Končal se je četverček gostovanj Star Entertainment. Osem koncertov filmske glasbe v štirih dneh je velik zalogaj za vse nastopajoče, pa tudi za občinstvo, ki je nastopajoče spoznalo že lani, ko so v Križankah nastopili z dvema programoma. Zadnji večer je imel naslov Glasba Hansa Zimmerja in drugih. Spet smo bili pomanjkljivo informirani, kdo vse bo na odru nastopil in kako se imenuje. Koncertni program črpa informacije, ki so avtorjem na voljo, očitno pa samim nastopajočim ni veliko do vseh programskih podrobnosti, kot jih terja vsakršni profesionalizem. Njim ni bilo veliko do tega, saj na zaprošena pojasnila nisem prejel odgovorov, češ da so nastopajoči zelo neodzivni, torej si jemljejo Festival Ljubljana kot gospodarji, ne pa kot njegovi gostje.
Precej gusarski nastop Jonathana Linsleya, vse fotografije Marijan Zlobec
Naslov večera in prej še popoldneva je bil Glasba Hansa Zimmerja in drugih. To bi pomenilo celo paleto skladateljev filmske glasbe, kar pa se ni zgodilo, saj smo slišali le še filmsko glasbo slavnega Ennia Morriconeja, torej bi moral biti naslov koncerta Glasba Hansa Zimmerja in Ennia Morriconeja.
Hans Zimmer je še živ in bi se bil lako potrudil ter nas obiskal, vsaj enkrat v življenju, kot nas je bil nekoč slavnejši in njegov vzornik Ennio Morricone, a iz tega ni bilo nič.
Povezovalec in zvezdniški gost je bil Jonathan Linsley, sicer nekdanji igralec v filmu Pirati s Karibov, zato je bil oblečen v domnevno rdečo uniformo gusarjev, učinkoval pa je tudi nekako gusarsko.
Jonathan Linsley
V programu je pisalo, da bo igral Hollywoodsky filmski orkester, kar bi seveda pomenilo že tretji orkester, če pomislim, da se je prvi večer podpisal kot orkester in zbor Magical Film, drugi večer kot orkester in zbor Šajerske, dirigent pa trikrat ni bil naveden. Iz knjižice Festivala Ljubljana razberem, da je vse tri večere igral Ukrajinski državni orkester oziroma omenjen je bil tudi kot Pokrajinski filharmonični orkester Ivano-Frankivsk pod vodstvom dirigenta Serhyja Cherniaka (Sergeja Černjaka). Torej so bili edini glasbeniki na odru samo Ukrajinci in z ukrajinskim dirigentom. Kako se neki orkester sme kar čez noč preimenovati in celo zlorabiti sam Hollywood, si ne znam predstavljati, vsekakor pa je bilo očitno, da so v Ljubljano prišli vzgajati nepismene kavboje in smo jim lahko hvaležni, da nastopajo tu.
V koncertnem programu je bil najprej obširno predstavljen glavni avtor filmske glasbe, kot je bil zapisan v naslovu.
Nemški filmski skladatelj, klaviaturist in producent Hans Zimmer (1957) se je rodil v Frankfurtu v Zahodni Nemčiji. Svoje zgodnje izobraževanje je opisal tako: »Moje formalno usposabljanje je bilo dva tedna klavirja. Vrgli so me iz osmih šol, vendar sem se pridružil bendu. Sem samouk, ampak vedno sem slišal glasbo v svoji glavi. Sem otrok 20. stoletja; računalniki so prišli zelo prav.« V otroštvu je nanj močno vplivala glasba legendarnega italijanskega filmskega skladatelja Ennia Morriconeja, predvsem v vesternu Bilo je nekoč na Divjem zahodu (1968), ki ga je navdihnila, da je postal filmski skladatelj. V najstniških letih se je preselil v London in tam pisal glasbene vložke za reklame. Kratek čas je igral sintetizatorje v različnih skupinah, med drugim v britanski novovalski skupini The Buggles (nastopil je v slovitem videospotu za Video Killed the Radio star leta 1979) in italijanski skupini Krisma. Med letoma 1982 in 1985 se je učil pri plodovitem angleškem filmskem skladatelju Stanleyju Myersu in takrat začel združevati svoje »sintentično« delo z bolj tradicionalnimi orkestralnimi zvoki.
Prelomnica v Zimmerjevi karieri se je zgodila leta 1988, ko je napisal glasbo za film Deževni človek. Njegova glasba, ki meša sintetizatorje z jeklenimi bobni, je bila nominirana za oskarja, film pa je prejel štiri oskarje, vključno z nagrado za najboljši film. Na podlagi njegovih nadaljnjih uspehov se je oglasilo podjetje Disney in tako je Zimmer napisal glasbo za animirani film Levji kralj (1994), za katero je prejel oskarja za najboljšo izvirno glasbo, dva zlata globusa in dva grammyja.
