Na Baliju naj bi bila v decembru deževna doba ali mesec, a tega ni opaziti in čutiti. V glavnem vse dneve sije sonce, kar je nam, ki prihajamo od zelo daleč, še kako prav. Morje je zelo toplo, a ima hkrati velike valove, tako da je kopalcev malo; to ni mirna peščena plaža kot v našem Ankaranu. Je pa povsod ogromno peska, a je zelo vroč in bosonog ne stopam po njem, če nočem imeti lastnih nog na žaru.
Na vseh dosedanjih lokacijah sem imel svoj bazen, vse fotografije Marijan Zlobec
Mesta in mesteca se med sabo spajajo, tako da ne veš kje si, če te taksist ne pripelje na pravo mesto in na poti iz Denpasarja reče, to je sedaj Kuta in smo prišli. Vse je brez mestne pavze ali z naravo, ki bi mesta ločevala. Bo čez sto let tudi pri nas tako ? Tudi to je možno, čeprav se zdi, da je Ljubljana s sedanjimi in naslednjimi zazidalnimi načrti, nekako do leta 2030, sklenjena.
Na Baliju mi ta sklenjenost, gostota vsega, preveliko število vsakršnih trgovin, polnih vsakršne krame, restavracij, hotelov, masažnih in kozmetičnih salonov…ni všeč.
Ceste so preozke, promet prevelik, še posebej gost motorni, s posebnimi skuterji, na katerih se vozijo cele družine, se pravi starša in še dva otroka. Kot v Vietnamu. Maršal Tito je vedel, kam prodajati Tomosove motorje. Lahko bi jih še danes, a bi bili verjetno predragi. Na Baliju niso.
Avtobusnega mestnega prometa ni, kaj šele vlaka, ki je v vsej Indoneziji menda samo v prestolnici Džakarta in njeni okolici. Slišal sem razlago, da se ljudje ne marajo voziti v avtobusih in da so bolj svobodni na svojih skuterjih.
Morda pridejo prej, saj bi bil z avtobusi promet še bolj gost kot že je.
Prevoza ni težko dobiti, še najraje pa ti ga ponujajo motoristi, vsaj do plaže ali kam drugam, samo da bi bil kakšen zaslužek.
Vtis je, da ogromno ljudi nič ne dela in samo čaka, da bo kdo prišel mimo in kaj kupil ali potreboval kakšno uslugo.
Za vse pa se je najbolje posvetovati v recepciji. Če oni naročijo taksi, plačaš njim takoj, ko poveš kam greš in izračunajo razdaljo ter ceno.
Zakaj v Indoneziji niso razvili železniškega omrežja in imajo ozke ceste, bi težko odgovoril.
Sedaj se zdi, kot da je za vse prepozno, čeprav sem od domačinov slišal, da nameravajo zgraditi železnico. A če je narod ne sprejme…?
Kopališča na Baliju so skoraj povsem prazna, čeprav je turistov kar precej, a se vsi nekako porazgubijo in jih srečujem le na sprehodu na pločnikih ob cesti, kamor pa ob prometni stiski zavijejo tudi motoristi.
Ob morju ali plaži je cela serija lokalov, ki ponujajo senčnike, ležalnike, stole, običajno zastonj, če naročiš neko pijačo.
Kopalci gredo v vodo do prvih valov, čez nje pa si ne upajo.
Deskarji se radi igrajo z valovi in vozijo na njih, a je vtis, da malokdo obvlada ta šport.
Nekaj je sprehajalev, ki uporabljajo mokri in hladnejši del peščene plaže, da jim ni prevroče, a kakšnih spontanih kopanj ni.
Veliko turistov raje ostaja v svojih hotelih ali domovanjih, kjer pa imajo praviloma svoje bazene. Potem pa še najraje jedo kar doma.
Malo bazena, malo hrane, malo branja iz knjig ali iz tablic kar med hlajenjem v bazenu, malo glasbe, počitka na soncu ali v senci ali po kosilu v sobi.
V nekaterih trgovinah prodajajo sadne narezke, kot so iz manga, ananasa, melon, papaje, lubenice in drugega eksotičnega sadja. Najboljši je mango.
Menjalni tečaji se dnevno spreminjajo; zjutraj je kurz običajno višji, proti večeru se malo spusti.
Poseben problem so razni masažni saloni. Znajo malo in bolj mrcvarijo ter mučijo telo.
Vino je zelo drago; celo v trgovinah je 20, 30 dolarjev za steklenco, boljše pa še več. Viski je takoj čez sto dolarjev.
Spominkov je na tisoče, a na koncu ne veš, kaj bi kupil.
Posebnost so nekakšni odprti turistični avtobusi, ki prevažajo turiste po Kuti, medtem ko sami lahko pijejo in se zabavajo kot domnevno zelo pomembni in ekstra gosti.
Od kruha imajo samo toast. Riž jedo vsak dan, a so boljši njihovi drobni rezanci.
Pivo pijejo najraje iz malih steklenic, redkeje iz velikih, nad pol litra. Cena piva je v trgovinah precej višja kot pri nas, prav tako mleka in sadnih sokov.
Rib je manj od pričakovanj. Dobri so “jadranski kalamari” za okoli tri dolarje za kilogram (na domači tržnici) ali dobre večje bele ribe po štiri dolarje, pa škampi po šest dolarjev. Manjšega celega piščanca dobiš zelo poceni in ga kupujejo pogosteje kot ribe.
V bistvu imajo radi meso, le da nastradajo zgolj piščanci.
Nekatere boljše restavracije imajo ob cesti cele bazenčke z ribami, raki, jastogi…vse plava. In povsod so cene. Tu grem vedno mimo. Mnogo restavracij je zelo praznih, delavcev pa preveč.
Mnogi bi radi šli v tujino, a ne vedo natanko kam. Fantazirajo.
Vedo pa, da je že Indonezija sama velika in bogata, potem je blizu Malezija, Indija… V Avstralijo jih toliko ne mika, kot bi šli radi v Evropo.
Neka mladenka mi je rekla, da bi šla rada na Norveško. Kakšnih izdelanih turističnih predstav, kaj bi radi videli v Evropi, nimajo.
ZDA niso zanimive in bi se zdelo, kot da Ameriko vsi sovražijo. Američanov ne marajo niti v Srednji ali Južni Ameriki.
Neki Rus, ki ima sicer še nemško državljanstvo, mi je povedal, da si doma najbolj varen pred vpoklicem v vojsko in odhodom na fronto v Ukrajino tako, da si čim bolj tiho in nikogar ne kritiziraš.
Marijan Zlobec