Sinočnji koncert enega najslavnejših in najboljših simfoničnih orkestrov na svetu, Kraljevega orkestra Concertgebouw iz Amsterdama pod dirigentskim vodstvom madžarskega maestra Ivana Fischerja je v Gallusovi dvorani na koncu osemdeset minutne izvedbe izzval orkanske ovacije, ki so bile namenjene celotnemu orkestru in dirigentu, potem pa še vsem posameznikom ali sekcijam, ki jih je dirigent dvignil, da bi jim dal priznanje.
Kravji zvonci, vse fotografije Marijan Zlobec
Huronskih ovacij so bili tako deležni npr. prva violistka, prva violončelistka, prva hornistka, koncertna mojstrica… Zares impresivno in navdušujoče. Opazili smo tudi, da je bilo okrog štirideset odstotkov članov orkestra žensk, še posebej v godalih v večini… Ivana Fischerja že poznamo; nazadnje je v Cankarjevem domu dirigiral Dunajskim filharmonikom, ko je bila solistka mezzosopranistka Bernarda Fink, še prej pa je gostoval z Madžarsko filharmonijo, medtem ko za prihodnje leto napoveduje prvi koncert slovitega Budimpeštanskega festivalskega orkestra, ki se je v kratkem času povzpel med najboljše orkestre na svetu in nastopa v novi filharmonični dvorani.
Ivan Fischer
Manj sreče smo vsi imeli z vremenom, saj je bilo neurje nekako od šestih popoldne pa ves večer, tako da veliko obiskovalcev do Cankarjevega doma, zlasti oni iz nekaterih predelov Ljubljane, kaj šele oni od daleč (Italija, Avstrija) sploh niso mogli priti na koncert. Na srečo so glasbeniki bivali v hotelu Lev in so se z avtobusi nemoteno pripeljali v CD, medtem ko je voda že zalila podvoze in zaustavila promet. Koncert se je vseeno začel z zamudo okrog deset minut.
“Čutim, da sem v Amsterdamu našel drugo glasbeno domovino,” je Gustav Mahler nekoč zapisal svojemu prijatelju Willemu Mengelbergu, priznanemu šefu dirigentu orkestra Concertgebouw, ki je amsterdamski javnosti predstavil Mahlerja in njegove simfonije. To je ganilo Almo Mahler, da je po smrti svojega moža leta 1911 orkestru Concertgebouw predstavila kolosalno partituro Sedme simfonije.
Amsterdam je imel legendarnega Mengelberga, Ljubljana pa poprej Antona Krisperja, ki je Mahlerja kot svojega glasbenega prijatelja in sošolca po končanih študijih na Dunaju povabil v Ljubljano že v sezoni 1881/1882, kot dirigenta Deželnega gledališča in Filharmonične družbe, ustanovljene že leta 17094. Še več, ponudil mu je bivanje v očetovi Krisperjevi hiši nasproti Magistrata, (nekdanja DZS), od koder je imel do Slovenske filharmonije pet minut peš.
Amsterdam in Ljubljana bosta z Mahlerjem vedno povezani mesti, le da ima Mahler v Ljubljani že tri spominska obeležja; na omenjeni hiši mladostni portret, v avli SF starejši portret, ki je lepši od Rodinovega v fojerju dunajske Državne opere, pod SF pa celopostavno figuro, ki priča o Mahlerjevem slovesu od sveta. Vse je napravil akademski kipar Bojan Kunaver, avtor več Mahlerjevih spomenikov v Italiji in Avstriji; ali je kaj napravil za Amsterdam, ne vem, vem pa, da ima v ateljeju še precej Mahlerjevih portretov. Nekako bi se spodobilo, da bi slavna dvorana Concertgebouw v Amsterdamu pridobila kakšen njegov Mahlerjev portret, a morajo Nizozemci za to možnost najprej izvedeti.
