Profesorji na Mojstrskih tečajih Festivala Ljubljana bodo imeli skupaj tri koncerte. Prva dva sta že bila, tretji bo jutri. Profesorjev je preveč za samostojne nastope, zato so programsko razdeljeni ali sestavljeni v nekakšne potpurije in morda ne dajejo v celoti pregleda realnih sposobnosti ali umetniškega profila vseh enako. Se pa vendarle vidi in sliši kvaliteta nastopajočih.
Eriko Takezava in Reinhold Friedrich, vse fotografije Marijan Zlobec
Na drugem koncertu so nastopili sami stari znanci Festivala Ljubjana: pianistki Eriko Takezava in Beata Ilona Barcza, trobentač Reinhold Friedrich, violinistka Lana Trotovšek in hornist Andrej Žust. Občinstvo je napolnilo Križevniško cerkev najbolj spričo obeh slovenskih v tujini delujočih glasbenikov, ki imata doma vrsto kolegov, prijateljev, znancev, občudovalcev… Friedrich pa je že nekajkrat nastopil in velja za vrhunskega evropskega trobentača.
Hornist Andrej Žust je postal magnet za občinstvo
Polna cerkev je precej vplivala na akustiko, še posebej na sklepni Trio za klavir, violino in rog v Es – duru, op. 40 Johannesa Brahmsa, ko sta pianistka in hornist zlahka zvočno premagali violinistko, ki je bila za velik del občinstva manj slišna, kar v predstavitvi še pride na vrsto.
Violinistka Lana Trotovšek prihaja domov iz Londona
Problem koncerta je bil Friedrichov izbor dveh malo znanih ali popularnih del za trobento in klavir, kar je bila morda bolj solistova želja po širši predstavitvi koncertne literature, a je vprašanje, ali si občinstvo to želi in pogreša. Pravega navdušenja ni bilo, kar smo primerjalno opazili šele ob dodatku z Gershwinom, ko je cerkev pokazala svoj temperament.
Reinhold Friedrich
Reinhold Friedrich je najprej zaigral Sonato za kornet in klavir v Es – duru, op. 18 danskega glasbenika Thorvalda Hansena (1847 – 1915), ki je bil med drugim trobentač v Kraljevem danskem orkestru, igral pa je tudi violino in violo ter bil organist. Nepisal je nakaj skladb za klavir in kornet. Sonata iz leta 1903 je napisana v treh stavkih: I. Allegro con brio, II. Andante molto espressione, III. Allegro con anima. To je tradicionalna sonatna struktura s prvim stavkom v obliki sonatnega allegra, počasnim drugim stavkom v pesemski obliki in hitrejšim tretjim stavkom v obliki rondoja.
Reinhold Friedrich je takoj pokazal svoj močan zvok, odločen pristop k interpretaciji, klavirska spremljava japonske pianistke Eriko Takezava pa se je pokazala kot precej trda z manj finesami, ki bi prevladujočo vlogi trobente nekoliko omilila in bolj poudarila lepoto same skladbe. Prav taka spremljava je bila v drugem stavku, ki bi bil lahko bolj liričen in ekspresiven, kot piše v oznaki. Tretji stavek je bil odigran precej poskočno, koračniško vzneseno. Celotni delo ne naredi kakšnega velikega vtisa. Skladatelju se ni posrečilo odkriti kakšnih širše prepoznavnih tem, ki bi jih odlični trobentač s svojo interpretacijo še bolj poudaril.
Eriko Takezava
Eriko Takezava, ki na Mojstrskih tečajih nastopa v vlogi korepetitorke pri (svojem partnerju ali možu Reinholdu Friedrichu) v kurzih trobente, si je za solistični nastop izbrala Sonato za klavir št. 8 v c – molu, op. 13 Patetična Ludwiga van Beethovna, in sicer samo stavek I. Grave – Allegro di molto e con brio. Beethoven se je zanjo pokazal duhovno pretežak in preglobok, čeprav se je trudila, da bi ga doumela, a ji to ni dovolj uspelo ne po izrazu ne po tehnični briljanci. Njen pianistični profil ni dovolj vrhunski, če se spomnim nastopov Alfreda Brendla ali Maurizia Pollinija v Salzburgu, kot sem jih bil videl pa sploh. Vse je izpadlo kot kakšna vmesna točka v samem koncertnem večeru, ki nima svoje osrediščenosti ali programske teže ali še drugače: želi zmagati kot najboljši nastop med vsemi. Beethoven bi lahko bil že sam po sebi vrhunec in bi nam ostal v spominu, kot si ga samo delo zasluži. Takezava ni take vrste pianistka. Zanimivo pa je, da Beethovna ni v svoj koncertni program uvrstil nihče od osmih študentov ali udeležencev tečaja klavirja pri Epifaniu Comisu. Vsi so imeli najraje Chopina, kar veliko pove o mladi generaciji pianistov in njihovem najnovejšem glasbenem okusu.
Za konec prvega dela koncerta smo poslušali Sonato za trobento in klavir ameriškega skladatelja Georgea Antheila (1900 – 1959) v kar štirih stavkih: I. Allegretto, II. Dolce – espressivo, III. Scherzo: Vivace, IV. Allegretto.
