71. Ljubljana Festival se počasi zaključuje. Nocoj se bosta v Slovenski filharmoniji z najlepšimi arijami in dueti predstavila operna pevca Jonathan Tetelman in Ludovic Tézier. Spremljal ju bo Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko italijanskega dirigenta Marca Boemija. Jutri, 30. avgusta, bo v Križevniški cerkvi ob 20.30 nastopil dalmatinski »trubadur« Ibrica Jusić, še poperej, ob 18. uri, pa Kitarski duo Srđan Bulatović in Darko Nikčević. V september pa bomo vstopili tudi z otvoritvijo razstave Hommage à Vojko Štuhec: Pet let kasneje v Križevniški cerkvi, ki jo je kurirala dr. Nelida Nemec.
Današnja tiskovna konferenca, foto Darja Štravs Tisu
Ludovic Tézier je eden vodilnih baritonistov našega časa, ki nastopa kot gost na svetovnih opernih odrih in redno sodeluje z mednarodno priznanimi dirigenti. Ima obsežen repertoar, sloves pa si je pridobil z interpretacijo velikih Verdijevih vlog, kot so Macbeth, Rigoletto, Simon Boccanegra, Renato, Don Carlo itd. Pridružil se mu bo Jonathan Tetelman, ki se po dveh letih vrača na Ljubljana Festival. Velja za eno najvznemirljivejših prihajajočih zvezd in je cenjen zaradi veličastnega, sijočega in temno obarvanega glasu. Slovi po odličnih uprizoritvah Verdijevih in Puccinijevih vlog, nastopa pa tudi na svetovnih koncertnih odrih.
Glasbeni gosti, foto Marijan Zlobec
Marco Boemi je dirigent in pianist, ki je sodeloval s tremi generacijami najodličnejših pevcev in nastopal na prestižnih gledaliških ter koncertnih odrih. Velja za strokovnjaka za samospeve, ki se jim posveča z veliko strastjo, in vodi mojstrske tečaje po vsem svetu za mlade glasbenike. V Kozinovi dvorani SF bodo skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije drevi ob 20.30 združili moči in predstavili najboljše odlomke iz italijanskega in francoskega opernega repertoarja, ki vključuje tragična dela Bizeta, Masseneta, Saint-Saënsa, Ponchiellija, Mascagnija, Giordana in Verdija. Tako bo program pisan in bo obsegal vse velike umetniške tokove poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, vključno z realizmom oz. verizmom ter pozno romantiko.
Ibrica Jusić, foto Festival Lent 2014
Od Shakespearea do sevdaha
Kitarist in kantavtor Ibrica Jusić že več kot 40 let prepeva na legendarnih dubrovniških skalinah, gostuje po vsem svetu v najbolj znanih koncertnih dvoranah (pariška Olympia in newyorški Carnegie Hall) in na mednarodnih festivalih (Jazz festival v Montreuxu in Festival Etno v Oslu). Jusić na Hrvaškem velja za poosebitev šansona, saj je že vse od prvega albuma, ki je izšel leta 1968, zvest francoskemu šansonu, od katerega pa se z značilnim pridihom Mediterana odmika, kar daje njegovim skladbam prepoznaven avtorski pečat. V svoji karieri je nanizal že celo vrsto uspešnic in ustvaril glasbeno dediščino, s kakršno se lahko pohvalijo le redki.
Ibrica Jusić na tiskovni konferenci, foto Marijan Zlobec
Med njegove najbolj prepoznavne pesmi sodijo Osobenjak, Još uvijek ne znam neke važne stvari, Mačka in Ljubi san vašu ‘ćer. Že od otroštva je zelo navezan na naravo in živali, še posebej na svojega psa. Komentira, da se živali »še uspešno upirajo odtujenosti in tempu modernega življenja« in da je zanj »pes najiskrenejši in neposredni dotik z naravo«. Koncert bo 30. avgusta ob 20.30 v Križevniški cerkvi.
Nelida Nemec in Ibrica Jusić
V sredo, 30. avgusta, ob 18. uri bo v Križevniški cerkvi koncert Kitarskega dua Srđan Bulatović in Darko Nikčević.