Ugledni madžarski dirigent Iván Fischer od leta 1987 skoraj vsako leto gostuje pri Kraljevem Concertgebouw orkestru. Zaradi njegovih pomembnih umetniških prispevkov ga je orkester leta 2020 imenoval za častnega gostujočega dirigenta. Fischer je bil v minuli sezoni večkrat gost orkestra, med drugim tudi z Mahlerjevo Simfonijo št. 1, sedaj pa še s Simfonijo št. 7. V bistvu so na krajši koncertni turneji in so že obiskali Berlin in tamkajšnji festival Musikfest Berlin (otvoritveni koncert v Berlinski filharmoniji, 26. avgusta). Začeli pa so 24. avgusta kar doma, a so poleg Sedme simfonije izvedli še delo Jörga Widmanna (1973) Das heisse Herz iz leta 2018 za bariton in orkester. Iz Ljubljane pa danes odpotujejo na avstrijsko Koroško, kot so mi povedali po koncertu. 31. avgusta bodo nastopili na festivalu Grafenegg. Sedmo simfonijo bodo kasneje še nekajkrat ponovili v Amsterdamu.
Pred kratkim sem v Veliki festivalski dvorani v Salzburgu na Salzburških slavnostnih igrah poslušal Dunajske filharmonike, ki so pod vodstvom Riccarda Mutija izvedli Sedmo simfonijo Antona Brucknerja. Ko pa doživiš Sedmo Mahlerjevo s Kraljeviom orkestrom Concertgebouw takoj uvidiš, da je bil naš nekdanji ljubljanski gost Gustav Mahler sto svetlobnih let naprej; naprednejši, avantgardnejši, kompleksnejši, mnogoobrazni, drznejši, vizionarski, skratka futuristični, kot da bi želel prav tu obračunati z vsem, kar se mu je slabega zgodilo, kot na primer poraz s cerkveno cenzuro, ki mu je onemogočila izvedbo Straussove Salome v Dvorni operi in je to pomenilo za Mahlerja kot direktorja izjemno hud poraz s posledico emigriranja v New York.
Ob omembi Brucknerja (lahko bi dodal še Johannesa Brahmsa) in glasbenega Dunaja v času Mahlerjevega študija tam, zlahka povežeš vsaj pet glasbenikov; Huga Wolfa, po očetu in materi slovenskega porekla iz Slovenj Gradca, Antona Krisperja iz Ljubljane, ki je bil Mahlerjev sošolec na konservatoriju v letih med 1876 in 1878, Gustava Mahlerja, ki je prišel iz Češke, pa še Rudolfa Krzyzanowskega in Hansa Rotta, ki je mlad umrl in ga je Mahler imel za najbolj nadarjenega. Tujci so se na Dunaju med sabo povezali in prijateljevali. In s svojo glasbeno poetiko vehementno obračunavali s tako velikimi glasbenimi trdnjavami in avtoritetami, kot sta bila omenjena. Mahler je šel dlje; čez Brahmsa in Brucknerja; obračunal je s simfoničnim 19. stoletjem in ustvaril najpomembnejši simfonični opus 20. stoletja, ki ga je primerljivo dopolnil le še Dmitrij Šostakovič.
Omenjeni “petorček” smo sinoči primerjalno ugledali kot popolno zmagoslavje Gustava Mahlerja. Toliko bolj, ker je deloval še kot dirigent z epohalnim repertoarjem ter glasbeni direktor in je komaj verjetno, da je uspel napisati tako izjemen skladateljski opus.
Sedma simfonija je med manj izvajanimi, kar pa je razumljivo; je morda najtežja, z manj jasnimi melodijami in motivi, ki pa jih je s svojimi miniaturami težje ugledati v povezani celoti. Zahteva popolno koncentracijo in ves čas najbolj intenzivno igro stočlanskega orkestra vseh osemdeset minut, kolikor traja celotna izvedba.
Sedma je najmanj popularna, celo manj kot Deveta ali Šesta, poseben problem je Deseta (z ohranjenima dvema stavkoma), v kateri se najbolj izraža človeška groza v vsej simfonični glasbi. Kriv je arhitekt Walter Gropius, ljubimec Mahlerjeve žene Alme…Mahler je izvedel…
O Sedmi simfoniji je veliko napisanega, a je najbolje, da povzamem zapis iz koncertnega lista Metke Sulič, čeprav jo moram popraviti v trditvi, da je Mahler Simfonijo št. 7 v e – molu napisal leta 1889, v resnici pa druge analize omenjajo, da je bila dokončana partitura datirana 15. avgusta 1905, orkestracija končana leta 1906, premiera pa bila v Pragi s Češko filharmonijo pod Mahlerjevim dirigentskim vodstvom 19. septembra 1908.
