Neurja so močan ali premočan vremenski pojav za vse prireditve na prostem, ki seveda računajo na lepo toplo poletno vreme. 71. Ljubljana Festival je sinoči v Poletnem gledališču Križanke imel srečo, da se grozeče neurje s temnimi oblaki ni približalo, ampak je v odprt prostor pod novo stabilno streho poslalo le čudne vrtinčaste vetrove, ki so nenehno majali stranske zavese na obeh straneh odra, dokler jih odrski delavci iz Rima niso povezali v nekakšne vozle in potem nekih hujših premikov ni več bilo, na koncu pa se je stanje na nebu umirilo in srečno smo jo odnesli tako med predstavo kot po njej. Ampak pomislil sem, da bi nekakšen močan vrtinčast sunek vetra lahko zajel celotno streho in jo dvignil ?
Berliozova Romeo in Julija, vse fotografije Marijan Zlobec
Nastopajoči, samo tuji baletniki, zbrani pod skupnim naslovom Zvezde ali po francosko Les Étoils, so morda bili še dodatno vznemirjeni v zanje novem in neznanem prostoru, a se jim med samimi vrhunskimi nastopi to ni poznalo.
Celoten večer in program je zasnoval Daniele Cipriani, mednarodno znan impresarij plesnih in baletnih prireditev, potekal je pod visokim pokroviteljstvom veleposlanika Republike Italije, njegove ekselence Carla Campanileja in Italijanskega kulturnega inštituta v Ljubljani. Večer je bil nadomestilo za odpadlo gostovanje baletnega ansambla milanske Scale.
Sasha Riva in Simone Repele
Daniele Cipriani, ki je sicer prišel v Ljubljano, a se na koncu predstave ni prišel priklonit, je baletnik. Šolal se je na Nacionalni akademiji za ples. Med letoma 2008 in 2010 je bil umetniški vodja za ples festivala Ravello in med letoma 2011 in 2015 festivala Positano Premia la Danza Léonide Massine.
Leta 2017 je modna hiša Valentino sodelovala pri kostumografiji predstave The Bitter End, ki jo je priredil Daniele Cipriani.
Daniele Cipriani je leta 2003 ustanovil Daniele Cipriani Entertainment, ki se ukvarja s produkcijo, organizacijo in promocijo zabavnih dogodkov in sodeluje z najbolj priznanimi plesnimi društvi na svetu. Svoje predstave je predstavil v vseh večjih italijanskih gledališčih od Palerma do Trsta.
Minkus Pas de deux iz Don Kihota
V Ljubljano je pripeljal plesno in baletno produkcijo z naslovom Zvezde (Les Étoiles), ki je od leta 2015 eden najbolj pričakovanih vsakoletnih plesnih dogodkov v Rimu.
Romeo in Julija
Predstava je bila sestavljena tako kot je bila napovedana “iz briljantne virtuoznosti in trenutkov pretresljive liričnosti v obliki mešanice ljubljenih skladb iz raznolikega repertoarja, kot so klasična in romantična dela Hérolda, Driga, Čajkovskega, Saint-Saënsa, Minkusa, Delibesa, Hatačurjana, Berlioza in Ravela, in del prefinjene sodobnosti, kot sta deli Domingueza in avantgardne pop zasedbe Anohni and the Johnsons, ki prestopa med apokaliptičnim in razkošnim. Vodilni motiv predstave je slavljenje raznolikosti in tiste posebne kvalitete, zaradi katere je ples model idealne družbe in sveta.”
Romeo in Julija
Nastopila so nekatera največja, najbolj izkušena in večkrat nagrajena imena iz najprestižnejših mednarodnih baletnih družb, in sicer Eleonora Abbagnato s hčerko Julio Balzaretti, kar je zapustilo še posebej simpatičen vtis, Sergio Bernal, Alessandro Frola, Bahtijar Adamžan, Paula Iniesta, Rachele Buriassi, Ljudmila Konovalova, Esnel Ramos, Michele Satriano, Sasha Riva in Simone Repele.
Romeo in Julija
Prišlo pa je do nekaj sprememb vrstnega reda, tako da se je prvi del končal z dolgim in vsebinsko polnim pas de deuxom Rdeče in črno, ljubezenskim prizorom iz dramatične simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza koreografa Uweja Scholza v reinterpretaciji Giovannija di Palme z balerino Eleonoro Abbagnato, nekdanjo članico baletnega ansambla Pariške opere, in Micheleja Satriana, člana baleta Rimske opere.
