V Križevniški cerkvi je bil sinoči še tretji koncert profesorjev na mednarodnih Mojstrskih tečajih Festivala Ljubljana. Nastopilo je rekordnih sedem profesorjev, tako da so bile možne različne programske in izvedbene kombinacije od solo nastopa, dua, tria do kvinteta. Prav to je bila stimulacija, poleg polne cerkve, da so se nastopajoči, sami zelo izkušeni glasbeniki z mednarodnimi koncertnimi in pedagoškimi karierami, zelo potrudili. Dočakali smo najboljši koncert.
Kimiko Imani, fotografije Marijan Zlobec
Začeti koncert s Kvintetom za pihala v Es – duru, K. 452 Wolfganga Amadeusa Mozarta je bila že sama po sebi privlačna programska poteza, saj je bil ravno ta skladatelj v dosedanjih programih 71. Ljubljana Festivala močno spregledan, tako komorno kot pianistično in operno.
Andrej Žust in François Benda
Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452 ima tri stavke: I. Largo – Allegro moderato, II. Larghetto, III. Allegretto. Nastal je leta 1784, zanj je Mozart svojemu očetu kmalu po premieri trdil, da je najboljša stvar, ki jo je napisal. Prvi stavek je v sonatni obliki s počasnim uvodom in ima s svojim prevladujočim klavirjem zelo koncertantni značaj. Drugi stavek je nežni in prosojni Largetto, v katerem pride do izraza pihalna zasedba. Delo sklene tretji stavek, oblikovan kot petdelni rondo s številnimi kadencami za vsa glasbila. (Iz programa).
Mozart
Izvedba je bila v celoti zelo sklenjena, prefinjena, dinamično uravnotežena, tako da se je zelo jasno slišalo vseh pet inštrumentov; njihovo niansiranje, dialoškost, prehajanje solov od enega na drugega, finese v karakteristikah samih zvočnih barv, tako da smo lahko občudovali zlasti zvok oboe, ves večer koncertno zelo razpoloženega Emanuela Abbühla, potem klarineta, spet z odličnim Françoisom Bendo, občasno fagota, najbolj v solih Oleja Kristiana Dahla, še najmanj roga našega Andreja Žusta, ki je sicer nastopil dvakrat, a ne tako solistično, kot bi si odlični glasbenih to zaslužil. Odlično dinamično dialoškost s posameznimi občutenimi soli je pokazala pianistka Kimiko Imani.
Mozartov kvintet
Verjetno je bil glavni navdihovalec odlične, zelo usklajene izvedbe, izvrstni oboist, ki je vse ostale povezoval v sugestivno in doživeto izvedbo; medsebojna dialoška povezava je bila taka, kot da je to stalni komorni ansambel, a ni. Stimulacijo za nastop je verjetno pomenila tudi prisotnost mednarodnih študentov, udeležencev Mojstrskih tečajev, pri katerih se je bilo treba izkazati in upravičiti svojo profesorsko in mentorsko funkcijo. Pokazati nekaj več kot zgled svoje umetniške kariere in poslanstva, po koncertu pa refleksije o slišanem ter možnega pogovora med seboj. Bistvo tečajev je tudi diskusija in medsebojno druženje na enakovredni ravni, ne pa ocenjevalno in hierarhično kot na akademijah.
Felix Renggli
Posebno redek je bil izbor Clauda Debussyja in njegovih Bilitinih pesmi za flavto in klavir (Chansons de Bilitis)
I. Priklicati Pana, boga poletnega vetra / Pour invoquer Pan, dieu du vent d’été
II. Za brezimno grobnico / Pour un tombeau sans nom
III. Da bi bila noč naklonjena / Pour que la nuit soit propice
IV. Za plesalko z antičnimi činelami / Pour la danseuse aux crotales
V. Za Egipčanko / Pour l’égyptienne
VI. V zahvalo jutranjemu dežju / Pour remercier la pluie au matin
Pianist Thomas Haberlah
Bilitine pesmi je Pierre Louÿs napisal in predstavil kot francoski prevod na novo odkritih pesmi starogrške pesnice. Avtorjev bližnji prijatelj Claude Debussy (1862–1918) je tri pesmi uglasbil za ženski glas in klavir, leta 1900 pa se je vrnil k zbirki in ustvaril večje delo za dvanajst pesmi. Debussy v času svojega življenja ni objavil partiture, a je leta 1914 šest pesmi priredil. Bilitine pesmi za flavto in klavir izkazujejo tipične lastnosti Debussyjevega sloga s preloma stoletja. V središču njegovega kompozicijskega premisleka je barva, posveča se raznolikim teksturam, harmonsko pa posega po cerkvenih modusih in celotonski lestvici. (Iz programa)
V ciklu prevladuje ena sama izpovedna občutljivost, pri čemer ima klavir veliko prefinjenih okraskov v impresionističnem stilu, v zvoku flavte je bila razvidna barvna izraznost, še posebej v temnih nizkih tonih. Ves nastop se približuje vokalu, tako da poslušalec v kontekstu sliši sopranistko. Zadnje tri pesmi so vsebinsko bolj določene; bolj nagovarjajo ali izpovedujejo antiko, Egipt, naravo. Cikel je zelo rafiniran, a bi ob pozornem poslušanju opazili skladateljevo približevanje vsebini pesmi, čeprav jih v podrobnostih ni oziroma niso objavljene, so pa opisane, med drugim kot pesnikova lezbična poezija, ki pa naj bi bila po svoje prevedena iz stare grščine. Podrobnosti so bolj komplicirane in na samo izvedbo ter poslušanje občinstva na koncertu ne vplivajo.
