71. Ljubljana Festival se je končal sinoči z gostovanjem slavnega Gewandhaus orkestra iz Leipziga z najstarejšim še delujočim dirigentom na svetu, 96 – letnim Herbertom Blomstedtom. Pred koncertom sta z odra spregovorila direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in podžupan MOL Dejan Crnek.
Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot smo spremljali ves festival, je bilo opazno, da župan MOL Zoran Janković ni prišel na nobeno izmed 103 festivalskih prireditev, državna kulturna ministrica dr. Asta Vrečko pa prav tako ne, torej je bil njun rezultat neodločen ali 0:0. Če bi se to zgodilo na Salzburških slavnostnih igrah, bi ju mediji, pa tudi javnost, linčali in bi to imelo mednarodni odmev. Predsednica države dr. Nataša Pirc Musar je bila na festivalu trikrat bolj na začetku. Na oder Gallusove dvorane je po koncertu prišla pozdravit in se zahvalit sopranistki Ani Netrebko, v Križankah pa plesalki flamenka Marii Pages ter mariborskemu baletu s koreografijo scenske kantate Carmina Burana Edwarda Cluga. Drugih politikov (predsednik vlade, predsednica parlamenta, ministri, poslanci) kultura ne zanima in je odveč to ponavljati več kot trideset let.
Nagovor podžupana MOL Dejana Crneka
Brlek se je zahvalil vsem, ki so prispevali k izvedbi letošnjega festivala, MOL, sponzorjem, gostujočim tujim in domačim umetnikom, publiki in še najbolj svojim sodelavcem, brez katerih festivala ne bi bilo. Povedal je, da si je 103 prireditve ogledalo 52 tisoč obiskovalcev, sodelujočih ali nastopajočih pa je bilo 6000 ljudi iz 56 držav.
Herbert Blomstedt s koncertnim mojstrom Frankom – Michaelom Erbenom
Dejan Crnek pa se je obratno najprej zahvalil Darku Brleku, ker brez njega samega festivala ne bi bilo.
Gewandhaus orkester je eden najstarejših na svetu, a to kar je glasbenega pokazal sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ni bilo primerno za slavnostni zaključek 71. Ljubljana Festivala: ne po programu, ne po njegovi izvedbi in ne po dirigentskem vodenju koncerta. Gewandhaus je bil nekoč redno med najboljšimi orkestri na svetu, še posebej pod umetniškim vodstvom Kurta Masurja in Riccarda Chailliya, ko pa je on odšel v milansko Scalo kot glasbeni umetniški vodja in šef dirigent, je očitno kvaliteta orkestra upadla.
Kdo v resnici vodi Gewandhaus, planira in sestavlja programe je uganka. Gewandhaus orkester s takim programom, na kakršnega ne bi pomislil noben umetniški vodja kakega orkestra, še posebej za elitno in enkratno mednarodno gostovanje v tujini, ne bi smel gostovati nikjer. Takega programa sploh ne bi smel sestaviti, razen za zelo redko uporabo doma v kakšnem abonmaju.
Schubertova Peta simfonija ne spada med sto najboljših v evropski glasbeni zgodovini, Berwaldova Tretja simfonija pa prav tako ne. In da potem dodajo še enega Berwalda Spomini iz norveških gora, kot da je Slovenija sedaj neka skandinavska podružnica ali depandansa za poletne počitnice v toplejših krajih, je nedopustno, še toliko bolj, ko ta gostovanja pripravlja tuji menedžer, ki v Ljubljani seveda pridno služi, saj se gostovanja pogodbeno ne urejajo po pošti, faksu ali s pametnim telefonom. Ali pa ? Celo ustno ?
Koncert Gewandhausa je bil med čisto simfoničnimi v festivalskem programu najslabši. Najboljši je bil koncert Kraljevega orkestra Concertgebouw z Ivanom Fischerjem in Mahlerjevo Sedemo simfonijo, drugi najboljši koncert Slovenske filharmonije z dirigentom Vasilijem Petrenkom in Klavirskim koncertom št. 2 Sergeja Rahmaninova s pianistom Simonom Trpčeskim ter Šostakovičevo Deseto simfonijo, tretji koncert Bostonskega simfoničnega orkestra z dirigentom Andrisom Nelsonsom in piabnistom Jeanom – Yvesom Thibaudetom, o katerem sem pisal pred dnevi, o sinočnjem pa ne bi mogel zapisati ničesar navdušujočega. Andris Nelsons je sicer umetniški vodja Gewandhaus orkestra, a ni prišel z njim, ker je hkrati še šef dirigent Bostonskega simfoničnega orkestra.(In bi potemtakem moral v Ljubljani dirigirati dvakrat z dvema orkestroma).
Občinstvo je zgornjo lestvico podprlo s svojimi aplavzi in ovacijami: največ jih je bilo na amsterdamskem koncertu, nekoliko manj na slovenskem, potem bostonskem in najmanj sinoči.
Bistvo mednarodnih, da ne rečem svetovnih gostovanj pa je navdušenje nad videnim in slišanim. Hočem uživati, ne se jeziti.
