Obiskal sem oziroma sem se sam povabil, ker v bistvu nisem vedel, kam vstopam, ker se je zdelo kot kakšen tempelj, k neki družini, ki živi v celem parku z več hišami in vmesnimi potmi, balkončki, verandami, kipi religiozne narave, bogatim rastlinjem, drevjem, nimajo pa naših zelenjavnih vrtov…
Vsa domovanja s kompleksi hiš imajo svoje templje, vse fotografije Marijan Zlobec
Skupaj živi sedem ljudi. Tu družine živijo povezane; starejši so doma, ne pa v domovih za ostarele. Zanje imajo še poseben oltar z razkošno široko posteljo obdano s cvetjem in okrasjem, spominki, kipci, kadili, dišavami…
Tu se pripravljajo na slovo od življenja, ko se okrog njih zberejo vsi dragi. Tu je smrt lepša, plemenitejša, bolj človeška, prijazna. Tu se smrt zahvali življenju za prehod k njej sami.
Figur ob cesti je veliko
Med moderim in starim svetom
Figure so celopostavne
Precej pravljične
Ločeni prostori imajo svoj namen
Tiger z leve
In tiger z desne
Poslednja spalnica
Na Baliju je turistom na voljo ogromno manjših zasebnih domovanj s posebnimi sobami za goste, tako da ste v središču mestec,hkrati pa v popolni zasebnosti, brez kakšnega hotelskega hrupa in navideznega razkošja, ki ga ne potrebujete.
Odkrijete prave rezidence s kar velikimi bazeni, parki, ločenimi bungalovi s terasami.
V Ljubljani se bo v tem smislu turistična ponudba še uredila ali obogatila, odvisno od družin in lastnikov, če so s turisti sploh pripravljeni delati. Je pa presenetljivo, da MOL ne razmišlja o kakšnem sodobnem velikem hostlu s sobami vseh kategorij, kuhinjo, jedilico, dvoranami za družabna srečanja. Mislijo, da so poleti dovolj dijaški in študentski domovi. Ta mentaliteta traja že pol stoletja, pa bi Ljubljana rada bila moderna.
Na Baliju so očitno bolj razviti, saj je restavracij in trgovinic na tisoče, v njih pa verjetno nekaj milijonov vsakršnih izdelkov. Prodaja niha, čeprav bi pomislil, da mnogi zaslužijo malo ali zelo malo. A so iznajdljivi; oddajajo sobe ali bungalove, pa še prodajajo spominke na bližnji turistični ulici.
Naša turistična ponudba nima niti enega odstotka tega, kar nam turistom ponuja Bali.
Zakaj je tako, je vprašanje tradicije, pripravljenosti delovanja na turističnem in z njim povezanim segmentom gospodarstva, ki očitno nikogar kaj dosti ne zanima. Sam ne verjamem, da se bo kaj spremenilo, saj Slovenija niti nima domačih ljudi oziroma je Slovencev vedno manj. Za one, ki bi se vrnili domov iz Severne in Južne Amerike, Avstralije, seveda Evrope, pa nihče ne gradi strogo določenih najemnih stanovanj. Dokler Slovenja za Slovence iz tujine ne bo zgradila vsaj 2000 najemnih stanovanj, potem pa še več, ne bom verjel v njeno prizadevanje za slovenskost slovenske države. A o tem v slovenskem parlamentu ni govora.
V središču Ljubljane se slovenščine skoraj ne sliši več. In se je bo z leti vedno manj, na koncu bodo Slovenci med sabo le še šepetali.
So pa v Ljubljani večje knjigarne kot na primer v turističnem Ubudu, kjer sem odkril dve majhni, a imata samo angleške knjige oziroma knjige v angleščini. Za turiste ?
Upam, da bodo emigranti prodajali slovenske zastavice in majice z napisom Slovenija, če je že Slovence to sram početi.
In bodo nehali prodajati cenene in kičaste kitajske izdelke. Na Baliju tega ni.
Se pa prebuja bolj slovensko podeželje, kjer imajo za turistično ponudbo več prostora in pokrajinske, tudi kulinarične in okoljske, naravne specifike.
Na Baliju je poleg avtomobilov glavno prevozno sredstvo skuter, na katerega se včasih spravi vsa družina, tudi starša z dvema otrokoma, čeprav so mi povedali, da to ni dovoljeno.
Kolesarstva skoraj ni. Videl sem sicer otroke na svojih otroških kolesih, a bolj v domačem krogu, ne pa zunaj na cesti.
Je pa nevšečnost, ker skuterji vozijo povsod, tudi po ozkih ulicah, na katerih so na obeh straneh samo stojnice s turističnimi spominki. Skuterji turiste samo ogrožajo. Zavijejo pa še na pločnike. No, pri nas pa je vedno večji kolesarski kaos. Nikoli ne veš, kdaj ti bo kakšen kolesar priletel v hrbet. Vozijo že čisto povsod in vse jim je dovoljeno.
Marijan Zlobec