Zimmerjeva glasba za vojni film Tanka rdeča črta (1998) velja za eno njegovih najpomembnejših del. V njej je uporabil ponavljajočo se temo, ki temelji na štirih akordih v kombinaciji z motivom tiktakajoče ure. Tema se v naslednjih letih pojavila v številnih napovednikih in video igrah ter si prislužila vzdevek »prepovedane iztočnice« zaradi težnje ustvarjalcev, da bi jo uporabili kot mašilo za dramatične prizore. Zimmer je v 21. stoletju žel še več uspehov in si utrdil sloves legendarnega filmskega skladatelja. Glasbo je prispeval za filme, kot so Gladiator (2000), Hannibal (2001), Poslednji samuraj (2003), Madagaskar (2005), Batman (2005, 2008 in 2012), Da Vincijeva šifra (2006), Simpsonovi (2007), Kung fu panda (2008), Sherlock Holmes (2009), Pirati s Karibov (2006, 2007 in 2011), Izvor (2010), Medzvezdje (2014), Iztrebljevalec 2049 (2017) in James Bond: Ni čas za smrt (2021). Glasba za epski znanstvenofantastični film Dune: Peščeni planet (2022) mu je prinesla drugega oskarja za najboljšo izvirno glasbo, do danes pa ima vsega dvanajst nominacij za to nagrado. Zimmerjev psevdo-orkestralni ali hibridni pristop, predvsem z uporabo sintentizatorjev in vzorčenja, je močno zaznamoval njegovo kariero v filmski glasbi in razvoj filmske glasbe v poznem 20. in 21. stoletju nasploh.
Johanna Krumin
Poleg elektronskih in orkestrskih zvokov je vključil številne eksotizme v obliki tradicionalnih glasbil različnih dežel, med drugim jeklene bobne, havajske kitare, šakuhači (tradicionalne japonske flavte iz bambusa), taiko (japonska tolkala), raznovrstne skupine afriških tolkal in zborovske zasedbe. S to edinstveno mešanico zvočnih sil in vplivov je ustavil izredno originalen in nemudoma prepoznaven slog, ki ga danes marsikateri poskušajo posnemati. Zimmer je v svoji karieri komponiral tudi glasbo za televizijo in bil izvršni producent številnih filmskih zvočnih podlag drugih skladateljev, njegova ponižnost pa se kaže v podpori, ki jo je ponudil prenekaterim mladim skladateljem v začetkih svojih karier. (Iz programa Jana Prepadnika).
Iz programa je bilo še razvidno, da bodo filmski glasbi Hansa Zimmerja dodali še odlomke iz filmov njegovega največjega idola in vzornika Ennia Morriconeja (Bilo je nekoč na Divjem zahodu in Dobri, umazani, zli).
Johanna Krumin
Če začnem tu, je bilo očitno, da nastopajoči za predstavitev teh glasbenih biserov, začenši z Bilo je nekoč na Divjem zahodu niso bili dovolj pripravljeni, ne v orkestru, posameznih solih, ne v vokalni spremljavi ter v slabem solu sopranistke, ki sicer ni bila navedena, a smo jo vseeno prepoznali “od prej”. To je bila vseskozi mlačna in nedoživeta, suhoparna Johanna Krumin, ki je imela težave tako z mikrofonom kot samim poznavanjem pete melodije, ki ji je želela dodati nekakšne svoje glasovne okraske.
V glasbi Dobri, umazani, zli smo v ozadju gledali projekcijo onega hudobnega Tuca (Elliu Walach), ki išče grob, v katerem je skrito zlato. Režiser Sergio Leone je bil tu povsem odveč. Malo je bilo glasbe, ki bi nas prevzela in bila hkrati avtentična. Ni bilo niti trikotniškega spopada s pištovali niti konca z milostnim strelom Clinta Eastwooda v napeto vrh okrog obešenčevega vratu.
Na odru se jim je kot povezovalec in zvezdniški gost, kot rečeno, pridružil angleški igralec Jonathan Linsley (1956), ki je igral vlogo Ogilveyja, člana posadke Letečega Holandca pod vodstvom Davyja Jonesa, v drugem (Mrtvečeva skrinja) in tretjem delu (Na robu sveta) fantazijsko-pustolovske franšize Pirati s Karibov. Linsley je debitiral leta 1980 in se pojavil v številnih BBC-jevih televizijskih produkcijah, nastopal pa je tudi v različnih manjših vlogah kot gledališki igralec v gledališčih na londonskem West Endu in v mnogih mestih po Veliki Britaniji.
Začeli in končali so s Pirati s Karibov, kar se je zdelo voditelju in njegovi povezovalni vlogi primerno, a se je ves večer izkazalo kot precej banalno, malce nastopaško. Glasba iz posameznih filmov, kot npr. Gladiator, James Bond: Ni čas za smrt, Batman proti Supermanu: Zora pravice, Da Vincijeva šifra, Spider Man, Pearl Harbor… se je razvrščala ob posameznih video prizorih, razrezanih na pet projekcijskih platen v ozadju, tako da kakšnega večjega vizualnega filmskega vtisa ni bilo. Posebnost je bila Zimmerjeva glasba za BBC dokumentarec Planet Zemlja II.
Dodatki s črnsko pevko in pevcem, menda sta to bila Portia Manyike in Linda Rheretyane (?) – ni bilo niti načrtovano niti pojasnjeno; zakaj naj bi bila na predstavitvi glasbe Hansa Zimmerja in drugih ?
Ljubljana žal prenese vse ali tudi to povprečje ali podpovprečje. (Slišal sem za neke polemične napade menda na Star Entertainment in Festival Ljubljana, a se vanje ne bi spuščal, saj so organizatorji prireditev drugi in znani ter seveda odgovarjajo).
Občinstvo pa je bilo vseeno kar zadovoljno. Zadnji večer so bile Križanke najbolj polne.
Marijan Zlobec