Na 71. Ljubljana Festivalu sta sinoči v Križevniški cerkvi nastopila glasbenika iz Bosne in Hercegovine, predstavljena sicer kot bošnjaška glasbenika; pianistka Sonja Marković in violončelist Isak Haračić. Prav je, da v Ljubljani gostujejo odlični glasbeniki iz držav, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, kar smo v bistvu vsako leto spoznavali. Prav tako letos ali prav pred kratkim z dvema koncertoma #sinergy na odru ali na predstavi Gran Bolero z gostovanjem Zagrebškega plesnega ansambla. Ljubljana mora še naprej odpirati vrata vsem kvalitetnim ljudem na področju kulturen in umetnosti, mednarodnih festivalov, organiziranja kulturnih prireditev, celoletnega sodelovanja, izmenjav, dajanja možnosti mladim…
Pianistka Sonja Marković in violončelist Isak Haračić, foto Marijan Zlobec
Festival Ljubljana je že pred precej leti odprl vrata mladim, nazadnje s Slovenskim mladinskim orkestrom ter Mojstrskimi tečaji in koncerti študentov, koncerti mednarodnih mladinskih orkestrov… Letos so prvič organizirali svetovno tekmovanje mladih pianistov.
Hankyeol Yoon je letošnji zmagovalec v Salzburgu, foto SF/Marco Borrelli
Salzburški slavnostni tedni so najprej uvedli pevske seminarje s koncerti in sodelovanjem pri posameznih festivalskih projektih, zlasti operi (med njimi je bila Nika Gorič, kot pedagoginja pa Marjana Lipovšek). Potem je bila vsako leto v gledališkem programu posebna tekmovalna sekcija za najboljšega mladega režiserja, ko je pred kakimi petnajstimi leti z gostovanjem ljubljanske Drame SNG s predstavo Alamut zmagal Sebastijan Horvat, nazadnje pa so ustanovili še tekmovanje za najboljšega mladega dirigenta na svetu. Pred dnevi so sporočili tako ime letošnjega zmagovalca Herbert von Karajan Young Conductors Award, kot navedli podatek, da se je za letošnje tekmovanje prijavilo kar 323 dirigentov iz 54 držav. Zmagal je južnokorejski glasbenik Hankyeol Yoon. Ko pogledaš biografije najboljših mladih dirigentov, takoj opaziš njihovo bogato koncertno dejavnost in že mednarodne izkušnje. Mi imamo bolj udeležbo v mednarodnem okolju za inštrumentaliste, deloma pevce, najmanj pa za dirigente.
Sonja Marković
Wagnerjev festival v Bayreuthu ima vsako leto okrog 100 štipendistov, ki imajo poseben program, obiščejo pa vse festivalske predstave in spoznavajo mesto ter njegove kulturne spomenike, med njimi seveda Wagnerjeva hiša kot eden najbolj cenjenih spomenikov v Nemčiji. Wagner sicer ni umrl tam, ampak v Benetkah, je pa tam več let živel in je pokopan v parku za hišo. Doslej je bilo kar precej štipendistov tudi iz Slovenije, kot npr. Norina in Rebeka Radovan že pred kakimi tridesetimi leti, potem pa do danes še precej drugih.
Glasbenika v Križevniški cerkvi
Letos bo na Ljubljana Festivalu verjetno nastopilo okrog 4000 predvsem glasbenikov in baletnikov ter plesalcev iz kakih 40 držav. S tem se informacije o Ljubljani kot kulturnem mestu le širijo in bogatijo. Manj je zadovoljivo, da festivalove prireditve, ki so sicer v času šolskih počitnic, obišče premalo dijakov in študentov glasbe, čeprav imajo vse ugodnosti, popuste ali brezplačne vstopnice. Res pa je, da mladi delujejo aktivno tudi drugod, na drugih festivalih, tečajih, v posebnih poletnih produkcijah…
Gérard Mortier pred Mahlerjevim spomenikom v Ljubljani leta 2012, foto Marijan Zlobec
Naj tu spomnim še na posebno srečanje v organizaciji Festivala Ljubljana mladih predstavnikov Evropskega združenja festivalov, ki so bili pri nas na praksi pri pridobivanju izkušenj za bodoče vodenje svojih festivalov doma. To je bil enotedenski mednarodni Atelje za mlade direktorje glasbenih festivalov, včanjenih v EFA – Evropsko združenje festivalov. V skupščini MOL jih je nagovoril slavni Gérard Mortier, desetletni umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger ter oper v Parizu, Bruslju, New Yorku in Madridu. Srečanja se je udeležil tudi tedanji predsednik dr. Danilo Türk, ki je mlade iz 21 držav nagovoril.
