Prvo gostovanje svetovno znanega Teatro La Fenice iz Benetk na 71. Ljubljana Festivalu s Puccinijevo opero Madama Butterfly je sinoči napolnilo Gallusovo dvorano in osvojilo občinstvo do velikih ovacij in desetminutnih stoječih aplavzov. Beneška opere nadaljuje serijo italijanskih gostovanj na festivalih, med katerimi so bili gostje iz Milana, Genove, Torina, Firenc, Bologne, Trsta…, med dirigenti se spominjamo vsaj Riccarda Mutija, Claudia Abbada, Zubina Mehte, Fabia Luisija, Riccarda Chaillyja, Daniela Gattija, pred dnevi in še poprej Michelangela Mazze…Med pevci najbolj Luciana Pavarottija.
Začetek opere Madama Butterfly, vse fotografije Marijan Zlobec
Teatro La Fenice je prišel v Ljubljano z zamudo, bi lahko rekli, saj so ga prehiteli celo tako slavni operni ansambli kot so Bolšoj Teater iz Moskve, Marijino gledališče iz Sankt Peterburga, Opera iz Sofije, da ne omenjam ameriških, angleških ali ruskih muzikalov. Posebno doživetje je bil avtorski večer filmske glasbe Ennia Morriconeja v Poletnem gledališču v Križankah, ki jo je dirigiral sam skladatelj in je izza zidu, ker ni bilo več vstopnic, njegovo glasbo vsaj od daleč poslušalo še 1500 ljudi, ali pa večer filmske glasbe, ki jo je na Kongresnem trgu dirigiral skladatelj Nicola Piovani, med drugim najlepšo melodojo iz filma Življenje je lepo.
Madama Butterfly se predstavi Pinkertonu
Darko Brlek, tridesetletni direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, se je, kot je povedal, vrsto let trudil, da bi Benečane prepričal, naj pridejo v Ljubljano. Benetke so zelo blizu, a hkrati zelo daleč. Če bi rekel, da so samozadostne v svojem enem najlepših opernih gledališč na svetu in da prihajajo na njihove predstave obiskovalci iz vsega sveta, bi pa hkrati dodal, da vsi ansambli radi, vsaj občasno ali kdaj pa kdaj, gostujejo. Morda se celo razbremenijo pred 23 milijoni enoletnih turističnih obiskovalcev, v primerjavi z dvema milijonoma v Ljubljani.
Pogovori med Brlekom in direktorjem Teatro La Fenice Fortunatom Ortombino gredo v smer bodočega sodelovanja. K temu veliko pripomore delovanje Italijanskega kulturnega inštituta v Ljubljani, naklonjenost italijanskega veleposlaništva, sedaj njegove ekselence Carla Campanileja, pa tudi velik interes italijanske narodne skupnosti iz obalnih občin Koper, Izola in Piran.
Madama Butterfly po svoji scenski podobi temelji na umetniškem projektu svetovno znane japonske multimedijske umetnice Mariko Mori, ki jo slovenski obiskovalci Beneških bienalov, pa tudi Dunaja in njegovega Museums Quartiera, dobro poznajo, malokdo pa je sploh vedel, da je njeno umetniško delo povezano z italijansko operno zgodovino, konkretno s scensko – kostumsko produkcijo beneške predstave Puccinijeve Madama Butterfly.
Pinkerton in Madama Butterfly
Zasluge za tako, kot smo videli zelo uspešno sodelovanje umetnice s Teatro La Fenice, ima režiser Àlex Rigola, ki je bil tedaj umetniški vodja 55. Esposizione Internazionale d’Arte della Biennale di Venezia in japonsko umetnico povabil k opernemu projektu kot scenografinjo ter kostumografinjo. Premiera je bila že leta 2013, a so jo sedaj obnovili in kot kaže program nove operne sezone, bodo imeli že septembra vrsto naslednjih ali novih predstav.
Sodelovanje svetovno znanih likovnih umetnikov pri opernih predstavah ni redkost. Na Salzburških slavnostnih tednih sem npr. videl čudovito Mozartovo Čarobno piščal v scenografiji nizozemskega slikarja Karla Appela, ki jo je dirigiral Riccardo Muti, a tudi likovno prenatrpano predstavo Bergovega Wozzecka multimedijskega umetnika, risarja in grafika Williama Kentridgea.
