V seriji komornih koncertov na 71. Ljubljana Festivalu se je sinoči v Križevniški cerkvi predstavil italijanski godalni kvartet Goffriller, ki se mu je kot gostja pridružila še ruska pianistka Violeta Egorova. Poslušali smo dva epska klavirska kvinteta: Roberta Schumanna in Johannesa Brahmsa.
Kvintet, vse fotografije Marijan Zlobec
Kvartet Goffriller je nastal kot združitev različnih glasbenih osebnosti in utrjenih mednarodnih koncertnih izkušenj štirih specialistov za komorno glasbo in profesorjev na Konservatoriju Vincenza Bellinija v Catanii na Siciliji pod vedno nevarnim vulkanom Etna, ki od časa do časa malo zaživi in posledično vzbudi vsesplošno turistično zanimanje za obisk in ogled od daleč.
Alberto Salomon
Tako so 21. maja letos slovenski mediji zabeležili, da je “Vulkan Etna na Siciliji danes začel bruhati pepel in vulkanski drobir, zato so pristojne oblasti zaprle letališče v drugem največjem sicilskem mestu Catanii, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa. Ponekod je bilo slišati tudi glasne poke.
Giovanni Anastasio in Benedetto Munzione
Na območju vlada slabo vreme in vrh več kot 3300 metrov visokega ognjenika je zavit v oblake. Italijanske vulkanološke službe zato trenutno ne morejo natančno oceniti razmer, so sporočili.
Družba, ki upravlja letališče v Catanii, je pojasnila, da so zaradi eruptivne aktivnosti Etne in obilnih količin vulkanskega pepela, ki je prekril letališče, letalske operacije prekinjene, dokler ne bodo zagotovili vseh varnostnih pogojev.” (Dnevnik).
Catania ima priznan Konservatorij, bogato koncertno sezono, nima pa kakšnega mednarodnega festivala, kot je ljubljanski, vendar pa glasbeniki od tam sodelujejo s Festivalom Ljubljana že vrsto let. Še posebej dragocen je prispevek pianista in pedagoga Epifania Comisa, ki je bil glavni soorganizator in direktor Prvega mednarodnega klavirskega tekmovanja v Ljubljani letos spomladi. Comis profesorsko vodi mednarodni mojstrski tečaj za klavir, tako da bodo njegovi študenti nastopil na drevišnjem koncertu v Križevniški cerkvi.
Kvintet
Kvartet Goffriller sestavljajo prvi violinist Enzo Ligresti, drugi violinist Giovanni Anastasio, violist Alberto Salomon in violončelist Benedetto Munzione.
Pridružila se jim je mednarodno znana ruska pianistka Violeta Egorova, ki prihaja iz glasbeno znamenitega ruskega Krasnodara, od koder izhaja slavna ruska pevka Ana Netrebko.
Od kod ime Goffriller ni pojasnjeno, verjetno pa so ga prevzeli po Matteu Goffrillerju (1659 – 1742), znanem beneškem izdelovalcu godal, med katerimi so bili najboljši violončeli.
Violeta Egorova
Izbor dveh epskih klavirskih kvintetov se je zdel za sam koncert hud interpretacijski zalogaj, saj gre za obsežna dela: Brahms traja okrog 45 minut, kar je več kot npr. Druga ali Četrta simfonija ali toliko kot Tretja ali Prva simfonija. Ampak pri simfonijah gre za epsko strukturo že samo po sebi.
Za tak program morajo biti nastopajoči v hudi koncertni kondiciji, prav tako pa tudi poslušalci, kar se je poznalo po reakcijah v primerjavi z nekaj poprejšnjimi komornimi koncerti, ko je bilo izvedenih več in krajših del ter je bilo več ovacij kot sinoči.
V prvem delu so izvedli Klavirski kvintet v Es – duru, op. 44 Roberta Schumanna v štirih stavkih: I. Alegro brillante, II. In modo d’una marcia: Un poco largamente, III. Scherzo: Molto vivace, IV. Allegro ma non troppo.
Schumann je svoj klavirski kvintet zložil v samo nekaj tednih septembra in oktobra 1842, v času svojega tako imenovanega leta komorne glasbe. Pred letom 1842 Schumann sploh ni dokončal komorne glasbe, z izjemo zgodnjega klavirskega kvarteta, napisanega leta 1829. Po poroki s Claro leta 1840 se je Schumann posvetil skladanju pesmi, komorne glasbe in orkestralnih del. Med celoletnim posvečanjem komorni glasbi leta 1842 je napisal tri Godalne kvartete, op. 41, Klavirski kvintet, op. 44; Klavirski kvartet, op. 47; in Phantasiestücke za klavirski trio, op. 88.
