Šentjakobska cerkev je vsako leto prizorišče vsaj enega zborovskega koncerta v okviru Ljubljana Festivala. Sorodni koncerti so bili pred leti tudi v Frančiškanski cerkvi, pa v stolnici sv. Nikolaja, cerkvi sv. Jožefa, v Slovenski filharmoniji… Sinoči smo v okviru 71. Ljubljana Festivala poslušali celovečerni koncert Državnega zbora iz Kaunasa pod dirigentskim vodstvom Robertasa Šervenikasa, ki smo ga tu sicer že predstavili.
Državni zbor iz Kaunasa, vse fotografije Marijan Zlobec
Zbor repertoarno temelji na lastni, to je litovski glasbeni tradiciji, bodisi umetni pesmi, vsaj nekaterih znanih skladateljev, kot so Mikolajus Konstantinas Čiurlionis, Avidas Remesa, skladateljica Dalia Kairaityte, Teisutis Makasinas, ali litovskih ljudskih pesmi v priredbah Zigmasa Virkšasa, Rimvydasa Žigaitisa ali Vaclovasa Augustinasa.
Iz mednarodnega repertoarja so izbrali precej nenavaden ali nepričakovan izbor skladb, kot so bile Os Justi Antona Brucknerja, Lux aeterna Edwarda Elgarja ter na koncu Artikel št. 1 Frederika Neyrincka.
Tak koncept domače ljudske pesmi v priredbah ter mednarodnega repertoarja je zelo pogost in ga radi v svoje koncertne programe uvrščajo domala vsi slovenski zbori, še posebej ko gredo na številna gostovanja in tekmovanja v tujino, kjer tujce bolj zanima slovenska zborovska kultura kot nekaj, kar že sami dobro poznajo. V tem smislu so nacionalne glasbene kulture v tujem koncertnem okolju lažje predstavljajo, kot če bi izvajali večja ali največja glasbena dela, kot so simfonije, klavirski ali violinski koncerti, kantate…
Tu je svet enako zaprt in dajejo koncertni programi v npr. simfoničnih abonmajih vtis, kot da se že sto let ni skoraj nič spremenilo ali da v zadnjih petdesetih letih v svetovnem merilu nimamo kakšnih prepričljivih umetniških del, ki bi si jih vsi želeli slišati. Sodobnost se dogaja samo na posebnih, časovno in vsebinsko opredeljenih festivalih, bienalih, ciklih, dnevih…
Slavni britanski dirigent Simon Rattle mi je v Salzburgu nekoč dejal, da si najbolj želi, da bi se pojavilo kakšno odlično sodobno delo nekega neznanega skladatelja in je v ta nemen tam pripravil celovečerni koncert z Berlinsko filharmonijo s samo neznanimi deli prav tako malo znanih skladateljev. Ni se obneslo.
Po koncertu sem slišal, da Festival Ljubljana načrtuje v prihodnje izvedbo Vojnega rekviema Benjamina Brittna skupaj z več domačimi in mednarodnimi zbori, med njimi bi gostoval tudi Državni zbor iz Kaunasa. A Vojni rekviem je vendarle nastal že leta 1961.
Pred dnevi smo poročali o nekaj zmagoslavjih naših zborov v tujini. Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana (KGBL) je na hongkonškem zborovskem tekmovanju v grand prixu med 12 zbori dobil nagrado Choir of the World. Ambrož Čopi, ki vodi ta zbor, pa je prejel nagrado za najboljšega dirigenta na tekmovanju.
V kategoriji sodobna glasba se je predstavil s skladbama skladateljev Mateja Kastelica Salve Regina in Klare Mlakar Cherubic Hymn, pri čemer je prejel zlato priznanje. V kategoriji sodobna glasba pa je Komorni zbor KGBL s ciklom skladatelja Andreja Makorja Pomilui mya in Sine sole nihil sum skladateljice Tadeje Vulc prav tako prejel zlato priznanje in postal zmagovalec kategorije, s čimer se je umestil na tekmovanje za grand prix tekmovanja.
