin, Moč usode, Igenija na Tavridi, Kapljice za ljubezen, Zaroka v samostanu, Večni mornar, Ljubezenski napoj, Luiza, Pikova dama, Turandot. Ob operah je tu še 22 mešanih, 14 moških, 14 ženskih ter 65 otroških in mladinskih zborov. Prek sto prepesnitev pa vsebujeta še zbirki Prek sveta odmeva pesem in Vstanite, sužnji. Zlasti v slovenski glasbeni kulturi ostaja zapisan kot prevajalec z izjemno pesniško in glasbeno občutljivostjo, čigar prepesnitve so marsikdaj celo presegle izvirnike. (Po predlogi Božene Ronner priredila Mojca Menart).
Primer prevoda uvodne pesmi Lahko noč
Marijan Zlobec