Dr. Danilo Türk med nagovorom v skupščini MOL, foto Marijan Zlobec
Čeprav sta bila gostujoča glasbenika v programu predstavljena kot bošnjaška, pa je njuna biografija povsem mednarodna. Sonja Marković je bošnjaška pianistka, ki živi v Oslu. Študij je opravljala na Akademiji za glasbo v Banjaluki, kjer je diplomirala kot najobetavnejša študentka klavirskega oddelka (razred Nevena Popovića). Na Fakulteti za glasbo v Beogradu je magistrirala iz klavirske igre in komorne glasbe (razred Ladislava Mezeja). Dodatno se je izobraževala na Akademiji za glasbo v Gdansku pri Bogdanu Kulakowskem. Trenutno opravlja doktorski študij komorne glasbe v Beogradu. Na tekmovanjih je prejela več kot 50 mednarodnih nagrad. Koncertira v Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Hrvaškem, v Avstriji, na Poljskem, v Rusiji, Italiji, Franciji, Sloveniji, Črni gori, na Češkem … Poleg solističnega in komornega udejstvovanja je dejavna kot klavirska spremljevalka na različnih festivalih: Bolšoj Mokra Gora, Kult Beograd, Festival strun Perast, Jesenska sonata Banjaluka, Glasba na struni Sarajevo, Open Europe Moskva. Kot solistka nastopa z orkestri in snema za RTV Slovenija, Radio Dragstor 202 Beograd in RTS 1 Digital. Kot pedagoginja na Glasbeni šoli v Trebinju (BiH) se ponaša z mnogimi nagrajenimi učenci na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Pred kratkim je nastopila na festivalu Koncerti templja v Rimu in kot solistka na Dnevu Evrope 2022 s Simfoničnim orkestrom Trebinje. Junija prihodnje leto bo debitirala v dvorani Carnegie v New Yorku.
Sonja Marković, foto Marijan Zlobec
Isak Haračić je bošnjaški violončelist, rojen v Beogradu. Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Sarajevu pod mentorstvom Jevgenija Xaviereva, nekdanjega učenca Mstislava Rostropoviča. Med študijem je postal član Sarajevskega filharmoničnega orkestra, leta 2010, pri 19 letih, pa prvi violončelist tega orkestra. V zadnjih letih je kot solist, z orkestri in v komornih zasedbah nastopal na številnih festivalih, kot so v ZDA Glasbena akademija Zahoda, Newyorški mladinski filharmonični festival in Poletni glasbeni festival Miami ter drugod: Glasbeni festival ISA (Avstrija), Liandu (Kitajska), Puccini Festival (Italija), Sarajevski glasbeni večeri ali SVEM. Kot solist in član različnih komornih zasedb gostuje v dvoranah, med katerimi so Carnegie v New Yorku, Koncertna hiša v Berlinu, Šola za glasbo Guildhall, New World Symphony v Miamiju in Orchard v Tokiu. Kot član različnih ansamblov igra z uglednimi umetniki, kot so Leonard Slatkin, Riccardo Muti, Jose Luis Gomez, Emmanuel Pahud … Od leta 2012 je član No Borders orkestra. Leti 2018 in 2019 je večinoma preživel na Kitajskem in v Hongkongu, kjer je pomagal vzpostaviti sekcijo violončelov v novoustanovljeni Mednarodni filharmoniji v Kunmingu. Več let tesno sodeluje z bošnjaško pianistko Sonjo Marković iz Norveške. Skupaj sta prejela več prvih nagrad na mednarodnih tekmovanjih v Italiji, na Poljskem in v Srbiji. Leta 2021 sta prejela štipendijo iz sklada Evropske komisije iPortunus.
Isak Haračić
Za uvod v koncert smo poslušali Bohuslava Martinůja (1890–1959) in njegove Variacije na
Rossinijevo temo iz leta 1942. Obsegajo Temo in štiri Variacije. Skladbo je napisal v ZDA (tja se je preselil leta 1941). Variacije je ustvaril v želji po nadgradnji repertoarja za violončelo, pri katerem sta načrtno sodelovala z violončelistom Gregorjem Piatigorskim. Skladatelj je temo povzel po Angelinini ariji Non più mesa iz opere Pepelka Gioachina Rossinija. Čeprav Martinů melodijo arije dvakrat uporabi, se nikoli ne pojavi taka, kot jo je napisal Rossini. V nizu štirih variacij temo drobi in jo podvrže ritmičnim spremembam, nenavadnim sinkopam, vse do kratke 4. variacije, ko jo predela do nerazpoznavnosti. V Rossinijevih variacijah se je skladatelj pokazal kot ustvarjalec, ki mojstrsko obvlada oblikovno gradnjo skladbe z jasno melodično linijo. Razvoj glasbenega toka je postopen in zaokrožen, ritmična raznoličnost in arhitektonska zgradba sta oblikovani z občutkom. Tehnično in slogovno so Variacije dodelane do zadnje potankosti. (Iz programa Metke Sulič).