Schumannovo ustvarjalno delo tistega leta je bilo živahnega značaja; John Daverio meni, da je Klavirski kvintet “ustvarjalni dvojnik” Klavirskega kvarteta, ki je bil napisan nekaj tednov pozneje, obe pa prikazujeta “ekstrovertirano, razposajeno plat skladateljevega ustvarjalnega genija”.
Kakorkoli že spremljamo podrobne analize in razlage, npr. o neposrednem Beethovnovem vplivu nanj, – Donald Tovey trdi, da je dolga koda zadnjega stavka tipično beethovnovsko sredstvo in primerja kvintet z dvema Beethovnovima kvartetoma (št. 9 in 14), Daverio pa še dodaja, da je na Schumanna vplival Schubertov Klavirski trio št. 2 v Es – duru -, poslušalci najbolj poznajo drugi stavek, to je pogrebna koračnica, ki jo je slavni filmski režiser Ingmar Bergman uporabil v svojem filmu Fanny in Alexander (1982), citirajo pa jo v še v nekaj filmih. Ravno tu so se glasbeniki zelo izkazali, tako s poudarjanjem počasnega tempa, s kratkimi pavzami in bogato žametno barvo godal, kjer se je najbolj izkazala viola, ob njej violončelo, medtem ko sta bila oba violinista rahlo zadržana in bi pričakoval več vehemence ali pravega godalnega liderstva.
Da bo interpretacija dolga, je pokazal že prvi stavek Allegro brillante, ki se je začel mirno, zvočno polno in sočno, še posebej v klavirju, ki je imel močno spremljevalno in solistično vlogo v tretjem stavku Scherzo: Molto vivace. Pianistka Egorova je ves čas občutljivo zaznavala svoje trenutke v interpretaciji, še posebej tedaj, ko je začutila prehajanje klavirske spremljave v solistično funkcijo, tako da je ves čas pazila na občutljive prehode. Godalni kvartet, tako kot seveda klavir bolj zadaj, igra na dvignjenem lesenem in spodaj votlem odru, kar se pozna pri kvaliteti in gostoti zvoka, a je vseeno treba najprej vrhunsko igrati. V zadnjem stavku Allegro ma non troppo je dobila interpretacija nov zagon, večjo interpretativno razgibanost, briljanco klavirja, kar je vodilo v vse večjo efektnost.
Drugi del koncerta je bil še daljši z omenjenim Brahmsovim Klavirskim kvintetom v f – molu, op. 34 v štirih stavkih: I Allegro non troppo, II. Andante, un poco adagio, III. Scherzo: Allegro, IV. Finale: Poco sostenuto – Allegro non troppo.
Brahms je svoj Klavirski kvintet napisal oziroma dokončal poleti 1864, se pravi dobrih dvajset let po Schumannovem in ga predstavljajo kot krono njegove komorne glasbe. Prvi stavek se začne z unisono temo v vseh instrumentih, ki pa se hitro razvije v bogat dialog z večjim ritmičnim poudarkom in izrazitim dialogom godal s klavirjem, a se zdi, kot da Brahms ni našel neke večne teme, melodije, ki bi ga zaznamovala in poslušalca bolj pritegnila.
Brahms je nedvomno želel biti močnejši še v komorni glasbi tako od Beethovna in Schuberta ter seveda Schumanna, a morda ni opazil, da je njegova epska dolžina že za same izvajalce premalo privlačna, čeprav je vseskozi veliko izzivov, ki pa samo interpretacijo nekoliko uspavajo ali jo na posameznih mestih naredijo dolgočasno, ker ni neke vrhunske teme, razen ene, ampak je veliko različnega gradiva, ki ne daje izvajalcem samim nekega zadoščenja ali notranjega zadovoljstva, tako da nismo bili priče nekemu totalnemu koncertnemu razdajanju, kot smo ga npr. doživeli z nastopom belgijskih glasbenikov prav tu.
Muzikologi govorijo o vplivu Godalnega kvinteta Franza Schuberta na tretji stavek ali Beethovnovih poznih godalnih kvartetov na četrti stavek… Brahms pa vendarle zapusti vtis nekakšne peze, brez kakšnih lahkotnih mest, bolj učinkuje po svoji strogosti, ki se na več mestih spremeni že v nekakšno zvočno napadalnost, odrezavost in čeprav je bilo Brahmsovo znanje zelo veliko, bi za ta kvintet težko rekel, da me kot umetnina lahko prevzame.
Občinstvo je goste na koncu nagradilo z aplavzi in za dodatek dočakalo sproščujočo interpretacijo posebne priredbe slavnega tanga Oblivion Astorja Piazzolle. Aranžma je okrog leta 2014 napravil mlajši ruski pianist Vjačeslav Grjaznov, ki v izvedbah sam igra klavir, sodeluje pa, tako kot sinoči, še godalni kvartet. Zadošča nekaj minut izjemne, izvirne melodije, da spoznaš, da se je ravno romantične melodičnosti Brahms v svojem Klavirskem kvintetu zbal.
Marijan Zlobec