Če se po profesorskih nastopih pokaže kvaliteta njihovega učenja, bi smeli sklepati, da so letošnji udeleženci mednarodnih mojstrskih tečajev 71. Ljubljana Festivala na dobri poti in da bodo pri svojem znanju še kaj pridobili, morda pa bo na študentskih koncertih kdo pokazal celo še boljše znanje. Sinočnji prvi koncert profesorjev (od napovedanih treh) v polni Križevniški cerkvi je pokazal dobro profesorsko pripravljenost, znanje, usklajene nastope v kombinacijah, ki spričo različnih okolij delovanja niso stalne, ampak so verjetno sestavljene le za Ljubljano.
Uvodni Rossini, vse fotografije Marijan Zlobec
Naslova zato koncert niti ni imel, ampak je samo navedel nastopajoče profesorje kot soliste. Tako so si sami izbrali svoje programe brez nekega skupnega ali enega umetniškega vodje. Poslušali smo nastope v obliki različnih kombinacij, večinoma v duu ali triu.
Za uvod smo poslušali Godalni trio v B-duru, D. 471 Franza Schuberta. Nastopili so nemška violinistka, profesorica Latica Honda – Rosenberg, nemški violist Hartmut Rohde in prav tako nemški violončelist Jens – Peter Maintz. Iz Tria je v celoti ohranjen in natisnjen le prvi stavek Allegro, a se zdi dovolj, da je v njem skladatelj izpovedal vse, kar je bil želel. Ne nazadnje je kar dolg, okrog 12 minut. Takoj se je pokazala mojstrska in doživeta interpretacija, ki je ustvarila vtis skladatelja, ki je pri svojem ustvarjanju vedno mislil le na človeški glas, na svoje petje, kar se je s samospevi, okrog 1000, zares zgodilo. Ta lirika se je čutila v vsej interpretaciji, v prelivanju kratkih solov iz enega inštrumenta na drugega, v prevzemanju pobud in v skupnem muziciranju ter z navdihom, ki profesorsko držo (pred študenti v cerkvi) sprosti in osvobodi. Nastop je takoj pokazal, da bo ves koncert v nadaljevanju zelo prepričljiv.
Sledil je Duet za violončelo in kontrabas v D – duru slavnega opernega skladatelja Gioachina Rossinija, ki pa je do tega komornega dela ustvaril že večino svojih oper, tako da se tudi tu čuti njihov vpliv, a bolj po razpoloženju kot po kakšnem citatu, kot bi jih lahko našel veliko, a tega ni hotel. Rossini se je kot skladatelj z največjo glasbeno inventivno erupcijo, poleg Mozarta, tu malo poigral, kar sta v svoji interpretaciji poudarila tako violončelist Jens – Peter Maintz kot kontrabasist Rick Stotijn. Duet je formalno sestavljen iz treh stavkov: I. Allegro, II. Andante molto in III. Allegro in je kar dolg (okrog 14 minut). Veliko je dialoškosti, kot se spodobi za duet, prehajanja melodije z violončela na kontrabas in nazaj, solističnih pasaž ob spremljavah, raznih godalnih tehnik. Preseneča, kako je dal priložnost kontrabasistu, da postane ali se izkaže kot solistični ali bolj poudarjeni inštrument, ki ga sicer v godalnih kvartetih ni, saj tam ni kontrabasa. Opernost dueta se morda pokaže v posameznih nakazanih motivih, kratkih melodijah in solih, a kot rečeno neprepoznavnih iz samih oper. Presenetljivo je, kako se je Rossini znal izogniti lastnim vplivom.
Iz bogate ustvarjalnosti romunskega skladatelja Georgesa Enescuja smo poslušali Koncertno skladbo za violo in klavir, napisano leta 1906 za tekmovanje. Georges Enescu (1881 – 1955) je bil čudežni otrok tako na violini kot na klavirju. Že pri sedmih letih je vstopil na dunajski konservatorij in diplomiral pri trinajstih letih. Naslednje leto je nadaljeval študij na pariškem konservatoriju. Postal je violinski virtuoz in znan učitelj violine, posvetil pa se je tudi študiju kompozicije pri Massenetu in Faureju. Danes se ga spominjamo predvsem po njegovih dveh romunskih rapsodijah za orkester ter komorni glasbi.
Koncertna skladbo za violo in klavir je bolj lirična, a napisana tako, da razkrije talent violista. Po razpoloženju združuje tako impresionistične elemente kot nekaj ljudskih motivov ali melosa, kot je bil sicer značilen tako v opusu kot v načinu razmišljanja samega skladatelja, povezanega z izvorno romunsko kulturno in še posebej glasbeno tradicijo.
