Na 71. Ljubljana Festivalu smo dočakali še drugi koncert Ensemble Dissonance, tokrat ne s Schönbergom in Mahlerjem, ampak z Johannom Sebastianom Bachom. Razlika je bila npr. v tem, da je omenjeni prvi koncert imel dirigenta, sinočnji pa ne. Tako se je zdelo, da nima niti pravega umetniškega vodje, ki bi nadziral celotno izvedbo od prvih vaj dalje. Eden je umetniški vodja ansambla Klemen Hvala, drugi pa prvi violinist in solist Janez Podlesek, tretji pa gostujoči solisti: violinistka Lana Trotovšek, flavtist Boris Bizjak in oboist Sorin Crudu. Vsi skupaj morajo povsem obvladati tako program kot svoj prostor.
Koncert v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Bachov večer je bil zelo privlačen za festivalovo občinstvo in je bil koncert hitro povsem razprodan. Žal je neurje, ki je zajelo tudi Ljubljano, vplivalo na precej ljudi z vstopnicami, da niso mogli priti – kakih 30 do 40 – še vedno je občasno deževalo, bil pa je izrazit nizek pritisk in ni prispeval k razpoloženju ali konciciji vrhunskega nastopanja.
Na odru v Križevniški cerkvi je bila gneča, prostora za soliste, če hočejo imeti osrednje, vidno in slišno mesto, je premalo; preveč so potisnjeni nazaj, imajo težave s pulti za note in hkrati stojali z mikrofoni, ki jih je bilo na odru kar sedem. Solist je vrhovna oblast na odru in mora imeti tak prostor, lego ali položaj. Ne sme biti utesnjen. To mora najprej vedeti nastopajoči sam. Če si tega prostora ne zna izboriti, potem je nekaj narobe (z njim). (Spominjam se nastopa italijanske flavtistke Luise Sello; ona je hotela imeti prostor zase v radisu enega metra, tako da se čuti svobodna, se lahko premika, giblje, naredi kak korak. Ste videli, kako je uporabila Ana Netrebko ves oder Gallusove dvorane, pri Aidi pa še ves prostor za zbor zgoraj ! ?).
Problem nekaterih koncertov, Ensemble Dissonance še posebej, je v tem, da enostavno ni umetniškega vodje, ki bi imel nadzor nad svojim ansamblom in bi takoj opazil dinamična neskladja, premalo prefinjeno skupno igro desetih godalcev, barvno neusklajenost, premalo lep ton, slabo slišanost čembala na vseh mestih, ko igrajo vsi godalci, čeprav je bila njegova lega osrediščena, različni zvočni vtis, ko na primer opaziš izrazno primeren nastop kontrabasista Stevana Jovanovića in violončelistke Alje Mandić Faganel, medtem ko se vsi drugi ves koncert bolj ali manj prepuščeni lastni trenutni iznajdljivosti. Pod imenom nekega ansambla, ki se ima za elitnega, bi pričakoval bistveno boljšo skupno igro, smisel za celovitost koncertnega dogajanja, za vse izvajalske odnose, ki so med izvedbo koncerta dogajajo in so lahko zelo različni, ki pa se jim glasbeniki ne znajo prilagoditi tako, da bi dočakali in doživljali vrhunski koncert. Ensemble Dissonance ne igra kot eden.
Če primerjam nedavni koncert Kraljevega komornega orkestra Valonije iz Belgije, potem je bila njihova skupna igra kot iz drugega sveta. Boljša, bolj angažirana, perfektno so igrali skupaj, barva godal je bila bistveno boljša ali lepša, angažiranost glasbenikov maksimalna, hoteli so pokazati kaj znajo in se dokazati, ker so igrali na zanje mednarodno uglednem festivalu. Ensemble Dissonance te zavesti ne kaže v dovolj prepričljivi podobi.
Bach je tako vrhunski skladatelj, da te ne more razočarati, lahko so le razlike v glasbenem izvajanju nastopajočih in posledično uživanju občinstva.
