V zadnjem delu komornih koncertov na 71. Ljubljana Festivalu sta v Križevniški cerkvi najprej nastopila brazilska pianista Fabio in Gisele Witkowski, ki sta na svetovnih koncertnih odrih znana kot Klavirski duo Witkowski. Izbrala sta zanimiv program: Franz Schubert: Fantazija v f-molu, D. 940, Samuel Barber: Spominki, op. 28 in Darius Milhaud: Vol na strehi, op. 58.
Klavirski duo Witkowski v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Na mednarodni glasbeni sceni sta se uveljavila s svojimi vznemirljivimi in živahnimi koncerti za klavir štiriročno ter na recitalih za dva klavirja. Duo nastopa na prestižnih prizoriščih, kot so Kennedyjev center za uprizoritvene umetnosti v Washingtonu, znamenita Simfonična dvorana v Šanghaju, Vila Musica v Nemčiji in Koncertna dvorana v Shenzhenu. Med drugim je nastopil z Državnim simfoničnim orkestrom São Paulo, Simfoničnim orkestrom Hartford in Florentinskim komornim orkestrom. Zakonca Witkowski predajata svoje glasbeno znanje tudi na mlajše generacije. Oba poučujeta na Šoli Hotchkiss v Connecticutu, na kateri je Fabio vodja Oddelka za vizualne in uprizoritvene umetnosti ter direktor glasbenega programa.
Aplavz za pianista
O klavirski glasbi Franza Schuberta (1797–1828) je L. Dunton Green poetično in natančno zapisal: »Schubertova klavirska glasba je vsa ali skoraj vsa iz raznih odtenkov, natančneje povedano: iz zvočnih in barvnih odtenkov … Lepota njegovih klavirskih del je v pretanjenem ritmu in zadržanem izrazu.« V Schubertovem opusu je veliko zelo dobrih skladb ne samo za klavir solo, ampak tudi za klavir štiriročno, med njimi po svoji lepoti in tehtnosti najbolj
izstopa Fantazija v f-molu, op. 103, D. 940. Napisal jo je januarja 1828 (v zadnjem letu svojega življenja) in prvič izvedel spomladi na eni izmed Schubertiad s Franzem Lachnerjem. Fantazija je po značaju tragična in dramatična. Sestavljajo jo štirje povezani stavki: Allegro moderato je žalosten, preprost v svoji čustvenosti, Largo označujeta divje čustvovanje in dramatična razdvojenost, tretji, Allegro vivace, je svetel in živahen. V Finalu se najprej oglasi tema iz uvodnega stavka, sledi mogočna dvojna fuga, zasnovana na podlagi druge teme iz prvega stavka. Po obsežnem polifonem klimaksu in kratki pavzi zaslišimo elegični spev žalosti z začetka skladbe. Fantazija je posvečena Karolini, hčerki Schubertovega patrona, vojvode Esterházyja. (Iz programa Metke Sulič).
Klavirski duo Witkowski
Fantazija v f – molu D. 940 je tehnično zahtevna skladba v štirih stavkih: I. Allegro molto moderato, II. Largo, III. Scherzo. Allegro vivace, IV. Finale. Allegro molto moderato. Takoj smo opazili prefinjeno ujemanje med pianistoma (zakoncema !), a z malo dominantno žensko vodilno vlogo, kar bi utegnilo pomeniti, da je ženska v interpretaciji ne le glasbenega izvajalskega sveta glavna, kar pa se ji glede na visoke tone na klavirju prilega. Prav tako smo slišali vseskozi lep in občuten zvok klavirja, najraje v skromnejši dinamiki med piano in mezzoforte, kar ustreza naravi fantazije kot bogati imaginaciji. Prav tako je bila opazna skladateljeva spevnost, kar pomeni, da je vedno imel v mislih človeški glas in je v bistvu petje v svoji notranjosti prevajal v inštrumentalizacijo, tu klavirskega dua, kar pa je redkost, saj je Schubert najbolj ljubil samospev, pri klavirju pa sonate, kjer je bil – v obeh zvrsteh – svetovni velemojster. Redka dramatična mesta v interpretaciji so bolj opozarjala na razvojno linijo ter večmelodičnost in seveda ves čas dialoškost. Kot zgleden zakon, ki ga Schubert ni imel.