Skladbo sta izvedla violist Hartmut Rohde in japonski pianist Ken Nakasako. Zanimivo je, da delo začenja solo klavir, ki daje osnovo za vstop viole in nadaljevanje glasbenega dialoga, ki skuša biti čim bolj uravnotežen, enakovreden. Viola ima vrsto virtuoznih mest, ki pa jih takoj prevzame klavir s svojim bolj dramatičnim in efektnim odzivom, tako da bi težko opazili kakšno dominacijo. Skladba se konča skupaj in zelo efektno. Tak je bil tudi nastop obeh solistov.
Presenetljiv, odličen je bil nastop švedskega kontrabasista Ricka Stotijna z delom Extreme za klavir in kontrabas (1965) madžarskega skladatelja Lajosa Montaga (1905 – 1997). Kontrabasista je spremljala madžarska pianistka Zsuzsa Bálint.
Kratka skladba (štiri minute) je napisana uvodoma virtuozno, tako za začetni klavir kot takoj kontrabas, potem je nekaj mirnih pasaž za kontrabas, a z bolj poudarjenim tehnično zahtevnejšim klavirjem, ko se njun dialog nenehno širi in intenzivira ter odrezavo efektno zaključi.
Zanimivo, da so v nadaljevanju spet izbrali madžarsko glasbeno tradicijo. Poslušali smo Madžarske plese (3) za violino in klavir Zoltána Kodályja v treh stavkih: I. Počasni plesni korak, II. Allegro, III. Presto. Nastopila sta Latica Honda – Rosenberg in ruski pianist Evgenij Sinajski.
Kompozicija se razvija tako po tehnični zahtevnosti kot vse izrazitejšem madžarskem karakterju in samem tempu ter virtuoznosti, kar je violinistka z lahkoto obvladala. Nekoč je to morda celo kot prvi igral slavni David Ojstrah, ki se ga spominjam še po njegovem nastopu z radijskim orkestrom in dirigentom Antonom Nanutom v Slovenski filharmoniji.
Izbor sodobnega dela Motivi za solistični kontrabas bolgarskega glasbenika Emila Tabakova (1947) je bil morda še največje programsko presenečenje večera. Ponovno se je izkazal odličen kontrabasist Rick Stotijn, ki je znal poiskati sebi primerno solistično delo (tako kot pred njim Božo Paradžik) in hkrati poudariti pri nas morda manj znanega skladatelja. Ta programska poanta kaže na siceršnjo preskromno prisotnost sodobnosti nasploh, v komorni glasbi pa kar očitno.
Solistov nastop je pokazal zelo različne temperamente in melose v sami skladbi, v kateri odkrijemo nekaj balkanskih žalostink, ki pa jih nadkrilijo sama virtuoznost, temperament, ritmika, dvojemke, notranji dialog, tako da je bil vtis impresiven in prepričljiv ter je takoj izzval ovacije.
Koncert se je zaključil s (pre)dolgo, skoraj polurno Serenado za violino, violo in violončelo v D – duru op. 8 Ludwiga van Beethovna v kar petih stavkih: I. Marcia: Allegro – Adagio, II. Menuet: Allegretto, III. Adagio – Scherzo, IV. Allegretto alla polacca, V. Tema con variazioni. Andante quasi allegretto. (Nekatere analize dela omenjajo še šesti stavek Marcia: Allegro). Beethoven je skrbno nadziral vse kombinacije dialogov, posameznih solov, največ violine, ki je dominantna, a poudarja še oba spremljevalna inštrumenta, violo kot solo v duetu, violončelo bolj kot kontrast s posameznimi močnejšimi akcenti.
Simpatičen je bil precej žalobno počasen Adagio – Scherzo.
Skladba se graditeljsko vzpenja do četrtega uvodno plesnega – poloneza stavka Allegretto alla polacca, ko doseže vrhunec in je občinstvo tu reagiralo kot da je dejansko kompozicije že konec, kar pomeni, da je bila do tedaj dolga ravno prav. Pri petem stavku Tema con variazioni. Andante quasi allegretto se je potem zdelo, kot da se vse začenja znova, skoraj malo utrujajoče.
Profesorji so se izkazali, njihovi študenti pa so jih kritično opazovali. Ovacij je bilo nekoliko manj kot na nekaj prejšnjih komornih koncertih, čeprav bi ravno od študentov pričakoval več spontane glasnosti. Čisto na koncu so se vendarle razpištolili, kot bi dejal sklavni slovenski slikar in grafik avantgardist, nekdanji študent na Bauhausu v Weimarju Avgust Černigoj.
Marijan Zlobec