Pred kratkim smo poročali tudi o tem, da je Mednarodno nagrado Darinke Matić Marović, ki jo podeljujejo v okviru festivala KotorArt, prejela dirigentka Karmina Šilec. Glasbena ustvarjalka je po oceni žirije z izvirnim in raziskovalnim pristopom v zborovsko glasbo in glasbeno gledališče vnesla svežino.
Tega je še veliko, tako kot lahko ob tej priložnosti spomnimo na največji zborovski festival Europa cantat julija 2021, ki je bil spričo epidemije covida žal okrnjen, a je vseeno potekal.
Dirigent Robertas Šervenikas je po koncertu povedal, da Državni zbor iz Kaunasa vodi šele dve leti, a se je njegova mednarodna dirigentska kariera začela že leta 1997. V Ljubljani je doslej gostoval šestkrat, nazadnje na koncertu Slovenske filharmonije, na katerem je flavtist Aleš Kacjan izvedel Koncert za flavto Inner Voices Uroša Rojka. Zanimivo pa je, da mu Rojko ni povedal, da je na “Wiener Internationaler Kompositionspreis 1991” na Dunaju zmagal in so njegovo prvonagrajeno skladbo »Inner Voices« za flavto in orkester na festivalu Wien Modern izvedli Dunajski simfoniki pod taktirko maestra Claudia Abbada.
Šervenikas se je spomnil tudi izvedbe Schoenbergove melodrame Pierrot lunaire na Ljubljanskem gradu.
Šervenikas se je sinoči v Šentjakobski cerkvi pokazal kot izjemno sugestiven in občutljiv dirigent, poln navdiha, notranjega doživljanja vsake skladbe, še posebej njihovih vokalnih struktur in izrazov, ki so posamezne glasove pokazali v najboljši vokalni zborovski podobi.
Šervenikas dirigira s posebnimi gestami in lahko bi rekli gibajoče ali premikajoče, še posebej z umikanjem nazaj ali spet približevanjem pevcem, kot da bi jih želel še dodatno spudbuditi. Ob koncu skladb se najraje postavi na zborovo desno stran, ne pa na sredino, s čimer pevcem daje priznanje bolj kot sebi samemu.
Dirigent ima s svojo občutljivostjo in hkrati odprtostjo veliko možnosti na vseh področjih glasbenega delovanja, saj je bil med drugim deset let umetniški vodja Litovskega narodnega opernega in baletnega gledališča.
V biografiji poudarjajo, da imajo v njegovem repertoarju posebno mesto sodobna dela zlasti litovskih skladateljev in je za različne založniške hiše posnel več kot deset zgoščenk sodobne glasbe.
Iz samega programa, ki ga je zbor interpretiral na koncertu, se je pokazala najprej navezanost na litovsko glasbeno izročilo z začetka 20. stoletja. Tu bi Slovenci najprej pomislili na primerjavo z delovanjem slovenske Glasbene matice, ustanovljene že leta 1872, še posebej z njenim gostovanjem na Dunaju, kjer je en koncert leta 1896 v zlati dvorani Musikverein dirigiral sam Antonin Dvořák.
Iz skladateljskega opusa Mikalojusa Konstantinasa Čiurlionisa (1875 – 1911), ki velja za utemeljitelja litovske glasbe 20. stoletja, smo poslušali dve sakralni skladbi: Sanctus in Kyrie, obe kot polifonični skladbi in del maše. Takoj smo občudovali voluminoznost zborovskih glasov, njihovo dinamično moč (29 moških in 30 žensk), ki je v cerkvenem ambientu učinkovala še bolj prepričljivo, slovesno, čeprav smo najprej slišali po zgradbi maše kasnejši Sanctus, ki pa izzveni zelo mirno. Pri Kyrie imajo moški uvod, ženske nadaljuje v fugatu, nadaljujejo vsi v ritmično razgibanem tempu in s počasnim Amen na koncu.
