Burne ovacije in stoječi aplavzi so sinoči pospremili nastop dveh opernih zvezd na 71. Ljubljana Festivalu: sopranistke Sondre Radvanovsky in tenorista Piotra Beczało. Še več, spoznali smo, da imamo na voljo dva odlična simfonična orkestra, ki lahko zelo primerno ali enakovredno spremljata vse pevke in pevce na svetu, ne glede na njihovo individualno slavo. Prav tako so navdušili gostujoči dirigenti, poznavalci opere. Najprej se je izkazal radijski orkester oziroma Simfoniki RTV Slovenija (11. julija), sinoči pa še Slovenska filharmonija. To pa je že glasbeni nivo Dunaja.
Sondra Radvanovsky, vse fotografije Marijan Zlobec
Umetniški profil in svetovno delovanje poljskega tenorista Piotra Beczałe je pri nas bolj znano, saj je prvič oziroma edinikrat do sinoči nastopil že leta 2016, ko je občinstvo prav tako navdušil. Beczała ima vse kvalitete vrhunskega pevca, predvsem lepoto samega glasu, njegovo izrazno in barvno izenačenost v vseh legah, izjemno pevsko tehniko, muzikalnost, smisel za interpretacijo operne snovi in vseh vokalno emotivnih odtenkov petih vlog. Z lahkoto poje v italijanščini, kar je za operne pevce več kot razumljivo, čeprav je Poljak in je poljščina značilna kot jezik z največjim številom konzonantov (in bi npr. petje Verdija v poljščini bila nepredstavljiva godlja). Poje pa tudi v češčini, kar je bilo več kot dobrodošlo pri interpretaciji Princa v Dvořákovi Rusalki. Beczała, rojen na jugu Poljske, največ poje po svetu, doma pa le enkrat ali nekajkrat na leto. Ljubljano ima rad, ker je spoznal njeno bogato glasbeno zgodovino, zaokroženost in dosegljivost kulturne dediščine, povezane z izbrano kulinariko in dobrimi slovenskimi vini, ki jih na Poljskem seveda ni.
Pri sopranistki Sondri Radvanovsky smo bolj v zadregi. Sondra Radvanovsky je svetovno priznana sopranistka, katere repertoar vključuje naslovne vloge v Rusalki, Lucrezii Borgia in Manon Lescaut. Nastopala je v vseh večjih opernih hišah na svetu, velja pa za eno izmed vodilnih živečih interpretk Verdijevih vlog in belcanta. Med njene najvidnejše dosežke uvrščamo njeno interpretacijo treh kraljic v Donizettijevi trilogiji o zgodovini Tudorjev: Anne Boleyn v Anni Boleni, Marije Stuart v Mariji Stuardi in Elizabete I. v Robertu Devereuxu, za kar je požela vsesplošno pohvalo.
Kot jo je še predstavljal koncertni list, je sezono 2022/2023 začela v Metropolitanski operi v New Yorku, sledile so Züriška opera, Nemška opera v Berlinu, barcelonska operna hiša Gran Teatre del Liceu, Kanadsko operno združenje v Torontu, Gledališče San Carlo v Neaplju… V tej sezoni je pela v naslovnih vlogah v Cherubinijevi Medei, Puccinijevi Tosci in Turandot, kot Lady Macbeth v Verdijevem Macbethu… V Ljubljani je tokrat nastopila prvič in je bila za večino obiskovalcev koncerta pravzaprav velika skrivnost.
Sondra Radvanovsky in Piotr Beczała s Tosco
Z odra je spregovorila in se zahvalila Festivalu Ljubljana, da ji je izkazala čast, da lahko nastopa na Ljubljana Festivalu. Pred interpretacijo Rusalke pa je še povedala, da je bil njen oče Čeh. Tu smo bili v zadregi, saj programski list njenega porekla ne omenja. Uradne biografije razložijo, da je ameriško kanadska sopranistka, nekatere biografije pa še dodajajo, da je oče Čeh, mati pa Danka. Oče pa ji je dal vedeti, da je Američanka, saj je bila rojena leta 1969 v ZDA, kjer se je najbolj šolala z manjšimi in zatem vedno večjimi vlogami v MET v New Yorku.
