Z zanimanjem ali radovednostjo smo spremljali sinočnji koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta v Križevniški cerkvi v okviru programa 71. Ljubljana Festivala, seveda v novi mladi zasedbi, ki nadaljuje tradicijo nekdanjega znanega in priznanega istoimenskega ansambla. Ta je začel delovati že pred več kot sedemdesetimi leti, ko so v njem igrali Leon Pfeifer, Ali Dermelj, Vinko Šušteršič in Čenda Šedlbauer.
Ljubljanski oktet, fotografije Marijan Zlobec
Potem je prišla druga generacija s spominsko bližjimi ali mlajšimi glasbeniki, ki so prvotno zasedbo nasledili leta 1983. To so bili Monika Skalar, Karel Žužek, Franc Avsenek in Stane Demšar. Nova zasedba potemtakem nadaljuje njihovo glasbeno pot in poslanstvo, kar je edino prav, saj bi bilo sumljivo, če bi ansambel z naslovom Ljubljane v svojem imenu nenadoma poniknil, kot da nimamo dovolj odličnih mladih glasbenikov.
Ljubljanski godalni kvartet se je na Festivalu Ljubljana predstavil že leta 2004 in 2013. V njem sedaj igrajo prvi violinist Tim Skalar Demšar, druga violinistka Vivijana Rogina, violist Roberto Papi in violončelistka Maruša Turjak Bogataj. V prvi vrsti v Križevniški cerkvi so jim prisluhnili kar trije nekdanji člani Ljubljanskega godalnega kvarteta: violinistka Monika Skalar in violončelist Stane Demšar, sicer starša Tima Skalarja Demšarja, in pa violist Franc Avsenek, ki pa je bil tokrat še programsko udeležen ali prisoten in je bilo potemtakem logično, da je prišel poslušat, kaj je pripravil za sam koncetni program.
Maruša Turjak Bogataj
Koncert se je začel s tako rekoč slavnim Andante za violino in klavir Marija Kogoja v priredbi za godalni kvartet Franca Avseneka. O tem violinskem delu ob spremljavi klavirja je doslej največ pisal muzikolog dr. Borut Loparnik. Med drugim je v svoji razpravi omenil, da sta delo krstno izvedla violinist Karel Jeraj in sam skladatelj kot pianist na koncertu del Matije Bravničarja in Marija Kogoja 25. maja 1925 v Ljubljani. S tem je povedal, da ni pregledal Kogojevega delovanja v Gorici in posledično drugod po Italiji v sodelovanju z italijanskimi glasbeniki in likovnimi umetniki, semifuturisti. Iz programov tam je razvidno, da je bil Andante izveden že leto poprej v sami Gorici. (Bogato dokumentacijo o tedanjem glasbenem in umetniškem delovanju hranijo v Gorici v Archivio Storico Provinciale di Gorizia).
Ljubljanski godalni kvartet
Franc Avsenek je kot violist in član Ljubljanskega godalnega kvarteta napravil odlično priredbo in Kogoja kot skladatelja vsebinskio dopolnil, obogatil, razširil, da ne rečem oplemenitil. Poudarek je na Kogojevem notranjem svetu lastne sporočilne, emotivne vrednosti, manj intelektualne ali tehnično zahtevne izvedbene komponente. Kogoj gradi na izpovedi, ki je bolj temna, kar pa se da postaviti v kontekst, na katerega muzikologi in glasbeni zgodovinarji ne opozarjajo dovolj: na naraščajoči in za Slovence v Trstu in Gorici vse bolj grozeči fašizem. Spomnimo se, da je Marij Kogoj, ko je bil še v Ljubljani, nameraval oditi v Trst in v Narodnem domu ustanoviti slovensko opero, kot nadaljevanje velikih uspehov po uprizoritvi kar petih Cankarjevih dram v dveh sezonah, česar ni uspelo niti Ljubljani, še posebej ne drame Hlapci, ki je bila sicer prvič objavljena v Ljubljani leta 1910, prvič uprizorjena pa v Trstu leta 1919.
Narodni dom v Trstu
Požig Narodnega doma 13. julija 1920 (pod direktivo samega Mussolinija iz Milana fašističnemu sekretarju Francescu Giunti v Trstu, kar slovenski zgodovinarji nočejo dojeti in odločno zapisati, saj do spontanega požiga brez vseh potrebnih sredstev za tako obsežno in posebno dejanje ne bi moglo priti), je tako velikanski zločin nad Slovenci, da ga niso mogli ne potisniti v pozabo in še manj Italijani sami vse do danes ne poravnati krivic, saj kljub obljubam Narodni dom še vedno ni vrnjen v naravi, ampak le na papirju.
