Vreme očitno vpliva na vse naše življenje in delovanje. Za sinoči je bil napovedan koncert opernih arij v Poletnem gledališču Križanke, a so ga spričo vremenskih okoliščin preselili v manjšo Slovensko filharmonijo.
Solista in dirigent v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Bolje bi sicer bilo, če bi bil koncert v Ljubljanski operi SNG, ki je pravi operni ambient, večja od SF in vidljivost na oder odlična, medtem ko je žal SF po obnovi precej slaba; iz zadnjih pet vrst balkona se nastopajočih praktično ne vidi, prav tako iz zadnjih vrst parterja. Sliši pa se lepo. V operi menda obnavljajo oder oziroma imajo vaje za prvo premiero v septembru in je bila zasedena, sem izvedel po koncertu, ki je bil vseeno zelo uspešen in občinstvo navdušeno.
Dirigent Marco Boemi, baritonist Ludovic Tézier in tenorist Jonathan Tetelman
Na 71. Ljubljana Festival sta prišla slavna operna pevca; tenorist Jonathan Tetelman in baritonist Ludovic Tézier, spremljal ju je simfonični orkester Slovenske filharmonije (sicer v precej manjši, le polovični sestavi godal: 8, 6, 5, 4, 3), dirigiral pa je italijanski dirigent Marco Boemi.
Nastopajoči so se sicer opoldan pred večernim nastopom predstavili na tiskovni konferenci v Viteški dvorani Križank. Tenorist Jonathan Tetelman je v Ljubljani že gostoval, in sicer je spremljal mezzosopranistko Elino Garanča, ko je nastopila na Kongresnem trgu kot Bizetova Carmen na 69. Ljubljana Festivalu v koncertni izvedbi opere s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in še drugimi solisti pod dirigentskim vodstvom Karla Marka Chichona.
Ludovic Tézier je svetovno znan in priznan baritonist in je k nam prišel prvič. Kot je povedal, se je pripeljal iz Verone, kjer sicer živi. Prišel je dan poprej in zelo zgodaj, da se je vozil v miru in lahko opazoval tako naravo kot potem mesto, za katerega je dejal, da je čudovito. Pohvalil je delo z orkestrom, češ da je takoj razumel vse, kar je potrebno za odlično operno spremljavo.
Tézier je po študiju v Marseillu in Parizu prve uspehe dosegel v Luzernu, Toulousu in Lyonu, od koder se je začela njegova plodna mednarodna kariera. Predvsem se je uveljavil kot interpret Verdijevih vlog, kot so Macbeth, Rigoletto, Simon Boccanegra, Renato (Ples v maskah), Ford (Falstaff), Germont (Traviata) in Don Carlo. Tézier je tudi reden gost na koncertnih odrih,
kjer nastopa z vodilnimi svetovnimi orkestri. Redno sodeluje z mednarodno priznanimi dirigenti, kot so sir John Eliot Gardiner, Mjung-Vun Čung, Antonio Pappano, Riccardo Muti, Philippe Jordan, Gustavo Dudamel, Riccardo Chailly in drugi.
Podobno je orkester pohvalil dirigent Marco Boemi. Tudi on je prišel v Ljubljano prvič in se je na tiskovni konferenci skorajda opravičeval, češ da smo sicer sosedi, a da nas doslej še ni poznal. Boemi morda ni tako zveneče ime, kot so nekaterti drugi dirigenti, a ima, če pogledamo njegovo glasbeno biografijo, nedvomno svetovne razsežnosti. V 25 letih delovanja na mednarodnih odrih je spremljal vse največje operne pevce ter dirigiral v velikem številu oper ter z orkestri, med njimi Zagrebško filharmonijo.
Lani je na primer spremljal sopranistko Ano Netrebko in tenorista Jusifa Ejvazova na njunem prvem gostovanju v Izraelu. Zatem je dirigiral na Japonskem, na supergala koncertu s tenoristoma Carreras – Domingo v Tokiu, pa v Moskvi s slavnostnim koncertom v počastitev petdesetletnice Ane Netrebko, ko je ob njej in možu Ejvazovu nastopila cela plejada najbolj znanih opernih solistov na svetu (Placido Domingo, Rolando Villazon, Luca Salsi, Ildar Abdrazakov, Michaell Volle). Koncert je bil v kongresni palači v Kremlju, ki sprejme 6000 ljudi.
Tudi on je nad Ljubljano navdušen, pri orkestru pa je poudaril njegovo hitro prilagodljivost na vse njegove sugestije, odlično pripravljenost za koncert in izdelanost celotnega programa. V njem pa je izpostavil dva dela ali sklopa: francoskega s poudarkom na Bizetu, Saint – Saënsu in Massenetu ter italijanskega s Ponchiellijem, Mascagnijem, Giordanom in Verdijem.