Čeprav je Martinu svetovno znan, pa je na naših koncertnih odrih izredno redko na programu, zato je bila sinočnja predstavitev hkrati odpiranje vrat v češki glasbeni prostor, ki se nam vedno bolj, seveda le po naši krivdi, zapira in nekdanjih bogatih glasbenih izmenjav ni več.
Izvedba Variacij je bila zelo sproščena, svobodna, po uvodni temi ne več prepoznavna; tako za klavir kot violončelo je Martinu napisal zelo tehnično zahtevne dele, pri pianistki smo občudovali njen globok smisel za lepoto tona, ki je bil eden najlepših med kar precej pianisti, ki so v zadnjih dveh tednih nastopili tu. Prav tako ima povsem izdelano tehniko in smisel za glasbeni dialog z violončelistom. On še pridobiva tako na lepoti tona, ki še ni tako popoln, kot smo tu že slišali, ima pa prav tako izdelano tehniko. Ujemanje obeh je bilo zgledno, na nekaterih mestih virtuozno.
Sledila je Spiegel im Spiegel (Ogledalo v ogledalu) kot ena najbolj znanih skladb Estonca Arva Pärta (1935), enega pomembnejših sodobnih evropskih skladateljev. Napisal jo je leta 1978 po naročilu priznanega ruskega violinista Vladimirja Spivakova, ki jo je istega leta premierno izvedel na Moskovskem konservatoriju s pianistom Borisom Behterevom. Struktura skladbe dosledno sledi vzorcu, ki ga gradi na eni strani melodija solističnega glasbila, na drugi pa klavirska spremljava, sestavljena iz treh tonov v razloženem sosledju. V delu ni nobena nota prepuščena naključju. Naslov zrcali dogajanje v glasbi: vsaki vzpenjajoči se melodični liniji sledi padajoča zrcalna fraza. Na začetku je melodija sestavljena le iz dveh tonov, pri vsaki naslednji frazi pa ji je dodan še en ton, tako da nastane nekakšno ponavljanje v neskončnost. Po vsaki oddaljitvi se melodija vrne v tonaliteto A, kar simbolizira vrnitev domov. Poleg spremljave klavirski part vključuje še tintinnabuli, nekakšne zvončke, ki se izmenično oglasijo nad in pod melodično linijo, ki sledi vzorcu. Ta na videz preprosta skladba je velik interpretativni izziv; kako glasbo oživiti, da se oglasi v polnosti? Skladatelj je dejal, da mora glasbenik »vse odvečno pustiti ob strani. Tako kot mora skladatelj pri pisanju glasbe spustiti svoj ego, mora tudi glasbenik pri izvajanju te skladbe svoj ego postaviti na stranski tir.« Čistost in nedolžnost sta lastnosti, ki ju skladatelj ceni pri izvajanju svoje glasbe. Spiegel im Spiegel je ena od tistih skladb, ki ima skorajda toliko priredb, kolikor je zasedb. Pogosto jo slišimo v baletnih in plesnih predstavah, filmih in tudi pop, plesnih remiksih … (Iz programa).
Pri Pärtu je opazna njegova avantgardistična sprememba v območje duhovnosti, ne le religioznosti. Tu gre predvsem za sposobnost obeh glasbenikov, da se slišita, prilagajata, iščeta najlepši zvok ali ton, dinamiko in hkrati počasen tempo. Na nekaj mestih dobiš aluziji na kakšno Ave Maria, a za to morata oba solista pripraviti emotivni zvočni vtis, ki tako aluzijo sploh omogoča. Zdelo se je, kot da je pianistka celo izrazno močnejša kot violončelist, ki je dajal velik poudarek dolgim tonom, a s premalo vibrata.
Posebno radovednost je vzbudila skladba srbskega skladatelja, dirigenta in pianista Aleksandra Vujića (1945–2017). Srbsko kolo je deset minut dolga skladba, ki se odvija v hitrem tempu kola in ima skorajda ritualni značaj. Vmesni del je skrivnostna počasna romanca kot nekakšen kratek sanjav predah, odmor pred ponovnim divjim plesnim dogajanjem z začetka oziroma iz prvega dela skladbe.
»Ko se svati na poroki zavrtijo v kolo, njihovo srce začne biti v utripu tega vročičnega plesa. Prepustijo se hitremu tempu, ki jih ujame v neskončen vrtinec telesnega užitka ob tapkanju
z nogami ob tla.« V Srbskem kolu je zelo pomemben ritem, ki plesalce s pomočjo izredne virtuoznosti godalnega parta vodi v trans. Skladba je v celoti izvirna, prav tako glavna melodija, ki ne izhaja iz nobenega ljudskega napeva, pesmi ali motiva.
