V teh predprazničnih ali prazničnih dneh je na Baliju veliko tujih turistov, a se nekako porazdelijo med številnimi manjšimi mesti, ki so praviloma med sabo povezana brez kakšnih opaznih presledkov in ne veš, kdaj eno mesto zapustiš, kdaj pa si prispel že v drugo ali na svojo novo lokacijo.
Sončni zahod na Baliju, vse fotografije Marijan Zlobec
Domačini so mi povedali, da je Bali premajhen za kakšno železnico, pa tudi za avtobusni promet. Torej turistom ostane na voljo taksi, neredko pa ponujajo prevoz tudi s skuterjem. Bodisi da te zapeljejo sami, ali pa skuter kar najameš.
Najboljši je taksi, ki ga naročiš dva dni poprej in na podlagi razdalje izveš za ceno prevoza. Danes sem za uro in pol vožnje plačal dvajset dolarjev. Ampak imaš mir in si brez skrbi. Ko sem odhajal na Bali, so mi na Brniku povedali, da stane taksi do Ljubljane 60 evrov. GoOpti pa 12.
Kakorkoli že, če si na počitnicah, je te stroške treba upoštevati.
Na Baliju sem se kopal na nekaj lokacijah, a v Seminjaku sem opazil, da čez dan ni kopalcev, ko pa sem se podal na plažo proti večeru, je bilo tam veliko ljudi.
Rekel bi, da jim je čez dan prevroče, ali pa so v službah, v šoli, doma, v svojih prebivališčih z bazeni, počivajo, po kosilu malo zaspijo.
Potem pa sem le opazil, da večino ljudi na plaži zanima sončni zahod.
Vem, rekli boste, saj to ni nič posebnega, lahko ga opazuješ v Piranu, Izoli… A eno je doma, drugo pa nekje v toplih krajih, kot na Kubi, v Mehiki, Braziliji, Kolumbiji, na Šri Lanki…
Bistveno je, kako veliko izgleda sonce, ko se potopi v morje. Nekje je zelo veliko, potem srednje, ponekod je manjše. In seveda, če je ves čas potopa povsem jasno in sonče čisto okroglo.
Na Baliju se ob sončnem zahodu še malo okopajo, ko spoznaš, da je morje že toplejše kot zrak: 29 proti 28 stopinjam in ni nobene bojazni, da bi te kaj streslo.
Vsi tuji turisti prihajajo na Bali predvsem zaradi toplote, ki je doma nimajo. Pa sonca in sorazmerno poceni hrane, če si jo v restavracijah znaš poiskati.
V trgovinah sem že povedal, da je marsikaj dražje kot doma. A imaš možnost izbire.
Turističnih spominkov je na tisoče ali stokrat več kot v Ljubljani. In ta slaba ponudba doma traja že zadnjih petdeset let. Nikogar v resnici nič ne briga.
Resda je tu vsega preveč in je občutek, da malo prodajo, a se s tem vsaj ukvarjajo. Mi pa se ne. Verjetno pa niti nimamo dovolj ljudi za vse te izdelke, ki bi seveda bili domače narave ali izdelave, in za prodajanje od jutra do večera.
Nisem se še odločil, če bi še kaj kupil, poleg Dončićevega belega dresa, ki sem mu čez nekaj dni dodal še temno modrega. Indonezijske izdelave. Sedaj neuspešno iščem še bele in modre športne hlače do kolen.
Bo kar bo.
Marijan Zlobec