Treba pa je dodati, da je zbirka pod naslovom Bilitine pesmi Pierra Louÿsa izšla v prevodu Primoža Viteza.
Duet Thomas Haberlah in Felix Renggli
Koncertantni duet na Verdijeve teme za flavto, fagot in klavir se je zdel programsko še bolj poseben. Pietro Morlacchi (1828–1868) je bil italijanski flavtist in skladatelj. Od leta 1843 do 1850 je študiral na Konservatoriju za glasbo v Milanu. Napisal je le peščico del, med njimi Koncertantni duet na Verdijeve teme za flavto, fagot in klavir (1852), ki je nastal med študijem v sodelovanju s sošolcem in fagotistom Antoniom Torrianijem (1829– 1911).
Thomasa Haberlach, Ole Kristian Dahl in Felix Renggli
Skladbe tega tipa so bile v svojem času precej popularne, saj so bile izvedene na gledaliških odrih v odmorih med dejanji opernih predstav. Namen teh skladb je bil, da so zabavale občinstvo, zato vsebujejo virtuozne pasaže in znane melodije slavnih oper. (Iz programa).
Ole Kristian Dahl in Felix Renggli
Izvedba je sicer pokazala odlično pripravljenost dolgega klavirskega uvoda Thomasa Haberlacha, zatem flavtista Felixa Rengglija in fagotista Oleja Kristiana Dahla, a je vendarle problem v premajhni tipičnosti ali prepoznavnosti samih Verdijevih tem, še posebej onih slavnih iz najbolj priljubljenih oper. Veliko je povezovanja, improviziranja, variacij (fagot in zatem dialog s flavto), iskanja melodične povezave z Verdijem, še najbolj prepoznaven mi je bil motiv opernega zbora Ondine e silfidi iz Macbetha, kot sem ga prepoznal, kar pa seveda ni kakšna reprezentativnost. Je pa uporaba Verdijevih tem za tako zasedbo zelo vprašljiva. To ni tako kot so npr. razne variacije na Bizetovo Carmen ali na Rossinija, če se v tem trenutku spomnim Paganinijevih na G struni iz opere Mojzes v Egiptu, da ne govorim o Lisztovih parafrazah na opere. Z eno besedo: samega Verdija mi je bilo premalo. Bolj je šlo za stil ali za glasbeno razpoloženje blizu Verdiju. Sam nastop vseh treh glasbenikov pa je bil vrhunski.
Polna cerkev
Sledila je Sonata za oboo in klavir Henrija Dutilleux v treh stavkih: I. Aria: Grave II. Scherzo: Vif III. Final: Assez allant. Glasba Henrija Dutilleuxa (1916–2013) nadaljuje zapuščino francoskih impresionističnih skladateljev, kot sta Debussy in Ravel, nanj
pa sta očitno vplivala tudi Bartók in Stravinski. Ker je bil strog perfekcionist, je v svoji karieri napisal komaj ducat večjih del. Sonata za oboo in klavir (1947) je nastala v okviru štirih izpitnih skladb za Pariški konservatorij in velja za eno izmed zgodnjih del, ki se jim je Dutilleux pozneje odrekel. Sestavljena je iz treh stavkov, v katerih skladatelj uporablja vrsto kontrapunktnih postopkov (začne se s kanonom) in v katerih sta oba inštrumenta enakovredna protagonista. (Iz programa).