O dirigentu in in njegovi zelo dolgi zgodovini nima smisla preprisovati iz raznih virov, saj k slovenski glasbeni kulturi ni prispeval ničesar.
Orkester pod njegovim sedečim in mlahavim dirigiranjem ni igral sam iz sebe in svoje siceršnje profesionalne pripravljenosti in vneme, zavesti, da igra za nas v dvorani, pa tudi sami zase, iz svojega glasbenega užitka in slavnostnih občutkov, da nastopajo na koncu dolgega, dva meseca in pol trajajočega festivala.
Franz Berwald je bil povprečen skladatelj, čeprav v svojem času najboljši švedski, kot ga predstavljajo, in ga kot takega lahko bolj ali manj lahko častijo le tam oziroma v Skandinaviji, če to želijo. On ni kot finski skladatelj Jean Sibelius, s katerim so lani Dunajski filharmoniki zaključili 70. Ljubljana Festival in je bil njihov koncert, v primerjavi s sinočnjim, kot iz drugega sveta.
Kaj je videl dirigent v Schubertovi Peti simfoniji v B – duru, D. 485, da jo je kot edino iz nemške glasbene kulture izbral kot reprezentančno, ve samo on: zanj je bila še najlažja za dirigiranje.
Orkester žal ni pokazal svoje lepote, se pravi vsega, kar poslušalca v celoti pritegne, da ne rečem prevzame. Godala so ves večer igrala šolsko, kot če bi poslušali kakšen konservatorijski orkester, a bi tam dijaki pokazali več koncertantne vneme. Godala so bila v celoti in ves večer škatlasta, drvena, skratka brez godalne mehkobe, elegance, skupne igre, zlitosti, zvočne prezence, vibracij, skupnega dihanja kot eno… Podobno neizrazita so bila vsa pihala.
Pri Schubertu je bila zasedba orkestra bolj komorna; 4, 6, 8, 12, 12 in le sedem pihal, a brez tolkal. Schubert je veliko bolj speven, ker je vse gradil na človeškem glasu in njegovi projekciji v orkestrski izraz. Te spevnosti v sinočnji izvedbi ni bilo. Če ne znajo igrati Schuberta, bi izbrali kakšno Mozartovo simfonijo, saj jih je od št. 25 do št. 41 dovolj.
Franz Berwald (1796 – 1868) je bil švedski romantični skladatelj in violinist. Opisa njegove prve sinoči izvedene kompozicije Spomini iz norveških gora v njegovi bibliografiji ne najdemo, kot da je ni bilo. Nekaj več najdemo o Tretji simfoniji, ki da ima podnaslov Edinstvena, kot piše v programu sinočnjega koncerta, kar bi lahko prebrali in razumelči kot najboljša na svetu. Res pa je, da je nastala leta 1845, a že po vseh Haydnovih, Mozartovih ali Beethovnovih simfonijah. Mednarodna oznaka simfonije je sicer Singulière, kar seveda ni “edinstvena”. To bi bila, če bi imela oznako “exceptionnelle”. Tretja simfonija je bila prvič izvedena šele 37 let po skladateljevi smrti, kar pomeni, da na samem Švedskem dolgo ni dočakala neke nacionalne glasbene in kulturne identitete. Čemu bi jo potemtakem slavili mi na slavnostnem koncertu slovenskega festivala ? Ni niti najmanjšega razloga.
Tretja simfonija ima tri stavke: I. Allegro fuocoso v C – duru, II. Adagio – Scherzo (Allegro assai) – Adagio v G – duru, III. Finale: Presto v c – molu in se konča v C -duru.
V programu preberem, da ima tri stavke, pri čemer vsak tematsko formalni ali harmonsko izstopa. Prvi stavek zaznamujeta izrazita tematska jedrnatost in ritmično poigravanje, a še bolj izstopajoč je drugi, tradicionalno počasen stavek. V Berwaldovi različici ima med dvema počasnima deloma vrinjen scherzo, ki predstavlja izrazit dinamični in značajski kontrast. Takšne in podobne prekinitve so glavni motiv celotnega dela. Posebnost zadnjega stavka je neobičajen tonalni plan iz miolove tonalitete v durovo, kot tudi citat počasnega stavka, ki simfoniji daje nekakšen občutek homogenosti…(Jan Prepadnik).
Struktura simfonije je sicer običajna s po dvemi pihali (flavta, oboa, klarinet, fagot), štirimi rogovi, dvema trobentama, tremi pozavnami in timpani.
V interpretaciji sem pogrešal večjo čistost igranja vseh, skupnega melosa, uigranosti, čeprav ni bilo malo dinamičnih valovanj in stopnjevanj, razpoloženj in dramatičnih mest, še posebej v drugem delu tretjega stavka, ko se je svečanost izraza stopnjevala in je interpretacija končno dosegla svoj vrh. Nekakšne romantične sentimentalnosti pa simfonija nima, prej nekaj nordijske hladnosti.
Dodatka nismo dočakali, občinstvo pa je predvsem izrazilo simpatijo do nastopa 96 – letnega dirigenta, ki je s pomočjo koncertnega mojstra prišel počasi še nekajkrat pred občinstvo.
In z njim odšel.
Marijan Zlobec