Vivijana Rogina
Kogoj je vse te stvari še kako dobro poznal in je njegov Andante ne le osebno izpoveden, ampak bi se dalo v njem slišati, posebej v akordih godalnega kvarteta, še kaj širšega, čeprav seveda tu ni nekega protestniškega ali družbenega okolja, ampak ostaja vse le pri osebni intimi. Avsenek je napisal odlično priredbo, ki velja za temeljito in temeljno, tako da od leta 2009, ko je nastala, upravičeno uživa izvedbene simpatije. Tako kot je bila sinočnja zelo prepričljiva, poduhovljena, notranje doživeta in je skladatelja upravičeno še enkrat pokazala v izvirnosti ali v skladu z njegovim znamenitim stavkom “moja notranjost sem.”
Maruša Turjak Bogataj
V nadaljevanju smo slišali Godalni kvartet v D-duru, op. 64, št. 5 Škrjanec Josepha Haydna v štirih stavkih: I Allegro moderato, II. Adagio cantabile, III. Menuetto: Allegretto – Trio, IV. Finale: Vivace. Izvedba je bila v celoti koherentna in je sledila oznakam stavkom, ko so prišle do izraza vse finese posameznih glasbenikov in njihovi skupni igri, ki je dosegla vrhunec v briljantnosti zadnjega stavka, izvedenega v kar se da hitrem tempu, tako da skladba izzveni v izjemnem zvočnem efektu, kakršnega morda ni v svojem času doživel niti Haydn sam. Tu se je pokazalo, da je novi Ljubljanski godalni kvartet ne le v odlični formi, ampak je njegova zasedba enakovredna in s tem pravilna ter perspektivna. Slišali smo, kako zelo se ujemajo in sodelujejo pri skupni želji po vrhunski interpretaciji koncertnih del.
Tim Skalar Demšar in Roberto Papi
Odličnost akustike Križevniške cerkve za komorne koncerte (prvotno lokacijo Viteške dvorane so spremenili) se je še bolj pokazala pri interpretaciji obsežnega Godalnega kvarteta št. 12 v F – duru, op. 96, Ameriški Antonina Dvořáka v štirih stavkih: I. Allegro ma non troppo, II. Lento, III. Molto vivace, IV. Finale: vivace ma non troppo. Napisan je bil leta 1893, v času Dvořákovega bivanja v ZDA. Kvartet je eden najbolj priljubljenih v repertoarju komorne glasbe in je pravi čudež, da ga je skladatelj skiciral v treh dneh, napisal pa v borih trinajstih naslednjih. Imel je vrhunski navdih, še posebej po končani najslavnejši simfoniji Iz novega sveta, kot jo je Dvořák sam podnaslovil, medtem ko je godalni kvartet komentiral kot “druga skladba, napisana v Ameriki.”
V glasbi se vseskozi čuti nekakšen notranji spoj ameriške fizične danosti s slovansko nostalgičnostjo, vračanjem domov. Velika invencija, samozavest, izvirajoča iz stika ali spoja med dominantnim izročilom slovanske glasbene kulture in posebno svobodo ali sproščenostjo, odprtostjo ameriške družbe, ki pa sama po sebi v klasični glasbi ni bila tako razvita (in je bostonsko občinstvo ob krstni izvedbi kvarteta leta 1894 reagiralo spontano pohvalno). Morda je najbolj melodično tipičen že prvi stavek Allegro ma non troppo, ki takoj naredi vtis slovanske, tu seveda češke duhovne izpovedi. Lento se je izkazal kot zares počasen stavek, da bi se v tretjem Molto vivace slovanska občutja vrnila v orbito glasbene misli. Finale: vivace ma non troppo je bolj umirjen kot bi pričakovali.
Ljubljanski godalni kvartet se je sinoči, kot rečeno, predstavil v novi zasedbi: Tim Skalar Demšar se je med študijem prebil v vrh mladih violinistov in komornih glasbenikov, Vivijana Rogina je med študijem posegala po najvišjih nagradah, danes pa koncertira v različnih komornih zasedbah, Roberto Papi kot komorni glasbenik redno nastopa na festivalih doma in v tujini, večkrat nagrajena Maruša Turjak Bogataj je od leta 2015 solo čelistka Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Koncert je v celoti zelo uspel, tako da je upravičeno, po pričakovanju ter po dolgih aplavzih in ovacijah sledil dodatek, a ne nov, ampak ponovitev najhitrejšega četrtega stavka iz Haydna. Briljantnost izvedbe le-tega bo bržkone ostal kot test, ali so dovolj dobri, ali pa jim do popolnosti še malo manjka.
Marijan Zlobec