Skladatelj jo je napisal v duhu srbske ljudske glasbe s sodobno zvočnostjo in je ena izmed mojstrovin, ki polnokrvno predstavljajo Srbijo. Ustvaril jo je leta 2008 in vse do leta 2014 pisal priredbe za različne zasedbe, od duetov do komornih skupin, godalnih in simfoničnih orkestrov, kar kaže na priljubljenost dela. Vsega skupaj je okrog 15 priredb Srbskega kola. (Iz programa).
Izvedba Srbskega kola je bila zelo prepričljiva, z vsemi pričakovanimi elementi kola, še posebej ritmične razgibanosti, morda je bilo še največje presenečenje, da skladba malo spominja na jazz. Glasbenika si nista odredila odmora, kar bi bilo pričakovati, ampak sta nadaljevala še z zadnjo skladbo.
Fazıl Say (1970), turški pianist in skladatelj, je v Ljubljani že nekajkrat nastopal, kot gost Slovenske filharmonije in Cankarjevega doma. Takoj smo opazili njegov poseben pianistični talent, povezan s skladateljskimi veščinami, kar je pri nas že pokazal.
Glasbenika sta izbrala njegovo skladbo 4 mesta, sonato za violončelo in klavir. Dört Şehir, kot piše v originalu, je Say napisal po naročilu BBC. Premierno je bila izvedena leta 2012 v Londonu. 4 mesta so portretirana v kalejdoskopu melodij, ritmov, kulturnih referenc in instrumentalnega barvanja. Sivas, Hopa, Ankara in Bodrum so štiri med seboj zelo različna mesta, ki ležijo v Anatoliji v dosegu 2000 kilometrov. Skladatelja nanje vežejo osebni spomini. Asik Veysel je alevijski pesnik in Fazıl Say je prvi del te skladbe napisal po navdihu njegove pesmi Sazim (Moj saz). Uvodni del je tako v posnemanju tega strunskega glasbila precej melanholičen.
Tradicionalna poroka je bila za skladatelja osnova za drugi del, ki vključuje reference na kulturo vzhodnega Črnega morja. Horon je zelo hiter ljudski ples v 7/16-taktu, ki se ga igra a kemençe, vrsto lutnje te pokrajine. Glasba vključuje še vplive kavkaških in gruzijskih plesov in pesmi. Ankaro je leta 1923 Atatürk razglasil za glavno mesto Turčije. Štirimilijonsko mesto je rodni kraj skladatelja, ki je v njem preživel otroštvo. V mirnem srednjem delu je uporabil pesem Ankara’nin Tasina Bak iz prve svetovne vojne. Bodrum je znan turistični kraj, nekakšen turški Saint-Tropez. Središče je prepredeno z bari in pubi, iz katerih se sliši kakofonija zvokov, od jazza, popa in rocka do ljudskih pesmi. Skladatelj tukaj združuje zvoke iz teh lokalov v razgibanem jazzovskem tempu. Ta se konča s prikazom pretepa, ki se pogosto dogaja v tem mestu. (Iz programa Metke Sulič).
Izvedba Štirih mest je bila najbolj epska, dinamično in stilno razgibana, dramatična, tehnično zahtevna, tako za pianistko, ki je z levico ali desnico (kot je to zahtevala partitura) segla k strunam in vplivala na zvok klavirja, podobno je različne tehnične pristope, kot udarjanje z lokom na telo violončela, ob izrazitih, močnih pizzicatih… uporabljal violončelist. Skozi njuno igro pa smo imeli vizualno podobo samega pianista in skladatelja Fazila Saya, kot posebnega fenomena današnjega pianizma, saj vedno znova dokazuje, da je sodobna ustvarjalnost še živa, živahna, za poslušalca privlačna, le znati je treba. Nekateri veliki pianisti, kot Maurizio Pollini, so to večkrat poizkušali, a so bili skladatelji preskromni, razen seveda Karlheinza Stockhausna, ki ga je pogosto izvajal. Fazil Say ima to prednost, da je odličen v vseh smislih, hkrati pa predstavlja najvišjo afirmacijo turške glasbene kulture. In ko jo on, so odprta vrata tudi za druge izvajalce, kot smo to doživeli na sinočnjem odličnem, tako programsko kot izvedbeno, koncertu.
Za dodatek sta izbrala ponovitev v bistvu kar plesnega odlomka “We hear swing while touring in Bodrum’s bar street” iz Bodruma.
Marijan Zlobec