Oboist in pianistka
Nastopila sta oboist Emanuel Abbühl in pianistka Kimiko Imani. Oboist je bil ves večer najboljši; imel je svoj dan, poleg tega je zvok njegove oboe sijajen, medtem ko smo interpretativne finese npr. klarineta, ki je nastopil zatem sam, slišali tu že boljše (Mate Bekavac, Goran Bojčevski). Oba glasbenika sta pokazala prefinjenost, odlično tehniko, mehkobo in melodičnost, tudi ritmično zahtevnost, ki pa je bila v skupni igri zelo natančna.
Klarinetist razlaga Messiaenovo kompozicijo
O Kvartetu za konec časa Oliviera Messiaena (1908–1992), ki velja za nadaljevalca francoskega impresionizma in predhodnika serializma, sem obširneje pisal že v napovedi koncerta. Kar dve leti je preživel v taborišču v Šleziji, kjer je v izjemno neprijetnih razmerah napisal Kvartet za konec časa (1941).
Delo odpira novo obdobje njegovega ustvarjanja. Ritmi temeljijo na dodajanju notnih vrednosti, praštevilih in hindujskih ritmih, harmonije pa so bolj disonantne kot prej. Brezno ptic je ritmično svoboden tretji stavek za solo klarinet, ki z visokimi registri,
trilčki in gestami predstavlja pesem slavca. (Iz programa).
Brezno ptic iz Kvarteta za konec časa
Klarinetist François Benda je pred samim nastopom čutil potrebo, da občinstvo v polni cerkvi nagovori in pojasni tako kvartet, okoliščine njenega nastanka, svoj tretji stavek Brezno ptic, Messiaenovo raziskovanje ptičjega petja, (ki ga je imel za največji čudež narave), in seveda transcendentalnost tako kvarteta kot skladateljevo religioznost, (ki bi mu jo danes lahko zavidal sam Vatikan). V oklepaju so moje opombe.
Benda je svoj solo nastop izkoristil do maksimuma; poglobljeno in občuteno, da je s svojo interpretacijo, ki je segala od pp do f in nazaj, na posameznih mestih bila virtuozna, na drugih domala jokajoča, vse prevzel. Pokazal je, kakšna je glasbena imanenca in transcendenca.
Trio za oboo, fagot in klavir
Zadnja skladba je bila spet francoska. Francis Poulenc (1899–1963) se je kot obetaven mlad skladatelj uveljavil najprej kot član skupine Les Six, nato pa z glasbo za balet Košute
(Les biches) leta 1923. Vse člane omenjene skupine je povezovalo prepričanje, da se mora francoska glasba osvoboditi tujih vplivov, zlasti nemških.
Trio za oboo, fagot in klavir (1926) je Poulencovo prvo večje komorno delo. Ker je imel odpor do tradicionalne sonatne oblike, je delo epizodične narave, pri čemer si kontrastne teme sledijo druga za drugo brez izpeljevanja. Prvi stavek je oblikovan kot haydnovski allegro, drugi stavek kot melodičen mozartovski andante, tretji stavek pa kot scherzo. (Iz programa)
Vsi nastopajoči
Trio ima tri stavke: I. Presto, II. Andante, III. Rondo, ki takoj pokažejo modernejšo ali tedaj sodobnejšo zvočnost, verjetno kot odmev na takratno avstrijsko glasbeno dogajanje. V Presto je poudarek je na posameznih solih, od začetnega, zelo odločnega klavirja, zatem fagota, ki uvodno temo nadaljuje in na koncu še oboe, ki poveže vse tri v mojstrsko, skoraj plesno in zelo hitro prelivanje vseh treh glasbenikov, še posebej če igrajo skupaj tako kot sinočnji mojstri. V nadaljevanju se glasbeni tok umiri, postaja bolj reflektiran, bolj melodično razdeljen na posamezne teme oboe in fagota, ki se zatem ujameta v eno izpoved, medtem ko je klavir bolj spremljevalni. Stavek se konča s ponovitvijo osrednjega glasbenega motiva iz začetka.
Andante začne spet klavir, nadaljuje fagot in oboa konča, vmes pa je en sam bolj počasen dialog vseh. Tretji stavek Rondo je nekako žuboreč ali vsaj ritmično razgiban, sinkopiran, prelivajoč med vsemi enakovrednimi inštrumenti. Interpretacija mora biti vrhunska, sicer se lahko vse zamegli; boljša kot je koncertna pripravljenost nastopajočih, večji je efekt. Vse se sliši.
In obdarovani
Na koncu so na oder prišli vsi nastopajoči in poželi aplavze ter ovacije, dobili pa so običajna Festivalova darila: rože in arhivsko vino, menda posebne polnitve merlota iz leta 2016 Vina Koper, ki ni v redni prodaji.
Marijan Zlobec