Zimske počitnice na Baliju ali v toplih krajih, kot se reče vsem območjem na Zemlji okrog Ekvatorja, so priporočljive za vse, ki ne marajo zime, hkrati pa si lahko privoščijo potovanja. Ta naj bi trajala vsaj mesec dni, še raje dva ali tri. Mnogi danes lahko delajo od doma, kot vidim tu, imajo vsi gosti in sosedje svoje prenosne računalnike. Več pa je mladih kot starih. Mladi so bolj iznajdljivi, pogumnejši, raziskovalni, starejši so pozno spoznali, da je svet lep, a ga je treba obiskati.
Na tržnici v Seminjaku, vse fotografije Marijan Zlobec
Kaj vam priporočam ? Izmenoma obisk Srednje in Južne Amerike ter Azije; vsako zimo drugam. V Azijo je najbolje odpotovati zvečer z Brnika v Istanbul in z nočnimi leti kamorkoli, od Egipta do Vietnama, Tajske, Filipinov, Indonezije, Indije, Šri Lanke… Iz Benetk preko Madrida lahko odpotujete v Mehiko in potem povsod, tudi na Kubo. Iz Ljubljane v Pariz lahko letite naprej v Brazilijo…
Težko si predstavljam, da bi v teh hipu imel nek vikend na Zaplani ali na Pohorju ali še kje drugje, kot na Blokah, kjer bi umiral od mraza, megle, snega, brozge, poledice, nevarnih ledenih sveč, zametov, plazov, kidanja…
Tu pa to pišem na sijajni masivni leseni mizi, urezani iz debelega debla in neobdelani.
Takih je doma le še nekaj ali pa nobene več. V kratkih hlačah in srajci.
V tujini je, tako kot doma, obvezen obisk živilskih tržnic. Na Baliju še nisem odkril ničesar večjega, tako da sem do širših ugotovitev še zadržan.
Velik supermarket v Denpasarju je sicer bogato obložen in založen, a so cene za povprečne ljudi previsoke in je zato vse bolj kot ne prazno.
Omenil sem že izredno visoke cene vina in žganih pijač, pa tudi mnoga druga živila so tu dražja kot doma v Ljubljani. To ne velja le za Azijo, ampak tudi za Srednjo in Južno Ameriko. Takih popustov, kot jih poznamo mi z izdelki v akciji, pa s karticami, s pikami, za upokojence…tu ne poznajo. V resnici smo mi bolje organizirana družba.
Verige majhnih marketov so razširjene, a je ponudba bistveno skromejša.
Za obisk živilske tržnice so mi rekli, da naj grem zelo zgodaj, že ob sedmih zjutraj, če želim dobiti kakšno svežo ribo. Dobro, zbudil sem se ob šestih in jo peš ob cesti mahnil v smeri, kot so mi v recepciji razložili. Ljudi je bilo še malo, vozil in skuterjev prav tako. No, čez dve uri je bilo že vse polno.
Lokalna tržnica ni kaj prida, morda si tuji turisti, ko obiščejo ljubljansko med tednom, ne ob sobotah, isto mislijo o nas. Ljubljana s tržnico v resnici ni naredila kakšnega premika, in to kar v zadnjih petdesetih letih. Toliko o MOL. So pa zrasli številni supermarketi, ki so prevzeli ponudbo, kot bi sicer spadala na živilsko tržnico.
Na Baliju so mi povedali, da je tamkajšnja zemlja slabo rodovitna in da morajo svežo zelenjavo voziti od drugod. V bistvu pa imajo vse, kar poznamo tudi mi doma.
Izjema so velike vreče majhnih pekočih papričic, čilijev. Teh še nisem preizkusil. Vzel jih bom domov za pasulj ali bograč. No, kakšnega dobrega fižola tu nisem opazil.
V toplih krajih si lahko na verandi več ur, v kratkih rokavih, v senci ali na soncu, se okopaš v bazenu ali greš do morja peš. Od doma vzameš kilogram kave, ki ti je najljubša in si jo tako mimogrede, po zajtrku ali že ob njem, namesto njihove instant kave, v miru skuhaš, dodaš še malo mleka…
Dobro je od doma imeti liter oljčnega olja, domačega iz Izole, tako da si na primer narediš primerno paradižnikovo solato, ali pa mešano. Seveda je priporočljivo imeti še dva deci domačega vinskega kisa.
Na tržici sem na primer kupil njihov mladi sir, ki sem ga potem obogatil z mojim oljem. Dodaš še malo popra in soli. Žal, kot rečeno, kruha nimajo, le toast.
Od doma je dobro vzeti kakšen zavitek domačih mesnih dobrot; pršut, salama, slanina, vratovina… Tu se sicer nekaj dobi, a je cena zavitka takoj deset dolarjev.
Ko sem mladenkam v recepciji ponudil pršut, so takoj odklonile. A ne jeste mesa ? Jemo, a pršuta ne maramo. So pa, zanimivo, sprejele šalco mojega mleka iz hladilnika, ki sem ga imel za k moji turški kavi.
Indonezija ima sicer zelo dobro svojo kavo, ki sem jo preizkusil v svojem prvem domovanju v Denpasarju.
Na tržnici sem si za preizkus kupil ono dolgo in debelo banano za kuhanje, kar sem pred leti, med pandemijo v karanteni v Ekvadorju, pogosto uporabil za večerjo. Moraš pa imeti domače olje, sladkor in mleko, tako da obogati in skuha ali prepraži na lističe narezano banano. Če imaš malo tekoče čokolade, pa je še bolje.
Pri nas takih banan še nisem videl. Tu so mi rekli, da lahko naredim tudi bananin čips, a sem izbral raje svojo verzijo. Bolje je vzeti precej zrelo banano, ne pa zelene, ker v ustih veže, kot se reče.
Na tržnici je precejšnja ponudba vsakršne hitre hrane. Za delavce. Ne bi rekel, da mi je bilo kaj všeč že na oko, tako da nisem niti poizkusil. Bolje je, da kupiš štiri velike “jadranske kalamare” in si jih doma privoščiš. Žal pa so njihove majhne limone skorajda brez soka. Imajo tudi one večje, “naše”, a iz uvoza.
Marijan Zlobec