Tenorist Jonathan Tetelman se je na tiskovni konferenci spominjal svojega prvega gostovanja in tudi on izrazil svoje zadovoljstvo. Tetelman je čilsko – ameriški tenorist, ki si je ustvaril uspešno kariero z interpretacijo vlog, kot so Verdijev Alfredo, Massenetev Werther, Puccinijevi Rodolfo, Cavaradossi in Pinkerton ter Giordanov Loris Ipanov. Rodil se je v Čilu in odraščal na vzhodni ameriški obali, kjer je obiskoval Konservatorij Mannes v New Yorku in prestižno Univerzo za glasbo na Manhattnu. Kritiki njegov glas opisujejo kot »veličastnega, sijočega in značilno tenorskega«, občinstvo po svetovnih odrih pa navdušuje s svojim »temno obarvanim zvenom«.
Leta 2022 je podpisal pogodbo z založbo Deutsche Grammophon in izdal svoj prvi album z Verdijevo glasbo in slavnimi verističnimi arijami.
Koncert v Slovenski filharmoniji je bil zelo intenziven in v najtesnejšem stiku z občinstvom, vsekakor vsaj glasovno bolj kot če bi bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer pa je bil festivalski koncert z Mahlerjevo Sedmo simfonijo že dan poprej, (medtem ko so bile operne vaje istočasno v Slovenski filharmoniji).
Intimnost in intenziteta glasovnega nastopanja obeh gostov je v SF prišla do polnega izraza. Ves čas smo občutili globljo povezanost, kot če bi nastopila na odru starejši in mlajši brat, ki pa se med sabo lahko prepirata, sta rivala, združena in na koncu objeta. Čeprav je njun glas precej različen; baritonist ima temnejši, rahlo nazalen, bolj dramatičen izraz, tenorist pa lirski, a ko je treba dinamiko stopnjevati, se glas nekoliko spremeni in dobiva bolj dramske odtenke, tako da je pravzaprav vse odvisno tako od vloge, ki jo pojeta, samega teksta in določenih vsebinskih ter glasbenih akcentov. Pri francoskih arijah in duetih je bil v frazah ter dikciji boljši Tézier, ker je znal poudariti vsak vokal, zlog, besedo, stavek ter njegov pomen, Tetelman se je bolj zdel prepričljiv v italijanščini, ko je v drugem delu koncerta imel dva solistična nastopa.
Iz začetka koncerta sta se oba solista takoj izkazala z duetom Au fond du temple saint, Nadirja in Zurge iz opere Lovci biserov Georgea Bizeta. Takoj so prišle do izraza vse glasovne značilnosti ter individualnosti obeh pevcev, ki se nista toliko trudila, da bi se barvno glasovno bolj uskladila, kot sta pazila na skupni glasovni in interpretacijski vtis.
Morda je bilo presenečenje izbor Intermezza iz opere Thaïs Julesa Masseneta s solistom, violinistom Miranom Kolblom, ki je prišel na oder za svoj odličen nastop, medtem ko je bila koncertna mojstrica Ana Dolžan.
Voilà donc la terrible cité, arijo Athanaëla iz opere Thaïs je s precej dramatično izrazno močjo zapel Ludovic Tézier.
Veliko pričakovanj pa je v nadaljevanju vzbudila napoved slavne arije Pourquoi me réveiller, Wertherja iz istoimenske opere Julesa Masseneta. Za lirskega tenorista prav gotovo ni tako vrhunske priložnosti, da izrazi vse svoje ljubezensko hrepenenje, pričakovanje, vizijo, predanost, občutja diha pomladi in bližajočega se časa viharjev in žalosti…, kot jo lahko izrazi prav tu. Tetelman se je tega zavedal in se dobesedno razdal; pokazal vse kar zna in občuti, tako da je dvorana kar eksplodirala od navdušenja.
Francoskega baritonskega repertoarja ni brez Escamilla iz Bizetove Carmen. Tézier je zapel arijo Votre toast, je peux vous le rendre in nakazal dominantno pozicijo, ki jo je v duetu Escamilla in Don Joséja Je suis Escamillo, zatem zaokrožil v sijajnem rivalskem spopadu, ki je poleg vokalnih doživljajev, temperamenta, vsebine petega, pokazal še nekaj tako rekoč igralskih drobcev, čeprav je bil oder premajhen, da bi se oba ljubezenska rivala (pri Carmen) bolj razgibala in bi doživeli še kakšen interpretacijski moment več.
Orkester je sam zaigral sorazmerno dolg Bakanal iz opere Samson in Dalila Camilla Saint-Saënsa, ki v sami operi bolje funkcionira kot z zmanjšanim orkestrom v Slovenski filharmoniji.