Kot presek smo poslušali večnega Brucknerja z latinsko skladbo Os justi ali Usta pravičnega. Skladba je počasna, mirna, a svečana in se vedno bolj akordično razvija in dosega zavidljive dinamične gradacije. Posebnost je enoglasna Aleluja v oktavi med ženskimi in moškimi glasovi.
Lux eterna (Večna luč) Edwarda Elgarja v priredbi Johna Camerona je bila iz koncertnega programa še najbolj znana kompozicija. Ta sicer temelji na deveti variaciji iz Enigma variacij, ki jih je v celoti štirinajst. Ta zgodovinski in razlagalni kontekst glede na samo slišano skladbo ni pomemben, saj je šele leta 2016 John Cameron napisal priredbo za zbor in uporabil besedilo molitve za rajne Večna luč naj jim sveti… Podari jim večni mir in pokoj. Takoj se čuti angleški melos, čeprav je samo petje v latinščini. Ali je bila skladba posvečena padlim v prvi svetovni vojni, je v bistvu nepomembno. Anglija je bila precej daleč od naše Soške fronte, ki pa naših skladateljev ni tako ustvarjalno prizadela, kot je bilo visoko število padlih slovenskih vojakov, in to na obeh straneh; avstrijski in italijanski.
Podobno religiozna je bila Aleluja sodobnega litovskega skladatelja sicer že starejše generacije Alvidasa Remesa (1951), ki je kar petnajst let študiral teologijo, zgodovino cerkvene glasbe, liturgijo. Iz Aleluje se sliši kombinacija tradicije ali stare sakralne glasbe in modernizma, če s tem mislimo na različne pristope, dinamične razlike, bogato akordiko, intervalne skoke, preplete, precej napadalno izvajalsko vokalno držo, ritme, nekakšno zlogotvornost, a gre le za Alelujo, v kateri bi prepoznali njen pomen kot “naše veselje”.
Le nekaj let mlajša je litovska skladateljica Dalia Kairaityté (1953). Njena skladba In monte Oliveti (Na Oljski gori) je iz leta 2019, se pravi najbolj sodobna, a izhaja iz gregorijanskega korala, kar se zelo sliši v mirnem, skoraj pripovednem glasovnem izrazu; mirnih moških glasovih, ki jih nadaljujejo alti in na koncu še soprani, tako da se izpovednost obogati, a tudi modernizira.
Štiri litovske ljudske pesmi v umetnih obdelavah treh skladateljev: Zigmasa Virkšasa (Oi, ant kalno – Oh, na gori), Rimvydasa Žigaitisa ( Išjojo, jojo – Jezdi, jezdi) ali Vaclovasa Augustinasa (Tykus, tykus – Tiho, tiho in Anoj puséj Dunojèlio – Na drugi strani reke) so pokazale širše bogastvo litovske ljudske zborovske kulture, podobno kot če bi sestavili kakšen podoben slovenski program in bi na primer odkrili morda celo razpoloženjske in stilne sorodnosti, čeprav stikov ali medsebojnih vplivov med slovenskimi in litovskimi skladatelji ni bilo.
Za Oj, na hribu je značilna baladnost, ki se najbolj pokaže z metaforo o treh zvonovih v mestu Vilna, uvodoma pa o očetu in materi skrivnostnega jezdeca, ki ima nalogo, da potrka po teh zvonovih, po tretjem bo pretresel ves svet. Tu imata solo sopran in alt. V ozadju je mitologija, sklepni pomen pa ni tako enostaven ali jasen.
Jezdi, jezdi je priredba ljudske pesmi že iz leta 1969. Govori o bratcu treh sester, ki je odjezdil v vrt in bo vsem trem prinesel posebna darila. Skladbo začnejo polnozveneči moški glasovi, pripovedno, nekako “konjeniško” ritmično razgibano, harmonija pa se vedno bolj bogati in dinamika stopnjuje. Ves čas mislimo, da bodo peli samo moški, kar se zgodi.