Mednarodno priznana kitarista iz Črne gore, Srđan Bulatović (doktor uprizoritvenih umetnosti na področju klasične kitare) in Darko Nikčević (flamenko kitarist in magister avdiotehnologije), sta cenjena zaradi svoje izjemne virtuoznosti in vznemirljivih nastopov, ki zagotavljajo edinstveno mešanico balkanskih ritmov ter sredozemskih, bližnjevzhodnih in drugih vplivov. Že 30 let nastopata pred domačim in tujim občinstvom ter predstavljata avtorske skladbe kot tudi klasični kitarski kanon. Še posebno uspešna sta bila koncerta v newyorškem Carnegie Hallu leta 2016 in 2017. Njune kompozicije so raznolike po značaju, slogu, tehniki in ritmu, vendar jih združuje rdeča nit črnogorske tradicijske glasbe, kažejo pa se tudi močni vplivi filmske glasbe, glasb sveta in sodobnih glasbenih tokov. Na koncertu bosta izvajala slogovno in časovno širok spekter raznolikega kitarskega repertoarja, ki vključuje prirejeno skladbo baročnega skladatelja Bacha, klasicistične odlomke Cimarose, Mozarta in Sora, romantični deli Albéniza ter Tárrege, priljubljeno Ravelovo delo zgodnjega 20. stoletja, in mnoštvo avtorskih skladb.
Program:
J. S. Bach, prir. D. Nikčević: Ave Maria
I. Albéniz, prir. D. Nikčević: Španska suita št. 1, op. 47, 5. stavek, “Asturias”
D. Cimarosa, prir. D. Nikčević: Sonata št. 29, Larghetto
W. A. Mozart, prir. D. Nikčević: Sonata št. 11 v A-duru, K. 331, 3. stavek, “Rondo alla Turca”
F. Tárrega: Spomini na Alhambro
F. Sor: Etuda, op. 6, št. 11
M. Ravel, prir. D. Nikčević: Boléro
S. Bulatović: Under the Hill-side
D. Nikčević: Dreams
S. Bulatović: Balkan
D. Nikčević: Energy
S. Bulatović: Daybreak Yet to Come
S. Bulatović: Fusion
D. Nikčević: Celebration
S. Bulatović: Acrobat
D. Nikčević: Orient
D. Nikčević: Evening at Home
Hommage a Vojko Štuhec: pet let kasneje
Vojko Štuhec je deloval in živel v Mariboru, kjer je tako z razstavami kot javnimi deli in tudi pedagoškim delom v širšem štajerskem prostoru pustil neizbrisen pečat. Malo manj prisoten je bil v drugih okoljih in temu je namenjena ta razstava, ki v izboru prikazuje prerez razvoja njegovih ustvarjalnih načel, ter je odlična priložnost, da vstopimo v njegov kiparski svet, ki nas zgovorno nagovarja z njegovimi najbolj prepričljivimi kiparskimi deli.
Štuhčev opus je bogat, saj je v štirih desetletjih ustvaril več kot petsto kiparskih del, tudi javno plastiko, prav tako je zgovoren pregled samostojnih in skupinskih razstav. Letos prvič posthumno predstavljamo njegov opus v izboru del, ki zaznamujejo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1973 do leta 2007. Tudi Vojko Štuhec je, tako kot večina likovnih ustvarjalcev njegove generacije, ustvarjal v ciklih, ki pa so se včasih razrasli v dvodelne ali celo tridelne, odvisno od materiala, v katerem je v tistem obdobju ustvarjal: prvi cikel je nastajal že na akademiji v začetku sedemdesetih let in se nekaj let razvijal v smeri poenostavitev in sintetiziranja figurativnih ženskih oblik v različnih materialih, največ v kamnu in lesu, kjer izstopa igra volumnov in gladke površine, ki asociirajo na ženske obline in dojemanje figure, kot jo poznamo že iz prazgodovine (Organska oblika, 1974, les; Organska oblika v belem, 1976, patiniran siporeks). Na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta se poraja cikel z naslovom Fitoliti, ki se je razvil v dveh smereh, v formiranje jeder in reliefov. Ta cikel je realiziral tudi v dveh javnih delih, v fontani pri treh ribnikih, ki so ji nadeli ime Gobice, v mariborskem Mestnem parku (1980) in v monumentalnem reliefu v podvozu na Meljski cesti v Mariboru (1984). (od 1. septembra v Križevniški cerkvi; odprtje v petek ob 12. uri).
Udeleženci tiskovne konference, foto Darja Štravs Tisu
Marijan Zlobec