“Simfonija št. 7 dosega titanske razsežnosti. Sestavljata jo dva zunanja, obsežnejša dela, ki oklepata tri krajše notranje dele. V nekaterih pogledih je ta skladba eno izmed njegovih najizvirnejših del. Ker se je odmaknil od svojih ustaljenih vzorcev simfoničnega ustvarjanja, se je bil prisiljen spoprijeti z novimi izzivi, kar ga je privedlo do tega, da je dosegel nov ustvarjalni vrhunec na področju orkestracije. Delo označujejo inovativne kombinacije in domiselnost. S stopnjo harmonskega eksperimentiranja, kot ga je dosegel v prvem stavku, presega vse, kar je ustvaril do tedaj. Prav ta stavek je postal vzor številnim poznejšim skladateljem. Vsi trije notranji stavki so nekakšne subtilne obdelave romantičnih značajskih skladb in odpirajo nove izrazne možnosti znotraj glasbe poznega 19. stoletja. Finale, ki je umetelno napisan v svojem živahnem kontrapunktu, pa iz celote nekoliko izstopa in postavi uri in četrt dolgi simfoniji nenavaden zaključek. Poslušalce spodbudi k dodatnemu razmišljanju, saj ne postavi neposredno pike celotnemu delu.
Langsam (Počasi). Ta intenzivni in po značaju napeti uvod v sonatni obliki prinaša nekaj surovosti in žalostne grenkobe, kot jo lahko zasledimo tudi v Simfoniji št. 6 s podnaslovom Tragična, vendar se v razvoju gradiva oglasi tudi eterična lepota. Tehnično najzanimivejša je uporaba širokopoteznih melodij in harmonij, ki temeljijo na poltonih, kar daje glasbi skrivnostno vznemirljiv in abstrakten značaj.
Nachtmusik. Allegro moderato. (Nočna glasba.) Ta nenavadni del spominja na nekatere Mahlerjeve zgodnje romantične manierizme, ki pa jih tu obdeluje z veliko samoironije in karikiranja. Primer je uvodni klic roga, ki mu neposredno sledijo daljše in zapletenejše fraze, v katerih slišimo odmev ptičjega petja. To se izmenjuje z deli, ki povzemajo značaj koračnice in zvenijo skorajda absurdno, saj združujejo ljudske napeve z militarističnimi figurami; večkrat citira marš iz prvega stavka Tretje simfonije.
Scherzo. Schattenhaft. (Scherzo. Senčnost.) Je del, ki s svojimi harmonijami in nepravilnimi ritmi na zelo prefinjen način vzbuja groteskna občutja. V njem prevladujejo figure, ki se izmenjujejo s prav tako grotesknim valčkom. Počasen, a ravno tako nenavaden valček je osnova Tria, ki se v celoti pojavi le enkrat.
Nachtmusik. Andante amoroso. (Nočna glasba.) Ta del zveni kot genialna in do podrobnosti dodelana romantična serenada. V teksturo je vnesel nežnost in hrepeneči ton. K posebnemu
vzdušju tega dela prispeva igra harfe, kitare in mandoline. Vsaj zadnji dve nista običajni glasbili simfonij in je zato še toliko bolj nenavadno, ko tukaj zazvenijo ob harfi. Stavek je poln šarma in
gracioznosti.
Rondo-Finale. Tempo I (Allegro ordinario). Mahlerjeva prizadevanja, da bi ustvaril vznemirljiv finale, so se izrazila v razgibanem stavku, ki ga opredeljujejo izrazit ritem in virtuoznost, glasnost in vihravost.”
Dirigent Ivan Fischer je izvedbo vodil z izjemno koncentracijo, notranjim nadzorom vseh sekcij s številnimi solističnimi mesti, z vsemi poudarki, ki izpričujejo Mahlerjevo skorajda že literarno vsebino, čeprav muzikologi ne navajajo kakšnih literarnih vzorov, a je že tako, da je bil Mahler sam tako pesnik kot epik, če se spomnimo že njegovih pesemskih ciklov.
Pri dolgih simfonijah je vedno odločilno že uvodno razpoloženje vsakega posameznega glasbenika, želja in sposobnost koncentracije, glasbena volja in dolga pot do končnega osemdesetminutnega cilja. Sinoči smo na odru občudovali vse.