Njen glasbeni karakter je veliko bolj agresiven, kot se sicer spodobi npr. za interpretacijo omenjenih Donizzetijevih vlog, ki jih je v zadnjega pol stoletja menda pela le še legendarna Edita Gruberova. To pa je profil dominantne ženske, osvobojene slehernega moškega, kajpada njegove vodilne (družinske ali ljubezenske) vloge ali partnerstva, če ne poteka vse po izključno njenih željah.
Tosca: Chi è quella donna bionda lassù? Cavaradossi: La Maddalena. Ti piace? Tosca: È troppo bella!
Na koncertu se je to zelo opazno odvijalo v interpretaciji dueta iz prvega dejanja Puccinijeve Tosce, ko se je tenorist Cavaradossi po poprej odpeti ariji Recondita armonia (Skrita harmonija) v nadaljevanju v duetu Mario, Mario. Son qui moral zagovarjati pred njo kot portretist cerkvene slike Marije Magdalene, v kateri pa se skriva v resnici portret Angelottijeve sestre, gospe Attavanti, ki pa je za Tosco preveč lepa, ima modre oči in Tosca zahteva, da jih spremeni v črno barvo njenih. Ta prizor v rimski cerkvi Sant’ Andrea della Valle (nekoč sem si jo šel ogledat prav s tem namenom, tako kot Angelski grad in od zunaj sedaj palačo francoskega veleposlaništva, kjer se dogaja drugo dejanje Tosce) je izjemna predispozicija za vse dogajanje, ker utemeljuje tako politično ali zgodovinsko okolje s samo osebno intimo.
Piotr Beczała
Nastopajoča sta ravno s tem duetom nakazala bistvo svojih umetniških profilov in karakterjev; ona bo vseskozi dominantna, on pa bo ubogal s figo v žepu, a seveda ali vseeno z ljubezensko strastjo. Tako smo ves glasbeni profil obeh nastopajočih spoznali že s Tosco; v nadaljevanju smo slišali še njeno izpovedno arijo Vissi d’arte, vissi d’amore, za sklep pa še njegovo E lucevan le stelle. Malo sem pogrešal še manjkajoči prizor s Scarpio, če bi na odru imeli še kakšnega baritonista, kot npr. Željka Lučića in bi potem doživljali enega izmed najzanimivejših prizorov v operah; kako bi Radvanovsky zaštihala korpoznega Lučića. To bi bil vrhunec, pa ne le vsega Ljubljana Festivala. (Ampak to so iluzije okrog tistega, kar je bilo videno in slišano sinoči, a je še manjkala češnja na torti iz Tosce, če lahko malo pofantaziram).
Puccini je bil uvodni vsebinski ter programski sklop. Drugi je bil izbor redkih mediger ali preludijev iz malo znanih oper. Ta izbor je opravil sam dirigent Gianluca Marcianò, ki je po svoji preteklosti povezan tudi z Ljubljano (debijem v Zagrebu leta 2007, pa delovanjem še v Novem Sadu) in pedagoško vlogo žal že pokojnega Lorisa Voltolinija. Izbral je preludij iz opere Edgar Giacoma Puccinija, preludij iz opere Sibirija Umberta Giordana ter intermezzo Il Sogno (Sanje) iz opere Guglielmo Ratcliff Pietra Mascagnija. Orkester Slovenske filharmonjje se je čeprav zanje z neznano glasbo odlično izkazal, prav tako kot so bili izraziti posamezni soli v arijah (klarinet, angleški rog, violončelo), tako da je dirigent vse solistre dvignil za zasluženi aplavz. Na posameznih mestih je bil orkestrov forte izreden, na samem koncu (Andrea Chénier) pa tako rekoč neskončen.