Če bi pristop omenjenega Kentridgea primerjal s sinoči videno scenografijo ter kostumografijo in še z odlično lučjo, potem bi vsekakor obveljalo tisto, o čemer je že na tiskovni konferenci spregovoril režiser Rigola, ko je citiral slavnega Petra Brooka v smislu “manj je več”. Kaj je manj, smo videli, kaj je več, pa občutili v svoji duši. Videl sem, da so ljudje v Gallusovi dvorani jokali, ker jih je usoda petnajstletnice, na koncu, pred smrtjo pa komaj osemnajstletnice, Čo čo san, s svojo lahko bi rekli modro odločitvijo s samomorom – harakirijem, omogočila svobodo in novo, drugačno, ne japonsko, ampak ameriško kulturno vzgojno, tokrat ne več materinsko, ampak očetovsko ob sprejemu same mačehe, ki je otrok vsekakor ne bo mogel odkloniti. Čo čo san ne želi biti znova gejša; njena izkušnja, sicer kratka, materinstva, ji je vzpostavila temelje odnosa do sebe, svojih in sveta ali družbe.
Rigola je pravilno dojel vezi z japonsko likovno kulturo, njeno ne več folklornostjo, kot jo še doživljaš v stari dunajski predstavi Madama Butterfly v Državni operi, kot sem jo bil videl pred leti in je bil Pinkerton mladi tenorist Yusif Eyvazov, ko se je komaj začelo govoriti o njegovih stikih z Ano Netrebko.
Predstava dolguje uspeh vsem, a bi bila brez Mariko Mori in režiserja Àlexa Rigole verjetno bolj konservativna, pasatistična, dolgočasna, tako pa je moderna, odprta, brezčasna ali večna; vzbuja radovednost, zvedavost, pričakovanja odprtega belega odra, belih treh kamnov na začetku, sijajne vijugaste modre skulpture iz žlahtnih umetnih materialov v nadaljevanju opere, da se na koncu oder spet sčisti in skulptura dvigne nad oder. Skulptura morda deluje kot kakšna poročna vez, kot simbol medkulturne povezanosti, tako kot doživljamo dolgo medigro orkestra s sočasno video projekcijo čez vso spuščeno belo zaveso velikega odra, ki se sicer začenja z vrtečim globusom, kar nakazuje povezavo ali pot med Japonsko in Ameriko, pa ne one, ki se bo kasneje zgodila z japonskim napadom na Pearl Harbor na Havajih 7. decembra 1941. Video se nadaljuje s simboliko, v kateri opazimo dvopolnost, nekakšno sestavljenko ali prepletajočo se usodo, čeprav seveda v abstraktni in zgolj video govorici. A opazno je, da ves čas na desni, ob steni, stoji in čaka sama Čo čo san.
Režiser Rigola je imel pod popolnim nadzorom vse dimenzije odra ter vsega odrskega dogajanja. Skrbno je pazil na vse razdalje med liki, približevanja, oddaljevanja, dialoško prezenco stoje, od blizu, od daleč, ali vsaj dlje, na tleh ali celo kleče, dramatiziral je čistost figur, tako da jim je hkrati poudaril karakter, če pomislim na zelo efektne nastope družice Suzuki, ameriškega konzula Sharplessa, princa Jamadorija, strica Bonza …, kasneje še otroka in Kate Pinkerton, v zelo kontrastni modri obleki, ki moti čistost beline. Belina pomeni odprtost resnici in identiteti vseh, celo onih, ki se zgražajo nad nenadno, rekli bi kar premišljeno poroko gejše Čo čo san. Malo je sicer možnosti, da bi pri svojih komaj petnajstih letih imela kakšne bogate izkušnje, v ozadju njene usode je ekonomski propad njene družine in očetova smrt. Poroka pa se vendarle zgodi iz ljubezni, za kar je Čo čo san prevzela krščansko vero, kar izzove strahotno nasprotovanje strica Bonza, budističnega svečenika. Ta ideološki konflikt je sicer v predstavi zelo poudarjen, a kratek, tako da “pokristjanjevanje” nima kakšnega nadaljnega vsebinskega efekta. To pa hkrati pomeni, da ideologija v življenju ni tako pomembna, kot mislijo sami dostojanstveniki s svojim največjim svetovnim totalitarizmom. Bonzo je svoj uvodni prizor odigral sijajno, a to je vsebinsko bilo hkrati vse, ker pride do rituala japonske poroke z vso režijsko lapidarnostjo, premišljenostjo, svečanostjo, nekoliko bolj poudarjenim razkazovanjem daril in spominkov ter pripovedi o družinski usodi, očetovem seppuku, ker Japonci besede harakiri skoraj nikoli ne uporabljajo. Čo čo san je bila po očetovi smrti prisiljena postati gejša. Ta njena izpoved pa je v predstavi zelo čista in je ne moremo obsojati.