Romeo in Julija
Prav ta zadnji nastop je bil vrhunec prvega dela; glasba sicer ni baletna, ampak je poudarek na dramatični simfoniji za velik orkester, dva zbora in tri soliste. V Ljubljani izvedbe Romea in Julije še ni bilo, jo je pa pripravil dirigent Samo Hubad s tedanjim radijskim orkestrom in zborom RTV Ljubljana z gosti iz operega zbora za gostovanje v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski, ker Cankarjevega doma tedaj še ni bilo. To je bilo leta 1977. Med solisti je bila mlada mezzosopranistka Marjana Lipovšek.
Romeo in Julija
Koreografija temelji na morda najbolj refleksivnem, nedramatičnrm in nebesedilnem glasbenem delu partiture, ki pa je s svojo izraznostjo zelo primeren za koreografski prizor med Romeom in Julijo, hkrati pa se že postavljata v pozo možnih ljubimcev, a mora vse potekati pod velikem križem, projiciranem na steno oziroma zaveso, kar pomeni, da bo nad usodo ljubimcev bdela Cerkev. Nekaj plesnih elemetov pa je vendarle bilo bolj ljubezenskih, kot jih ubogi pesnik France Prešeren ni dočakal s svojo petnajstletno Julijo. Oba plesalca sta bila odlična.
Sergio Bernal
Večer se je začel moderno, z nastopom nekdanjega solista ansambla Državnega baleta Španije Sergia Bernala, ki je bil sam svoj koreograf, saj je šlo za solistični plesni nastop na glasbo Raula Domingueza z naslovom Racheo (zapateado) in je v bistvu flamenko. Kot je predstavljen v koncertnem listu Metke Sulič, je zapateado znan tudi kot taconeo, izhaja iz španske besede taco, kar pomeni peta. Zvok zapateada prihaja iz ritma, ki ga plesalec ustvari z udarci s peto in prsti na nogi Racheo je ambientalna skladba, ki prepleta elektroniko in ljudsko glasbo Latinske Amerike. Sergio Bernal, ki je že slutil naraščajoči veter, se je izkazal kot mojster flamenka in takoj napovedal vsebinsko večplasten in širok program.
Racheo
Sledil je odlomek iz Navihanke Ferdinanda Hérolda v koreografiji Alicie Alonso
z zasedbo Alessandra Frola (Balet Johna Neumeierja iz Hamburga) in Paule Iniesta (Balet Johna Neumeierja iz Hamburga). Zgodba je romantično ljubezenska, kot se zdi še večkrat ubesedena v literaturi; ljubezen med revnima Lise in Colasom skušajo preprečiti, ker želijo, da se mladenka poroči z dolgočasnim, a bogatim Alainom. Nastop je bil morda malo okrnjen, ker je veter že močno pihal, a smo vseeno dočakali poolno izvedbo z nekaj skrivnostnimi pavzami
Navihanka
Umirajoči labod iz Živalskega karnevala na glasbo Camilla Saint-Saënsa v koreografiji slavnega Mikhaila Fokina s solistko Ljudmilo Konovalova (Dunajski državni balet), je pokazal izjemne finese celotne baletne pojavnosti, izdelane do vseh izraznih nians s smislom za celovitost, če ne že popolnost odrske prezence.
Ljudmila Konovalova
Odlomek iz baleta Talisman italijanskega skladatelja Riccarda Drigo smo gledali v
koreografiji Mariusa Petipaja v zasedbi Racheleja Buriassija (Veliki kanadski balet iz Montreala) in Esnela Ramosa (Veliki kanadski balet iz Montreala, prej Kubanski nacionalni balet). Duet ali pas des deux dveh moških plesalcev je vzbudil veliko presenečenje že ob svetovni premieri leta 1889 v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu. V Ljubljani nemara tudi, a je bil izveden perfektno ujemajoče, elegantno, skladno, gibko, nehote omisliš na kakšno drugačno zgodbo, kot je staroindijska v izvirniku o prelepi boginji Elli, hčerki boginje nebes, ki se odpravi na zemljo preizkusit samo sebe, ali se lahko upre telesni ljubezni. Morda je odgovor, kot smo ga videli drugačen; ljubezen je večna, ne glede na lego kromosomov v krvi sleherneha posameznika, kar določa t. i. homoseksualnost. Par je bil spet odličen.
Talisman
Laboda iz zbirke štirinajstih prizorov Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa smo gledali še enkrat, tokrat v koreografiji Ricarda Cuea z zasedbo Sergia Bernala (nekdanji član ansambla Državnega baleta Španije). Njegov solo je bil prav tako izjemen, poln fines, občutkov za gib in izraznost. Tu je bilo ozračje še vedno preej negotovo in smo nastopajoče ernjihovo iznajgljivost samo občudovali, občinstvo, ki j nehote mislilo nase in svojo usodo, če bi prišlo do napovedanega neurja, je nastopajoče vseeno nagradilo z aplavzi, na koncu ali po posamezh nastopah tudi z ovacijami.