Dimitrij Sitkovecki z Ensemble Dissonance lani v Križevniški cerkvi
Ne rečem, da je bil Bachov večer čisto slab, ni pa bil tako vrhunski, kot bi si ga želel oziroma bi moral glede na sam mednarodni festival, kjer nastopajo in dobivajo priložnost vsako leto. Ensemble Dissonance igra odlično, ko ima svojega solista violinista in dirigenta Dimitrija Sitkoveckega. Torej je nekaj narobe znotraj glasbenikov samih.
Koncert so začeli s priredbo Bachove Fantazije in fuge v g – molu, BWV 542, v originalu napisane za orgle. Za koncert jo je aranžiral Klemen Hvala, ki želi v zadnjih letih imeti odločilno vlogo ne le pri izboru programov, ampak še z lastno skladateljsko funkcijo pri njem. Takoj smo opazili nečisto in ne skupno ali perfektno igro desetih godalcev, brez smisla za skupnost, ujemanje, rafiniran dialog. V fugi so igrali mehkeje, a je vse skupaj izpadlo predolgo in se lahko vprašam, ali nima Bach nobene druge izvirne komorne kompozicije ? Če so že imeli v programu nastop flavtista Borisa Bizjaka, bi lahko zaigral eno sonato ob spremljavi čembala, tako da bi jasno slišali oba glasbenika. Tako pa se je lahko pokazal šele na koncu.
Sledil je Koncert za violino in godala v d-molu, BWV 1052 R, ki je v resnici predelava Koncerta za čembalo in godala BWV 1052 ali prvega iz Bachove serije koncertov za čembalo.
Najzgodnejši ohranjeni rokopis koncerta je mogoče datirati v leto 1734; izdelal jo je Bachov sin Carl Philipp Emanuel in je vsebovala samo orkestralne dele, del čembala pa je bil dodan pozneje. Ta različica je znana kot BWV 1052a. Dokončno različico BWV 1052 je imel sam Bach v avtografskem rokopisu vseh osmih koncertov za čembalo BWV 1052–1058, nastalih okoli leta 1738.
Zadnje ugotovitve muzikologov (Christoph Wolffin, Gregory Butler) celo trdijo, da je bila izvirna oblika BWV 1052 orgelski koncert, komponiran v prvih nekaj letih Bachovega bivanja v Leipzigu. (Prejšnja stroka je pogosto trdila, da je Bach izvirnik komponiral v Weimarju ali Cöthnu.) Oba povezujeta delo z Bachovimi izvedbami usklajenih stavkov za orgle in orkester v Dresdnu in Leipzigu.
Iz zgodovine izvajanj tega koncerta je razvidno, da je bilo več priredb. Sinočnjo verzijo ali rekonstrukcijo je opravil Robert Reitz leta 2017. Bachov prvi Koncert za čembalo v d-molu, BWV 1052, je v treh stavkih, označenih z Allegro, Adagio in Allegro. Notiran je za čembalo in baročni godalni orkester (2 violini, viola, violončelo in continuo). Poslušali smo solo violino namesto čembala.V sami izvedbi se je slišalo, da je glasbenikov na odru preveč in so drug drugemu v napoto ter imajo predominantno vlogo na škodo solista. Ves večer sta bila primerno dinamična samo violončelistka in kontrabasist.
Nadaljevala se je precej groba, neusklajena igra, razlika med solistko, ki je interpretacijo vlekla naprej, in okorno spremljavo. Opazna je bila kvalitativna razlika med njeno igro in igro drugih. To je bilo izrazito nedialoško, igranje spremljave kot da so oni kakšni solisti. In seveda ves čas preglasni.
Drugi stavek Adagio je še bolj poudaril njeno lepo igro, tretji stavek Allegro pa je bil spet pregrob, čembala se skoraj ni slišalo. Tomaž Sevšek Šramel je bil na koncertu najbolj oškodovan.
