Koncert glasbene skupine Bossa de Novo na 71. Ljubljana Festivalu je napolnil Poletno gledališče Križanke. Ali zaradi njih samih ali zaradi svetovno znanega gosta koncerta in ansambla, brazilskega pianista Césarja Camarga Mariana, ki letos obhaja osemdesetletnico, je težko reči. Verjetno zaradi vseh na odru. A največji aplavz in ovacije so veljale vokalistu Primožu Vitezu na koncu koncerta z znanimi pesmimi, ki jih je občinstvo najbolj poznalo. Takoj pa je bilo opazno odlično ujemanje pianista z novimi glasbenimi sodelavci.
César Camargo Mariano, vse fotografije Marijan Zlobec
Brazilski pianist, aranžer, skladatelj in glasbeni producent César Camargo Mariano (1943) se je rodil v São Paulu. Klavir je začel igrati po posluhu pri trinajstih letih, devet mesecev kasneje pa je že igral z ameriško pozavnistko Melbo Liston na njenem koncertu v jazz klubu v Riu de Janeiru. V šestdesetih letih je mladi pianist zelo hitro postal znan po ritmičnih sposobnostih »swinganja« in zdaj že legendarni levici. V tem času je igral v številnih jazzovskih zasedbah, med drugim v Sambalanço Trio in Som Três. Marianovo sodelovanje z nekaterimi najpomembnejšimi brazilskimi pevci, kot sta Wilson Simonal in Elis Regina, mu je prineslo svetovno slavo. Na legendarni plošči Regine in Jobima z naslovom Elis & Tom (1973) se je vpisal kot producent, pianist in aranžer. Od takrat je sodeloval s celo vrsto mednarodnih glasbenih velikanov, prejel več priznanj in prestižnih nagrad.
Primož Vitez
Pianist bi nas takoj navdušil, ko ne bi bilo ozvočenje tako hrupno in daleč nad normativi občutenega ali prefinjenega klasičnega ali jazzovskega ali brazilskega popularnega pianizma. A pianist je bil tako v svojem glasbenem doživetju, da ni slišal samega sebe na tak način kot smo ga mi celo na vrhu avditorija Križank. Imel je dolg solistični uvod, kar je pomenilo koncertno ogrevanje za zelo posrečeno in občuteno sodelovanje s slovenskimi glasbeniki. Ves večer so se ujemali, kot da bi skupaj nastopali že leta, še posebej, ker se je pianist prilagajal našim skladbam, čeprav se je zdelo, da je celo ves čas dominanten. Prišel je iz Brazilije samo za ta koncert, kar je pohvalno, glasbeniki pa so se lahko izkazali v novi, bistveno obogateni zvočni podobi, seveda so kot posamezniki ostali isti in ne bi mogel reči, da je njihov stil igranja ne vem kako bravurozen, tehnično zahteven ali celo virtuozen.
Zahvala in pozdrav brazilskega gosta
O bossa nova kot slogu brazilske popularne glasbe, povzemam zapis iz koncertnega programa. Nastal je v Riu de Janeiru v letih 1958 in 1959, ko sta se skladatelj Antônio Carlos Jobim in pesnik Vinícius de Moraes seznanila s pevcem in kitaristom Joãom Gilbertom. Beseda »bossa« v slengu ohlapno pomeni »posebna sposobnost«, »bistroumnost«, »pretkanost« in podobno. Ena od značilnosti novega sloga, ki je vplivala na popularno glasbo na splošno in še posebej na sambo, je bilo namerno izogibanje prevladi kateregakoli posameznega glasbenega parametra. Pred bosso novo je bila melodija predvsem močno poudarjena, da bi izpolnila osnovno zahtevo lahkotno pete melodije; bossa nova pa v enaki meri združuje melodijo, harmonijo in ritem.
Primož Vitez
Izraz se je prvič pojavil leta 1959 v Jobimovi pesmi Desafinado (kar bi lahko prevedli v »razglašen«), katere nenavadne in vijugaste melodije s kompleksnejšimi intervali (zmanjšanimi kvartami in malimi sekstami) naj bi poskušale ustvariti vtis negotovega pevca. Temu dodamo še nekonvencionalne akorde in inovativne, neparne ter sinkopirane ritme in imamo glasbo, ki je pomagala prenoviti sambo in prispevati k modernizaciji brazilske glasbe. Desafinado je bil prvotno odgovor kritikom, ki so trdili, da je nova zvrst primerna za pevce, ki ne znajo peti. Pesem se je pojavila na Gilbertovi plošči Chega de Saudade, ki je prva izdana plošča bosse nove, kakršno poznamo danes.