Skladba je iz leta 1953, ko se je v Evropi že razmahnil glasbeni avantgardizem, ki je nekako nadomestil neoklasicizem, a je postajal vse bolj odločujoč, tako v Franciji kot Nemčiji, Italiji, Angliji, Rusiji, kot vidimo pa po svoje tudi v Ameriki. Žal pa se danes iz tega modernizma na koncertne odre ne vrača kaj dosti del, morda celo manj kot en odstotek.
George Gershwin
Že uvodni Allegretto je bil precej moderen, a ekspresiven, za klavir zahteven in za trobento virtuozen. V drugem stavku Dolce – espressivo nastopa sordirana trobenta s primerno melodičnostjo, a bi v klavirski spremljavi pričakoval večjo občutljivost, ki bi dojemljivo sprejela žlahtni glasbeni dialog. On je preprosto rečeno večji muzik. Tretji stavek Scherzo: Vivace je bil ritmično razgiban za oba, a ima nekaj trenutkov solo tudi klavir, trobenta pa ohranja dinamiko, veliko je akordike in ritmične razgibanosti, blizu modernizmu, konča pa se enoglasno z dolgo trobento. V četrtem stavku Allegretto skladba zaide v jazzovski melos, veliko je sinkopiranih, ritmično razgibanih mest, melos postaja vedno bolj ameriški, osvobajajoč. Za dodatek sta izbrala Prelude to Bill Daly (Allegro ben ritmato e deciso) Georgea Gershwina, kjer je vseskozi odlični trobentač z lahkoto briljiral in pokazal svojo interpretativno osvobojenost. Preludij je sicer napisan za klavir, kdo pa je napravil priredbo za trobento, kot smo jo poslušali, bo treba odgovor še poiskati. Na notah v prodaji se sicer pojavlja ime Antony Kearns. Tu je občinstvo prvič reagiralo z ovacijami.
Slovenski trio
V drugem delu koncerta smo poslušali eno samo delo, in sicer polurni Trio za klavir, violino in rog v Es-duru, op. 40 Johannesa Brahmsa. Brez Brahmsa se ne more živeti in ne glasbeno poustvarjati niti še sedaj, bi se lahko reklo. Razlika pa je vedno večja: v svojem času je bil Brahms izvajan kot sodobnik, danes pa oddaljena glasbena zgodovina. In kje je naša sodobnost z novim “Brahmsom” ? Ni je, ali pa si je ne želimo odkriti in pokazati ?
Andrej Žust
Trio ima štiri stavke: I. Andante, II. Scherzo: Allegro, III. Adagio mesto, IV. Finale: Allegro con brio. Trio za klavir, violino in rog v Es-duru, op. 40 (1865), je posvečen skladateljevi mami, ki je umrla leto pred nastankom dela, zato ima resnoben karakter. Sestavljen je iz
štirih stavkov, ki si sledijo v zaporedju počasi – hitro – počasi – hitro. Preseneča dejstvo, da prvi stavek v nasprotju z Brahmsovo nagnjenostjo h klasični formalnosti ni v sonatni obliki, temveč je sestavljen iz petih epizod. Drugi stavek je živahnejši scherzo, sledi kontemplativni Adagio mesto, skladbo pa sklene finale, za katerega se zdi, da simbolizira okrevanje po koncu žalovanja. (Iz programa Jana Prepadnika).
Pianistka Beata Ilona Barcza in violinistka Lana Trotovšek
Problem koncerta oziroma izvedbe Tria je bil v dinamičnem neravnovesju ali večji glasnosti klavirja in roga v primerjavi z violino, ki se je v svojih tehnično vrhunskih momentih kar izgubila in nasploh lepota ali vodilna vloga inštrumenta ni mogla priti do polne, kaj šele vodilne vloge. Klavir ima že sam po sebi močno odmevno podlago v votlem odru in se je poleg tega odlična pianistka Beata Ilona Barcza želela izkazati (in se približati nekdanji interpretaciji Marthe Argerich). Hornist Andrej Žust je močan, tudi ko igra piano, če pa se malo dinamizira, je takoj dominanten. Violinistka Lana Trotovšek je bila v tem ali takem kontekstu najbolj oškodovana. Morda bi bilo bolje, če bi nastopila bolj odprto ali direktno v avditorij in stoje. Kot sem se pogovarjal po koncertu, so mi nastopajoči povedali, da je bilo na vaji v prazni cerkvi slišanje izvedbe drugačno, bolj dinamično uravnoteženo. Moje diagonalno poslušanje s sedežem pri stranskem oltarju tega ni potrdilo, morda pa so kje drugje slišali drugače ali bolje. Bom videl, kaj bo rekel sam posnetek, saj je pohvalno, da je Festival Ljubljana, ob popolni ignoranci RTV Slovenija za video snemanja, sam nabavil kamere in izvaja lastno arhivsko snemalno produkcijo. RTVS pa se itak ves čas ukvarja le sama s sabo.
Zadovoljstvo po koncertu
Zadovoljstvo občinstva pa je bilo očitno in obilno, čeprav dodatka nismo dočakali. Možno pa je, da iz te zasedbe nastane Slovenski trio in se še kdaj predstavi samostojno in celovečerno. Saj veste kako je z onim pregovorom, ki govori o tem, kje je najlepše.
Marijan Zlobec