Tito, tiho je priredba ljudske pesmi, za katero je Vaclavus Augustinas (1959) prejel prvo nagrado na litovskem državnem tekmovanju za zborovsko glasbo. Spet smo pri motivu jezdeca, zato je skladba ritmično zelo razgibana in v ponavljanju istih glasovnih figur zlasti ženskega dela zbora, medtem ko moški pojejo melodijo. Tako se glasovi prepletajo, melodijo povzamejo ženske, zatem pa narašča sama glasovna dinamika in stopnjuje še ritem. Bistven pa je dodatek z nekakšnim cmokanjem, ki naj bi ponazarjal konjski tek oziroma zvončkljanje. Konča ga v pianu sam dirigent z zadnjim cmokom.
Isti skladatelj je prispeval še priredbo Na drugi strani Dunajelisa, ki ga začenja sopran solo in pripoveduje vsebino, kako so ženske grabile travo v zelenem gaju, kar pomeni, da solistko nadaljujejo mirni in prepletajoči se ženski glasovi. Ti pa najprej ponavljajo solistkino melodijo, nadaljujejo jo moški, nato pa postaja skladba vedno bolj moderna, zvočno razkošna, spektralna. Potem se melodija še enkrat ponovi.
Teisutis Makačinas(1938) je napisal skladbo Ti ti ti, kaj če ? Skladba temelji na ponavljajočih se vzorcih, tako kot je zapisano tudi v tekstu, nekateri ta stil razlagajo kot minimalističen. Začenja jo bas solo, nadaljuje pa ženski zbor, zelo ritmično, dokler ne doseže zvočnega in svečanega konca.
Iz mednarodnega zborovskega repertoarja smo za konec slišali Artikel 1 (Prvi člen) belgijskega skladatelja Frederika Neyrincka (1985). V skladbi gre za nekakšen postpolitični manifest o bratstvu in enakosti, ki nas pogojuje od rojstva, saj se rodimo svobodni in imamo vsi enako dostojanstvo in pravice. Dana sta nam razum in vest ter bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva. Kot pa veste, se to ne dogaja niti v sanjah. Sladba je napisana zelo moderno, glasovno mirno, enoglasno, od koder se glasovi širijo, a jih prekinjajo določeni šumniki kot apostrofi, potem se glasovni spekter zelo razširi, pa spet umiri, nadaljuje s pripovednostjo, skandirajočo besedilnostjo v nemščini, zlogovanjem, vzklikanjem, šepetanjem, moškim štetjem v nemščini, tako da se začenja od 1 nekako do deset, potem pa preskakuje, tako da na koncu dosežemo številko menda kar 43. V besedilu je kajpada največji poudarek na Geist der Brüderlichkeit begegnem. Pomislil sem na vojno v Ukrajini. Oni so zelo blizu nje. Skladba se na koncu zelo pomiri in izzveni, tako da bolj kot glasove slišimo končne žvižge.
Po dolgih aplavzih smo dočakali lepo presenečenje. Državni zbor iz Kaunasa je v lepi in čisti slovenščini zapel slavno pesem Lipa zelenela je Davorina Jenka na besedilo Miroslava Vilharja, ki ga je v litovski jezik prevedel glasbenik Giedrius Prunskus, tako da so v nadaljevanju eno kitico zapeli še v litovščini. V slovenščini so peli nekako tako kot je to na posnetku iz 12. decembra 1941 pel Akademski pevski zbor na svojem zadnjem koncertu v fašistično okupirani Ljubljani pred razglasitvijo kulturnega molka. A v verze Zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele so pevke in pevci vnesli ves žar, kot ga poznamo mi med našim petjem.
Navdušenje v cerkvi je bilo veliko, tako da sta sledila še dva dodatka; oba litovskih skladateljev: Dalie Kairaityte, ki smo jo v programu že slišali, in še Juozasa Gruodisa.
Spričo poletnih, še posebej šolskih in akademijskih počitnic, ter skoraj hkratnega koncerta študentov mednarodnih mojstrskih tečajev Festivala Ljubljana v Križevniški cerkvi, je bilo v Šentjakobski cerkvi manj poslušalcev, kot bi si jih odlični pevci iz Kaunasa zaslužili.
Marijan Zlobec