Princ Jamadori ostane brez neveste, ki je v duhu nenehno pri možu
Režiser Rigola je Pinkertona postavil v položaj nekakšnega spontanega avanturista. Pinkerton se s Čo čo san poroči iz čistega pustolovskega duha, ob pogledu na mikavno mladenko, skorajda otroka, in zavedajoč se, da ima po lokalnih običajih pravico ženo zapustiti celo po enem mesecu. Obred je izveden, a brez rink in celo poročnega poljuba pred vsemi na odru. Je to odnos do mladoletnic ?
Spomnino se našega pesnika Franceta Prešerna in petnajstletne Primicove Julije, a med njima ni prišlo niti do pogovora. Pinkerton pa si želi navidez neobremenjeno in neprebujeno mladenkino čutnost, s posledično nosečnostjo, česar pa ne ve, saj je prehitro odpotoval v ZDA.
Ali je Pinkerton čez tri leta zrelejši ali ni, se do neke mere pokaže v njegovi izjemni ariji Addio fiorito asil, (ki jo je na istem odru nekoč koncertno zapel slavni Luciano Pavarotti); jasno, da je občutljiv in prizadet, a to se bo kmalu spremenilo in bolečina pozabljena.
Režiser je tu zelo pazil, da se harakiri ne zgodi vsem na očeh, kot skoroda teatrski ritualni dogodek, ampak kot s hrbtom stran od občinstva obrnjenim, v bistvu komaj opaznim dejanjem, seveda brez sodelovanja ali priprave Suzuki, a z zelo oddaljenim otrokom, ki bo odpeljan v svoje novo in drugačno življenje.
V bistvu smo gledali predstavo režiserja Àlexa Rigole in scenografke ter kostumografke Mariko Mori. Kot kostumografka je deloma zanikala pomen japonske oblačilne kulture in ni uporabila tradicionalno, ampak modernizirano in nežnejše obarvano kimono, nekaj kostumske svečanosti je poleg sebi, vsaj v nekaj prizorih, dala le princu Jamadoriju, že manj matičarju ali stricu Bonzu. Belost ali belina temelji v sposobnosti glasovnega, petega in doživljajskega, psihološko in zgodbeno razvijajočega se profila, tako da nastopajoči solisti scenske in kostumske temelje osmislijo, dopolnjujejo, nadgradijo, k čemur je svojo odličnost prispeval še oblikovalec luči Albert Faura. Vedno je pazil na japonsko rafiniranost, večkrat na črno beli ali prevladujoč svetli kontrast, kot da bi opozarjal na sonce iz Daljnega vzhoda, o katerem govori toliko metafor.
Zborovodja Alfonso Caiani je imel srečno roko, da je na stranskem levem prvem balkonu opazil prostor za zborovski odmev in tja le za en nastop preselil v tri vrste stoječe pevke in pevce v črnem, seveda pa je zbor v japonskih dolgih oblačilih postavil na začetku v zaodrje, potem v množični prizor (antipokristjanjevalskega budističnega protesta, pa kot priče poroki) še na samo sceno. Zbor je bil odličen, pel je čisto, barvno izenačeno, dinamično rafinirano.
Izbor solistov je v italijanski operi vedno odvisen od vsega, kar obstaja, je možno angažirati, dobiti v prostih terminih, postaviti v kontekst mednarodnega dogajanja. Žal italijanska operna kultura s solisti ni več tako bogata, kot je bila nekoč. Italijanska kulturna politika ne stori dovolj, še posebej če pomislimo, da je Italija domovina opere in ima v zgodovini nasploh najboljše opere, od Claudia Monteverdija do najnovejših del in novitet (ob Expu v Milanu sem si v Scali ogledal zelo prepričljivo predstavo s svetovno ekološko tematiko CO 2 Giorgia Battistellija). Za Puccinija je vedela že zgodnja ljubljanska operna scena, saj je prav Madama Butterfly prvič uprizorila že leta 1908 ali še predno je opero odkril Teatro La Fenice.
Med solisti je največ ovacij požela sopranistka Monica Zanettin kot Čo čo san. Znala je združiti emecijo s pripovedjo, izpoved in iskrenost, dojela je usodo in jo spremenila v sporočilo modrosti, ki daje z osebno žrtvijo življenje svojemu edinemu potomcu, sinu, za katerega ve, da ne bo propadel, tako kot je njena družina in se ji ne bo treba več poniževati. Glasovno je bila v nekaterih pasažah zelo čista, barvno plemenita, a s posameznimi zdrsi, ki nakazujejo, da svojega glasu vendarle ne nadzira z vso potrebno prefinjenostjo, ki jo ta vloga po svoji vokalni lepoti terja in partitura zasluži. Še posebej, ker je tempo počasen in sladostrastja v vokalnem podajanju vsebine kolikor vsaka pevka zmore.