Zakonca
Samuel Barber (1910–1981) je eden izmed najpomembnejših ameriških skladateljev 20. stoletja, ki je v času življenja doživel veliko priljubljenost in bil redno izvajan v koncertnih dvoranah ter drugod. Njegovo glasbo odlikujeta izrazita izpovednost in izrazna neposrednost; je spevna, jedrnata in harmonsko bogata. Njegov skladateljski slog uvrščamo med novoromantične, saj se v zvočnosti približuje glasbi poznega 19. stoletja. Leta 1952 je Barber pisal razne duete za klavir štiriročno in jih igral s prijateljem. Lincoln Kirstein, koreograf in ustanovitelj Baletnega društva v New Yorku, mu je predlagal, da bi jih orkestriral in povezal v
balet, kar je Barber tudi storil. Pozneje je partituro priredil za klavir štiriročno, orkestralna suita pa je našla pot v koncertne dvorane in se tam ustalila. Souvenirs je izpoved Barberjeve velike
ljubezni, ki jo je čutil do New Yorka. V njej je poskušal ujeti stari mestni joie de vivre – newyorško veselje do življenja, po katerem je bilo znano. Vsak od šestih stavkov, ki sestavljajo suito, temelji na eni plesni obliki. Valček (Allegro con brio) se začne z živahnim uvodom in elegantno temo. Celoten stavek je barvit in čustven, zanimivi kromatični vložki pa zvenijo prej kot dobronamerna parodija in čara skladbi ne odvzamejo. Schottische (Allegro ma non troppo) je ples, ki naj bi izviral iz češke Bohemije, a so ga posvojila ljudstva severnih dežel, zlasti Skandinavije. Barberjev Schottische je prisrčen in nekoliko začinjen z dobro izbranimi disonancami, ki poskrbijo za humoren značaj. Pas de deux (Adagio) je najresnejša skladba. V njej se pojavijo temnejši odtenki in dramatičnost, ki jo odene v zapeljivo skrivnostnost. Glasba spretno prehaja od sladkega k strastnemu. Duhoviti Two-step (Allegro molto) s svojo živahnostjo in nenavadnimi melodični vragolijami v zgornjem registru gradi prav posebno razigranost in šaljivost. Predzadnji stavek je čudoviti Hesitation-Tango (Con moto). To je
sentimentalna, romantična slika gorečega latinskoameriškega plesa, ki kljub vsemu vsebuje pri eksotičnih pasažah z drznimi melodičnimi in harmonskimi preobrati nekaj ironije. Souvenirs
sklene poskočni Galop (Allegro molto), v katerem se izmenjujeta duhovitost Stravinskega in salonski slog – bujna zvočna barvitost in humor. V tem sklepnem stavku tako kot tudi v preostalih stavkih te čarobne suite Barber pokaže zelo jasno individualnost svojega skladateljskega glasu. (Iz programa).
Spominki, op. 28 so sestavljeni iz kar šestih stavkov: I. Waltz, II. Schottische, III. Pas de deux
IV. Two-step, V. Hesitation Tango, VI. Galop. Duo Witkowski je takoj opozoril na modernejši klavirski zvok in različnost razpoloženj, ki v bistvu izhajajo iz oznak in jih klavirsko ilustrirajo v njihovih kontrastih, v katerih pa se morata pianista prepričljivo zvočno prilagoditi in kar se da prefinjeno izraziti vse, kar si je predstavljal že skladatelj Barber sam. Veliko je zlasti različnih plesnih oznak in s tem interpretacijskih momentov, ki pa hkrati pomenijo velik izziv, saj si ravno v oznakah poslušalec hitro ustvari svoja pričakovanja in si hkrati odgovori, ali je dobil to, kar piše v stavkih. Ti so resda bolj kratki, a vendarle zelo zahtevni. Popolnoma drugi zvočni svet.