Ta zvočni, reducirani, utrip smo potem v drugem delu poslušali še dvakrat, v slavnem Plesu ur iz opere Gioconda Amilcareja Ponchiellija ter uverturi iz opere Moč usode Giuseppeja Verdija. Tu bi bila prezentacija z večjim orkestrom v Gallusovi dvorani sočnejša, mogočnejša, bolj bi se prilegala opernemu dogajanju in opozorila na vse, kar je v samih operah kot celotah. Spomnimo se na nekatere podobne orkestrske nastope v zadnjih letih v Gallusovi dvorani, ki smo jih poslušali v popolnejši zvočni in interpretacijski podobi. Zlasti Ples ur je sijajen končni balet in imaš veliko srečo, če Giocondo na opernem odru sploh vidiš. Še posebej če je oder dovolj velik, tako kot v veronski areni, kjer pa je oder votel in se baletnike, ko skačejo in padajo na tla bolj sliši, kot bi bilo to kje drugje.
Tenorist Jonathan Tetelman je v drugem delu zapel slavno arijo Mamma, quel vino è generoso, Turriduja iz opere Kmečka čast oziroma tudi pri nas bolj znane v izvirniku kot Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija. Tetelman se je dobro zavedal, da bo to vrhunec njegovega nastopanja, ko gre za biti ali ne biti, slutnjo bližnje smrti v dvoboju na nož, ki pa se zgodi zunaj odra. V bistvu je slovo od matere, ker bo izgubila ljubečega sina. Tenorist mora že v prvi besedi, Mamma nakazati vso bolečino in pretresljivost, ki se v nadaljevanju razvije do skrajnih vokalnih in interpretativnih zmožnosti. Tu je bil tenorist izjemen in je na koncu dosegel velik dramatičen efekt.
Jasno da mora temu sklediti baritonski “odgovor”. Ludovic Tézier je izbral Nemico della patria, slavno, sorazmerno dolgo arijo Gérarda iz opere Andrea Chénier, ki jo zelo radi pojejo vsi najboljši baritonisti na svetu, med njimi so bili najboljši Piero Cappuccilli, Leo Nucci in naš Ferdinand Radovan, zlasti na posnetku z dirigentom Samom Hubadom iz leta 1970. Kolikor sem opero videl na odru, se kaže koncertna izvedba arije glasovno še močnejša. Tézier je to dokazal.
Jonathan Tetelman je za konec svojega solo nastopa izbral manj popularno arijo O figli, o figli miei! Ah, la paterna mano, Macduffa iz opere Macbeth Giuseppeja Verdija. S tem je bolj vsebinsko dopolnil naravo drugega dela koncerta, nekako v znamenju usode, kar je podčrtala še omenjena uvertura k Moči usode.
Če že govorimo o usodi, potem je bil jasen še sam konec koncerta, ko sta Tézier in Tetelman zapela Dio, che nell’alma infondere amor, duet Don Carlosa in Rodriga iz opere Don Carlos. Tu gre za zavezništvo, prijateljstvo med Don Carlosom (tenor), sinom španskega kralja Filipa II., in Rodriga, markiza Posa (bariton), ki si prisežeta večno prijateljstvo ter v nadaljevanju sprožita vrsto političnih spletk, skrivnih zavezništev in osebnih žrtev, kar se vidi zlasti v nadaljevanju odrske izvedbe te verjetno najboljše Verdijeve opere sploh.
Upajmo, da bo Darku Brleku v sodelovanju z italijanskim veleposlaništvom ter Italijanskim kulturnim inštitutom, ki pomagata pri gostovanjih italijanskih opernih gledališč na Ljubljana Festivalu (letos beneški Teatro la Fenice), uspelo dobiti kakšno zanimivo, inovativno predstavo Don Carlosa, kot sem jo bil nekoč videl na Maggio Musicale Fiorentino (skupaj s prvim dejanjem v Fontainebleaujskem gozdu s Franciscom Araizo v naslovni vlogi), pa tudi na Dunaju ali v Salzburgu. Prav ta opera mi “iz italijanske ponudbe” zelo manjka.
Občinstvo je bilo zelo navdušeno, a smo na dodatek morali kar dolgo čakati. Dirigent Marco Boemi se nas je nekako usmilil, ko je napovedal Puccinija, a ni povedal, kaj bosta oba solista pela. No, logično je bilo, da sta izbrala duet pesnika Rodolfa in slikarja Marcella iz četrtega dejanja La Bohème, ki je pravzaprav veliko bolj psihološki in v bistvu kar eksistencialen.
Občinstvo je bilo navdušeno in tako rekoč neusmiljeno; aplavdiralo je še dolgo, a nastopajočih ni bilo na oder. Končno so prišli, a niso vedeli, kaj bi še dodali. Končno so se določili, da ponovijo duet iz Carmen.
Dirigent Marco Boemi se je zelo izkazal; pokazal je svoje izjemno poznavanje vse operne snovi. Dirigira brez dirigentske paličice, ki bi ga pri oblikovanju opernega fraziranja samo ovirala, tako pa je imel roke bolj proste, odprte in sugestivne. Pokazal je ves ali celovit koncept opernega večera. Orkester je bil zelo dober, a bi sam raje videl in slišal polnokrvnost velikega orkestra v Gallusovi dvorani.
Pa drugič.
Marijan Zlobec