Na odru
Besedila pesmi bosse nove so prav tako inovativna in niso cenjena zgolj zaradi ekspresivne vsebine, temveč tudi zaradi zvočne individualnosti njihovih besed. Med besedili bosse nove in brazilsko poezijo je bilo opaziti nekaj sorodnosti in v več primerih se zdi, da je bilo besedilo zasnovano skupaj z glasbo, tako blizu sta si ritem besed in melodija. Do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je bossa nova postala povezana s protestnim gibanjem, kar se je izražalo tudi v besedilih. Glasbeno je uvedba mednarodnih pop slogov, zlasti jazz in rock glasbe iz Anglije in Združenih držav, povzročila dinamičen hibridni slog, ki je znan tudi pod izrazoma »tropicália« in »música popular brasileira«. (Iz programa Jana Prepadnika).
Sergej Ranđelović
Bossa de Novo je komorna jazzovska skupina in edina slovenska zasedba, ki se ukvarja z brazilskimi glasbenimi izrazi in jih meša s sodobnimi glasbenimi impulzi. V ospredju njenega zanimanja so predvsem baladni jazz, bossa nova, zmes afrobrazilskih glasbenih tradicij (samba) in cool jazza z zahodne ameriške obale. Javnosti predstavlja svojo različico teh enigmatičnih glasb že vse od junija leta 2003, ko so imeli prvi koncert pred ljubljanskim Sax Pubom na Eipprovi ulici. Prva verzija zasedbe je bila sestavljena iz dveh kitar (Igor Leonardi in Aljoša Kosor), harmonike (Drago Ivanuša) in vokala (Primož Vitez). Od prvega nastopa se je precej članov zamenjalo, danes pa se originalnima članoma Vitezu in Kosorju pridružujejo še Marko Gregorič (kontrabas, akustična baskitara, glas), Mitja Vrhovnik Smrekar (tolkala, glas) in Sergej Ranđelović (tolkala, glas).
Koncentracija
Svojo prvo ploščo z naslovom Vivo! so izdali leta 2006. Na njej najdemo skladbo Selma, ki je med njihovimi predelavami doživela največji odmev. V njej se izvrstno ujemata glasbena invencija in preprosto, dih jemajoče besedilo, kar je uspešen recept za bosso novo. Tej plošči so sledile Nova (2009), Quinta Essência (2013), Andante (2014) in Twist (2021).
Marko Gregorič
V njihovem repertoarju najdemo tako tuje kot domače pesmi, in sicer v celotni paleti raznovrstnih jezikov, med drugim v portugalščini, slovenščini, srbohrvaščini in francoščini. Skupina izkorišča zvočnosti vseh teh jezikov in jih kombinira z ritmičnimi, harmonskimi in melodičnimi strukturami, kakršne so se izoblikovale v bogati tradiciji brazilske popularne in jazzovske glasbe. Tako se pesmi največjih brazilskih skladateljev prepletajo z avtorskimi skladbami kot tudi znanimi, morda že pozabljenimi napevi iz našega sveta.
Aljoša Kosor
Ansambel Bossa de Novo je ves večer igral sicer suvereno, a nekako ležerno, mirno, neženirano, večina glasbenikov bolj spremljevalno, tako da je vokalist ali pevec Primož Vitez z lahkoto dominiral, bodisi ko je pel v portugalščini, nekaj v italijanščini, v slovenščini pa bil kot se je videlo še najbolj za občinstvo simpatičen, ko je nakazal temperament s popularno pesmijo Ta stol, ki je v bistvu varianta interpretacija starejše pesmi pokojnega Marka Breclja.
Mitja Vrhovnik Smrekar
Festival Ljubljana je v zadnjem času razširil paleto različnih glasbenih zvrsti, kot enakovrednih v mednarodnem poletnem festivalu, s čimer je povabil tisto občinstvo, ki te zvrsti bolj spremlja kot klasične. Nekaj novih nastopov bo do konca še dodal.
Marijan Zlobec