Veliko zadovoljstvo nastopajočih
Francoski skladatelj Darius Milhaud (1892–1974) je v letih 1917 in 1918 živel v Braziliji. Po vrnitvi v domači Pariz si ni mogel kaj, da ne bi zbral, kot je dejal, »nekaj ljudskih melodij, tangov, mašišev (zvrst, podobna lambadi, op. p.), samb in celo portugalskih fadov ter jih povezal z rondojsko temo, ki se ponovi po vsakem zaporednem paru«. Tako je leta 1919 nastal komični frivolni balet Vol na strehi, op. 58 (Le bœuf sur le toit), ki je poimenovan po znani brazilski pesmi. Struktura skladbe je še bolj domiselna, kot jo je opisal Milhaud; rondojska tema se pojavi dvanajstkrat in se vsakič premakne na drugo tonaliteto, za malo terco navzgor. Ta harmonska shema je skladatelju ves čas omogočala mnogoglasje; dve liniji melodije sta potekali
vzporedno, vsaka v svoji tonaliteti, kar je živahni partituri dodalo komičnost. Poleg tega je po zgledu brazilske glasbe uporabil sinkopiran ritem ter diatonične melodije. Pesnik, dramatik,
ilustrator, oblikovalec Jean Cocteau si je skladbo hitro prisvojil za uprizoritev absurdne predstave, ki je postavljena v ameriško družbeno obrobje v času prohibicije (The Nothing-Doing Bar).
Nad rezultatom Milhaud ni bil pretirano navdušen, saj je Brazilijo in vse, povezano z njo, oboževal in globoko spoštoval. Cocteaujeva farsa s cirkuškim priokusom pa je bila narejena kot
karikatura s prgiščem marginalnih oseb, naperjenih proti policistu, ki je vohljal okoli bara. Nazadnje so ga obglavili in plesali z njegovo glavo nekakšen Salomin ples. Predstava je bila premierno uprizorjena leta 1920, istega leta je Milhaud napisal še priredbo za klavir štiriročno s podnaslovom Filmska simfonija na južnoameriške melodije. (Iz programa)
Zahvala in nagrada
Nedvomno sta pianista z Dariousom Milhaudom vstopila v svet evropske glasbene avantgarde ali širše umetniške avantgarde po prvi svetovni vojni ali že med njo (Schönberg, Berg, Stravinski…), čeprav je skladatelj tedaj živel v Braziliji in se, kot rečeno, nanaša na brazilsko pesem. V skladbi je seveda veliko južnoameriškega temperamenta in jazzovskega utripa. Veliko je prehodov in sprememb tempa ter dinamike, izraza, razpona proti jazzu, a tudi ponavljanja iste melodije. Pri tem komičnem frivolnem baletu nehote pomisliš na kasnejši nemški triadični balet – Das Triadisches Ballet Oskarja Schlemmerja iz leta 1922 oziroma odrske izvedbe na Bauhausu leta 1926.
Če bi dočakali scensko uprizoritev obeh del na enem večeru, bi opazili, kako močna je bila svetovna avantgarda že pred sto leti.
Na koncertu smo to opazili na pianistični ravni, v izrazu, ki je bil spet drugačen kot obakrat poprej. Prišli smo do navidezne glasbene absurdnosti, ampak to se je zatem spremenilo in pretopilo v zgodovino glasbe in baleta 20. stoletja. Interpretacijo Vola na strehi sem doživljal predvsem v tem smislu.
Po toplem aplavzu je sledil še južnoameriški dodatek.
Marijan Zlobec