KRITIK.si

Svetovno znani slovenski kostumograf Alan Hranitelj pripravlja kostumografijo za operno premiero Mozartove Figarove svatbe v režiji prav tako svetovno znanega slovenskega režiserja Martina Kušeja na Salzburških slavnostnih igrah, ki bo doživela premiero jutri, 27. julija, v Hiši za Mozarta. Avstrijski radio bo premiero neposredno predvajal jutri ob 18. uri, tako kot pripravlja video prenos pariška televizijska mreža Mezzo, prav tako v živo.

Adriana González (Grofica Almaviva), Lea Desandre (Cherubino), Sabine Devieilhe (Suzana), foto Salzburški festival/Matthias Horn

Premiero pospremljajo pod podnaslovom: “Vrni mi mojo ljubljeno, ali me vsaj pusti umreti.”

Turbulentna komedija, prepletena z erotičnimi spletkami: kar ni bila nenevarna komedija niti v Mozartovem času, danes obuja izkušnje patriarhalne odvisnosti in spolnega izkoriščanja. Svet, predstavljen na odru, spodbuja prevaro in kriminalno vedenje, zaradi česar ljudje puščajo občutke praznine, hrepenenja po smrti in brezupa.

Ansambel

Dva zaposlena se želita poročiti, a jima šef skuša to preprečiti z bolj ali manj subtilnimi metodami. Vse v lastnem interesu: sam grof načrtuje osvojiti Suzano, kar lahko kot poročen moški seveda pokaže le prikrito. Zdi se, da se je njegova ljubezen do žene ohladila, čeprav ni minilo dolgo, odkar jo je osvobodil iz krempljev njenega skrbnika. Pomagal mu je premeteni Figaro, ki ga je zdaj v zahvalo za njegove usluge vzel za služabnika. Toda komaj je bila drzna osvojitev dosežena, se grofova žena spet znajde prepuščena svoji osamljenosti in hrepeni po vrnitvi moževe ljubezni ali po lastni smrti. Ponovno je potrebna precejšnja mera zvitosti in spletkarjenja, tokrat z namenom razkrinkati grofa v njegovi seksualni zahtevi po oblasti in omogočiti poroko Figara in Suzane.

Andrè Schuen (Grof Almaviva), Adriana González (Grofica Almaviva)

S Figarovo nočjo iz leta 1786 sta Lorenzo Da Ponte in Wolfgang Amadeus Mozart napisala prvo od svojih treh oper o poskusih človeških odnosov. Temelji na drami, ki je bila v času snovanja opere prepovedana: Francozom je bila s svojo neposredno kritiko plemiških privilegijev trn v peti La Folle Journée ou Le Figaro Mariage Pierra-Augustina Carona de Beaumarchaisa, seveda pa najbolj francoskemu kralju in avstrijskemu cesarju. Vendar je Mozart dobil v roke anonimni nemški prevod in ga predlagal Da Ponteju kot gradivo za sodelovanje, čeprav za opero sprva ni bilo naročila.

Figarova svatba

Da bi se izognil cenzorju, je Mozart v svoji glasbi prikril eksplozivno politično sporočilo: grofov služabnik Figaro si prilasti dvorni menuet za svoj boj proti grofu, čigar plesu bo zdaj priklical melodijo. Vznemirjenje, ki ga sproži, še bolj razvnema domišljijo grofice in Suzane ter ju spodbudi, da se s svojimi spletkami pridružita Figarovemu spletkarjenju. Ženske so tiste, ki povzročajo nočne zmede na vrtu; moški neomajno hodijo v pasti, ki so jim jih pripravile. Grofova zadnja prošnja za odpuščanje lahko obnovi red, ki je prej vladal, vendar so drugi liki poškodovani in bodo taki tudi ostali. Med vsemi figurami deluje Cherubino, vloga, ki jo je Mozart zaupal pevki, da bi dala poudarek spolnim niansam različnih preoblek v operi.

Ansambel

Ansambelski prizori, ki se vrtijo v absurd, so v nasprotju z globokimi priznanji človeških čustev. Smrt prežema obe grofičini ariji – v njeni drugi ariji je Mozart prevzel ton Agnus Dei iz svoje Maše ob kronanju. Naj gre za pompoznega Bartola ali besnega grofa – prizadeta moška nečimrnost ogroža vse prisotne. Mozart je podelil edino arijo v molu za mlado Barbarino kmalu potem, ko je mimogrede razkrila, da jo je grof pogosto spolno izkoriščal.

Figarova svatba

Po Don Giovanniju leta 2002 in La clemenza di Tito leta 2003 režiser Martin Kušej zdaj nadaljuje radikalno raziskovanje Mozartovih oper na Salzburškem festivalu s Figarovo svatbo. Francoski dirigent in strokovnjak za zgodovinsko informirano izvedbo Raphaël Pichon, ki je leta 2018 debitiral na festivalu, vodi svojo prvo operno produkcijo v Salzburgu.

Olaf A. Schmitt

(Iz predstavitve na spletu)