Fischer pravzaprav v interpretaciji Sedme ni bil tako vehementen, kot nekoč stari ljubljanski znanec Claudio Abbado npr. z izvedbo v Luzernu (ne pa v Ljubljani). Fischer je manj dirigentsko opazen, tehnično niti ne tako izrazit ali vidno sugestiven; noče biti “koreografski” ali lepotni, všečni. Hitro spoznaš, da ne gledaš njega kot dirigenta, ampak slediš neštetim solom posameznih glasbenikov, od onega uvodnega roga oziroma tenorskerga roga, tu bolj Wagnerjeve tube (?) dalje.
Morda je bila sinočnja posebnost izvedbe še toliko bolj prezentna, ker smo opazili številne solistke; poleg koncertne mojstrice z opaznim solom še vodji viol ali violončelov, pa prvo hornistka; vse so na koncu dočakale tako huronske ovavije, da je presenetilo vse.
Fischer je s svojimi glasbeniki – skupaj jih je bilo na odru natanko sto – plus oba solista v četrtem stavku: mandolina in kitara, ob opaznem solu harfe – takoj na začetku pokazal elementarno moč zvoka, kot smo ga na letošnjem 71. Ljubljana Festivalu doslej opazili le pri Slovenski filharmoniji in njeni izvedbi Desete simfonije v e – molu Dmitrija Šostakoviča z dirigentom Vasilijem Petrenkom, ki sicer dirigira povsem drugače kot Fischer.
Če bi ugotovil, da je Slovenska filharmonija ne omenjenem koncertu igrala podobno vrhunsko kot sinoči Kraljevi orkester Concertgebouw, bi bil kompliment za oba orkestra, s tem da so bile sinočnje ovacije še nekoliko glasnejše, a jih ni manjkalo niti pri našem koncertu.
Sedma je drugačna od vseh, ker kot poslušalec ne pričakuješ določenih tem, melodij, popularnih ali celo povezanih s filmom kot spomin na Mahlerjev simfonični opus, tako kot jih pridobiš in imaš ob izvedbah večine drugih simfonij. Sedma je preizkus branja in razumevanja, ne le nastopajočih; oni so profesionalci in morajo vse naštudirati, ampak še bolj občinstva, med katerim sem sinoči opazil precej slovenskih glasbenikov, ki so pravkar prišli ali se vrnili s počitnic, da bi s svojo prisotnostjo počastili pravb Gustava Mahlerja.
Ivan Fischer je kot Madžar dodal mahlerjanskemu dialogu Amsterdam – Ljubljana še Budimpešto, v kateri je Mahler deloval od oktobra 1888 do marca 1891. Mahler v Amsterdamu ni aktivno deloval, kot še v Olomoucu, Kasslu, Pragi, Leipzigu, na Dunaju ali v New Yorku, a je bil tam izvajan in gostopval še za življenja.
Festival Ljubljana je Gustavu Mahlerju namenil nekaj sijajnih izvedb, kot je bila Osma simfonija z rekornim številom nastopajočih (čez 1100 s 23 pevskimi zbori) na Kongresnem trgu pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva, ki ji je zatem dodal še koncert z orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga (Deseta simfonija) ali Gewandhaus orkester iz Leipziga z Riccardom Chaillyjem (Deveta simfonija)…
Hvaležni smo Nizozemcem, da so nam prinesli tako redek in dragocen glasbeni dar. Veselila nas je izjemna volja mladih glasbenic in glasbenikov, ki smo jih videli na odru in ki nadaljujejo gostovanja tega slavnega orkestra pri nas (z Gattijem, Honeckem, Hardingom, sedaj še Fischerjem).
Gustav Mahler je bil morda celo najbolj povezovalen evropski skladatelj, zato ne preseneča, da je Claudio Abbado že zdavnaj ustanovil Mladinski simfonični orkester Gustava Mahlerja, ki je nekajkrat že gostoval v Ljubljani; tudi z njim. Ampak Mahler ni bil politik Evropske unije; zavedal se je pomena glasbe za Evropo in na koncu življenja še za ZDA.
Ali nam ima Kraljevi orkester Concertgebouw z Mahlerjem še kaj povedati ? Pa še kako; npr. Šesta simfonija bi bila še en tak nov izziv. Vrnili bi se Druga in Tretja simfonija z našimi odličnimi zbori…
Marijan Zlobec