Sergio Bernal v Labodu
Po pavzi se je nebo počasi umirjalo in vsi skupaj smo si oddahnili.
Konec prvega dela z Berliozom
Ljubezen med Romeom in Julijo je pri Berliozu bolj epska
Drugi del se je začel z Giulietto, na glasbo Petra Iljiča Čajkovski: Uvertura-fantazija iz baleta Romeo in Julija v koreografiji Sasha Riva in Simone Repele, kostumografinje Anne Biagiotti, scenografa Micheleja della Cioppe in oblikovalca luči Alessandra Casa z največjo zasedbo: Eleonora Abbagnato (nekdanja članica baletnega ansambla Pariške opere), Simone Repele (nekdanji član Baleta Velikega gledališča v Ženevi), Sasha Riva (nekdanji član Baleta Velikega gledališča v Ženevi), Julia Balzaretti (hčerka Eleonore Abbagnato). Ta del večera je bil najbolj scensko baletni, čeprav se je zdelo, kot da je, spričo omenjenih odrskih težav z zavesami, malo prilagojen ali drugačen, tako da je odprto vprašanje, ali je bil izveden v vseh odtenkih, kot je bil zamišljen. Vsekakor smo opazili naraven talent in odrsko samozavest otroka, deklice, ki je predstavljala generacijo, ki stopa na odre vedno mlajša.
Sylvia
Sledil je odlomek iz baleta Sylvia Lea Delibes v koreografiji Johna Neumeierja z nastopom Alessandra Frole (Balet John Neumeierja iz Hamburga) in Paule Iniesta (Balet John Neumeierja iz Hamburga). Znan in efekten nastop.
Pas de deux iz Spartaka Arama Hačaturjana koreografov Esnela Ramosa in Jurij Grigoroviča z Rachele Buriassi (Veliki kanadski balet iz Montreala) in Esnelom Ramosom (Veliki kanadski balet iz Montreala, prej Kubanski nacionalni balet) je potrdil sijajnost najprej glasbe, potem pa še perfektnost plesalcev, kajpada z atletsko močnim Spartakom.
Spartak
Mati Eleonora Abbagnato in hči Julia Balzaretti
Eyes Open / Shut Your Eyes na glasbo newyorškega glasbenega kolektiva, ustanovljenega leta 1995 Anohni and the Johnsons v koreografiji Marca Goeckeja z nastopom Simone Repele (nekdanji član Baleta Velikega gledališča v Ženevi) in Sasha Riva (nekdanji član Baleta Velikega gledališča v Ženevi). Naslov nastopu dajejo zadnji verzi iz pesmi One dove, ki je izšla na albumu The Crying Light leta 2009. Priča smo bili modernosti v glasbi, koreografiji in plesu dveh sicwer slavnih moških, znanih po nastopanju kot Sasha Riva & Simone Repele.
Sasha Riva in Simone Repele
Boléro na slavno glasba Mauricea Ravela v koreografiji Rolanda Petita in v kostumu Roberta Capuccija s solistom Sergiom Bernalom (nekdanji član Državnega baleta Španije) je pokazal nekakšno skrajšano verzijo, ki pa je za enega nastopajočega plesalca zelo efektna, kar smo v celovi videli in doživljali.
Bolero
Pred koncem smo dočakali Pas de deux iz Don Kihota Ludwiga Minkusa koreografa Manuela Petipaja v zasedbi: Claudia García Carrera (baletni ansambel Madžarske narodne opere) in Yong Gyu Choi (Nizozemski državni balet). Spet še en vrhunski plesni par, ki je potrdil povabilo v Ljubljano le najboljšim nastopajočim.
Don Kihot
Ti so na koncu pripravili nekakšen potpuri z zaključno parado in celotno zasedbo: Eleonora Abbagnato, Yong Gyu Choi, Sergio Bernal, Rachele Buriassi, Alessandro Frola, Paula Iniesta, Ljudmila Konovalova, Esnel Ramos, Simone Repele, Sasha Riva, Michele Satriano in Julia Balzaretti.
Zadnja parada baletnih zvezd
Dočakali so aplavze in ovacije polnih Križank. Ko je občinstvo že skoraj v celoti odšlo, so vsi še enkrat prišli na oder, da bi se “gasilsko” slikali za spomin na Ljubljano, Poletno gledališče v Križankah in 71. Ljubljana Festival. Očitno so bili dobre volje.
Omenjenega ambasadorja pa nisem opazil.
Marijan Zlobec