Dirigent Gianluca Marcianò je želel opozoriti na mnoge skrite glasbene bisere, ki jih na sorodnih koncertih ne slišimo, a je bil izbor morda nekoliko pretežak in je bil sam kontekst za poslušalce, ki so uživali v prizorih iz Tosce, Rusalke in Andrea Chéniera vsebinsko – doživljajsko precej zahteven. (Tako za sam orkester ni bilo ovacij, kot so jih doživeli Simfoniki RTVS, ko so sami interpretirali Ballabili iz Verdijevega Otella).
Tretji programski ali vsebinski sklop je pripadal Dvořákovi Rusalki (in je na samem koncertu prišlo do spremembe vrstnega reda v drugem delu koncerta, kar se je izkazalo kot prava odločitev).
Najprej smo poslušali Prinčevo arijo iz Rusalke, zatem slavno arijo Rusalke Měsíčku na nebi hlubokém, za konec pa še njun duet. Vse bi bilo sijajno, če se sopranistka v svoji ariji ne bi izpovedi lotila na tako epski način, ampak bi prošnjo mesecu na nebu, ki se s svojo svetlobo lesketa na jezerni gladini, ovila v bolj lirski izraz. Ta bi se bolj prilegel v sicer ljubezenski zgodbi, povezani z usodo, smrtjo, nezdružljivostjo vodne vile s človekom kot takim. Milina je povezana z ženskim karakterjem, a se ta pri sopranistki Sondry Radvanovsky pokaže kot prehud izpovedni problem.
Izbor slavne opere Umberta Giordana Andrea Chénier za konec ali zadnji, četrti programski sklop, se je spet izkazal kot vrhunski, še posebej, ker je lik Maddalene sopranistki zelo ustrezal in se je njen feministični dramski glasovni karakter s spremljajočo voluminoznostjo dobesedno povzpel v nebo. Takih sopranskih forte v Gallusovi dvorani še nismo slišali.
Gianluca Marcianò
Prizori iz Andrea Chéniera so se kajpada začeli z njim, z arijo Come un bel di di maggio, v kateri se je še enkrat izkazal Piotr Beczała, kot polnokrvni moški, interpret usodne ljubezenske odločitve. V nadaljevanju smo slišali njeno arijo La mamma morta m’hanno alla porta della stanza mia; moriva e mi salvava! (v programski knjižici je natisnjeno narobe La mamma morte) z avtobiografskimi izpovedno vsebinskimi poudarki, da bi v duetu Vicino a te s’acquita l’irrequieta anima mia doživeli orgiastični vrhunec odločitve, da bosta oba skupaj, prostovoljno, a kljubovalno, odšla v smrt in je pri tem dirigent Gianluca Marcianò odigral odločilno Schmidtovo “zasliševalsko vlogo”, ko je kot ječar preverjal identiteto obeh in z vprašanji: Andrea Chénier! – Son io! in Idia Legray! Son io! efektno izpolnil pogoj, zapisan v partituri, tako da niso potrebovali še enega interpreta na odru, ampak smo doživeli pravi vulkanski epski izpovedni ljubezenski triumf: Viva la morte insiem!
Ples v Veseli vdovi
Po zelo dolgem programu je sledil le en dodatek, ki ga je vsaj po napovedi morda izbrala kar sopranistka sama. Poslušali smo najlepši sklepni duet Danila in Hanne Lippen schweigen, ‘s flüstern Geigen Hab mich lieb ! iz Leharjeve operete Vesela vdova v nemščini.
Nastopajoči
Vse se je srečno (ljubezensko) izteklo, v nasprotju s poprejšnjo “skupno smrtjo”. Dočakali smo smiseln konec čudovitega opernega večera.
Stoječe ovacije
Marijan Zlobec