Tenorist Vincenzo Costanzo je bil kot Pinkerton tipični Američan, bi se dalo reči, poročnik, se pravi vojak, mornar, čeprav ni nosil uniforme, izkoristi morda celo edino priložnost in mladenko, ki mu je prišla na pot, tako kot so se v drugi svetovni vojni pletle ljubezenske vezi med Američani in Japonkami, a tega Puccini še ni vedel. Je pa nedvomno vedel, kaj pomeni imeti mladenko ob sebi, če se spomnimo škandala v lastni družini. Tudi tenoristov glas ni bil čisto enoten, kristalno jasen, lirično perfekten, ampak je rahlo nihal in bil v izrazu malenkost preskromen.
Odlična je bila mezzosopranistka Manuela Custer kot služabnica Suzuki, ki je vlogo oblikovala celostno, nekako celopostavno, skorajda monumentalno, vokalno in igralsko prepričljivo, zelo sugestivno.
Zelo primerna je bila pevska in igralska izbira baritonista Vladimirja Stojanova kot ameriškega konzula v Nagasakiju Sharplessa; v perfektnem skladju z vsebino, funkcijo, sporočilom.
Princ Jamadori je bil tenorist William Corro s svojo odrsko osrediščeno monumentalnostjo, ki ne dovoli dvoma o njegovi pošteni ženitni ponudbi.
Zelo prepričljiv, čeprav hkrati zelo agresiven je bil nastop strica Bonza v interpretaciji basista Cristiana Saitte. On ve kaj je oblast in budistična nadmoč nad ljudmi, ki ji morajo biti tako zvesti kot pokorni. Med manjšimi vlogami omenimo še Julie Mellor kot Kate Pinkerton, Christiana Olivierija kot ženitnega posrednika Gora, Emanuela Pedrinija kot cesarskega komisarja, Massima Squizzata kot matičarja…
Orkester Teatro Le Fenice je pod dirigentskim vodstvom izkušenega Daniela Callegarija predstavo le še stopnjeval, čutil je nov avditorij kot navdih in prostor, v katerem se sam znajde in uveljavi po svojih najboljših glasbenih izkušnjah, močeh, izbranosti, volje in angažiranja slehernega posameznika. Takoj smo začutili, da bo predstava močna, prepričljiva, izvedbeno angažirana, kot darilo Benetk Ljubljani. Orkester se je sam poglabljal vase in Puccinineva glasba ga je povsem posrkala vase, podobno kot se z izvedbami Wagnerjevih oper to dogaja v Bayreuthu, ko orkester najbolje igra na koncu, ko ima tisoče taktov že v sebi, v emociji, glasbeni duši. Puccinijeva glasba je nedvomno podobno vplivna ali sugestivna in pravi glasbeniki se temu enostavo ne morejo izogniti. Ko si v orkestru, te Puccini dokončno prevzame. Ves čas smo poslušali elementarnost glasbene izvedbe, a hkrati opazili, da je bila dinamika vedno pod nadzorom in je služila zgolj lepoti celotnega glasbenega vtisa, njegovi opojnosti.
Trije baletni plesalci: Inma Asensio, Elia Lopez Gonzalez in Chiara Vittadello so nastopili brez navedbe koreografa, kar pomeni, da jih je vodil sam režiser. Njihova funkcija pa k čistosti predstave ne prispeva veliko.
Slovo
Občinstvo je vse to dojelo in sprejelo kot veliko glasbeno in umetniško daritev; najprej nastopajočih samim sebi ter redek in hkrati avtentičen dar nam v dvorani, tako da je bil končni efekt predstave odličen.
Samomor
Pred samim začetkom predstave sta z odra občinstvo nagovorila direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in italijanski veleposlanik Carlo Campanile, ki je osvetlil že doseženo sodelovanje s Festivalom Ljubljana, sofinanciranje določenih italijanskih gostovanj, vlogo Italijanskega kulturnega inštituta kot tudi napovedal nove programe, ki se vsaj na tihem že oblikujejo v številnih pogovorih umetniškega vodje Darka Brleka. Po predstavi se je precej skrivnostno muzal od radosti, a ni želel ničesar povedati.
Carlo Campanile
Marijan Zlobec