Za konec prvega dela smo poslušali še Bachov slavni Koncert za dve violini in godala v d- molu, BWV 1043 s solistoma Lano Trotovšek in Janezom Podleskom. Oba sta igrala v navdihujočem dialogu, a spet je bila spremljava prehrupna in pripravljenost na skupno vrhunsko muziciranje preskromna. Očitno sami sebe ne slišijo, kako igrajo, da so razšlampani, da nimajo privlačne godalne barve, da so dinamično premočni in da sta solista preveč ujeta mednje, ne pa solistično izpostavljena in postavljena v jasno ospredje; a ne med stojala z notami in mikrofoni, ob čembalo, obkrožena še z drugimi. Bach je napisal izjemen dialog, žlahtno prehajanje enega solista na drugega, tako kot če bi šlo za ljubezenski dialog erotične narave. To izjemno lepoto mora občinstvo začutiti kot nekaj vrhunskega v vsej glasbeni zgodovini. Zakaj mora nastopiti deset godalcev, če jih je pol preveč ? Vsaj tako kot igrajo ali so na odru razporejeni ?
Drugi del koncerta je začel Koncert za violino, oboo in godala v c – molu, BWV 1060 R, kar pomeni rekonstrukcijo. V predstavitvi programa avtorstvo rekonstrukcije ni objavljeno. Analize omenjajo rekonstrukcijo Maxa Schneiderja kot koncert za dve violini v d – molu in je bila izvedena leta 1920 na Bachovem festivalu v Leipzigu. Po mnenju Maxa Seifferta je pri rekonstrukciji koncerta za soliste na violini in oboi bolj smiselno obdržati isto tonaliteto kot različica s klaviaturami, to je c – mol.
Wolfgang Schmieder je uporabil kataloško številko 1060R za rekonstrukcijo v c-molu za solista na oboi in violini v različici BWV iz leta 1990. Verjetno so igrali to različico.
Izvedba je pokazala zelo dobrega oboista, romunskega glasbenika Sorina Cruduja, ki pa bi lahko imel še lepši zvok svojega inštrumenta, (kot ga je pred dnevi pokazal profesor Emanuel Abbühl), močna je bila violina Lane Trotovšok, godala pa spet slaba in premočna. Bolj vrhunski je bil drugi stavek Adagio, ker je oba solista povezal v žlahten dialog počasne narave. Allegro je bil boljši tam, ko je solista spremljalo manj godal, le štiri, in se je zvočna harmonija dinamično povezala v žlahtnejšo podobo, primerno pa se je slišal še čembalo.
Flavtist Boris Bizjak je nastopil samo enkrat, na koncu, v Orkestrski suiti št. 2 v h – molu, BWV 1067 v sedmih stavkih. Njegov interpretacijski pristop je bil zgleden, učinkoval je zelo angažirano, pripravljeno; razpoložen in vživet v zelo znano Bachovo glasbo je bil ves čas in opazen. Pokazal je diferenciranost karakterjev, po sorazmerno skromnem začetku v Uverturi, preko Rondoja, pri katerem je že pokazal, da bo odigral odločujočo solistično in vplivno vlogo, s tipičnim ritmom v Sarabandi, spevnem in počasnem Bourréeju, spet tipični Polonezi, spremenjenem Menuetu do fascinantne Badinaire, ko je Bizjak od vnetosti in interpretativne želje pokazati svoj umetniški maksimum kar poskakoval in poplesaval. Dočakal je največji aplavz in ovacije.
Za dodatek smo poslušali drugi stavek Drugega Brandenburškega koncerta z nastopom flavte, violine, oboe, čembala in violončela. Spet se je videlo, kako sta flavtist in oboist vmesno violinistko Lano Trotovšek stisnila v primež, ona pa je bila korak zadaj in se je morala ves čas truditi za svoj “preboj”.
Koncert bi bil lahko še boljši, tako rekoč enkraten, kot svojo priložnost jemljejo na primer nastopajoči na Salzburških slavnostnih igrah, ko dajejo vse od sebe, poleg tega so vse razmere za nastop pripravljene do podrobnosti, pregledne, razvrščene, solisti imajo svoj prostor in mesto… Včeraj so sedeže potisnili čisto na rob odra, tako da je Klemen Hvala sedel največ meter stran od solistov in nastopajočim gledal pod prste. Pameten bi se umaknil v zadnjo vrsto.
Marijan Zlobec